ekologija / Marx je imel dobre ideje

V Ljubljani se je na hitrem obisku in priložnostnem predavanju oglasil doktor kulturne antropologije in socialni ekolog Daniel Chodorkoff, ki si že trideset let prizadeva za dosego svojega cilja - vzpostavitev decentralizirane ekološke družbe. To počne tudi prek vermontskega Inštituta za socialno ekologijo. Je soustanovitelj in izvršni direktor te socialno in naravovarstveno usmerjene ustanove, ukvarja pa se z dialektično povezavo ekologije kot teorije in anarhizma kot prakse. Prek gibanja zelenih, predavanj, svetovalnega dela pri mednarodnem časopisu za politično ekologijo Democracy and Nature in prek Inštituta za anarhistične študije želi konkretno spremeniti potrošniško ureditev družbe v bolj etično naravnano, ki ne bi temeljila na hierarhiji in izkoriščanju. Utopično verjame, da bi se spremembe morale zgoditi že v bližnji prihodnosti.

Že zelo zgodaj ste se radikalno usmerili.

Ko sem bil najstnik, v šestdesetih letih, sem sodeloval v protivojnem gibanju. Ker pa sem izhajal iz marksistične perspektive in nasprotoval hierarhiji znotraj organizacije, sem se po razpadu pridružil militantnejšemu delu gibanja. Takrat je prevladovalo splošno ozračje revolucije. Bili smo za neposredno akcijo. Menili smo, da je treba vojno prenesti iz Vietnama domov, na naše ulice. Spopadali smo se s policijo, bilo je tudi nekaj eksploziva, zato je organizacija kmalu postala podtalna. Nekaj članov so aretirali, nekateri pa so iz ilegale prišli šele pred kakšnimi desetimi leti. Vendar sem kmalu spoznal, da tako ne morem spremeniti ničesar, zato sem leta 1974 ustanovil Inštitut za socialno ekologijo. Ena naših prvih nalog je bila pomoč v newyorškem skvoterskem getu. Ker so imeli težave pri oskrbi z elektriko, smo jim tehnično pomagali, da so lahko vzpostavili alternativno pridobivanje energije.

Kako se radikalni anarhist prelevi v akademika?

Akademski študij je pomemben, ker mi je pomagal razviti teorijo, ki lahko vpliva na moj radikalizem in aktivizem. Zato niti ne vidim razlike med obema. Sploh zato, ker nisem tradicionalen akademik. Učenje jemljem kot sredstvo za radikaliziranje ljudi. Naš inštitut ni tradicionalna akademska ustanova. Sicer imamo akademski program, vendar pripravljamo hkrati tudi veliko aktivističnih projektov.

Kaj sploh počne Inštitut za socialno ekologijo?

Ko smo ga v sedemdesetih letih ustanovili, smo bili usmerjeni v radikalne implikacije ekologije. Na splošno smo želeli prevetriti ekološko sceno, ki je bila takrat še maloštevilna. Hoteli smo pobrati najboljše ideje marksizma, najboljše ideje anarhizma in ideje o našem razumevanju naravne ekologije ter jih združiti. Iz tega pa razvijati teorije, ki bi lahko vplivale na akcije in prakse.

Kakšna so načela socialne ekologije?

Gre za način, ki skuša razviti prakso. Najprej gre za teorijo, iz katere izhajajo akcije. Gre za razvijajoč se način se razmišljanja, ne za dogmo. Nimamo vseh odgovorov, katekizma socialne ekologije ni, saj gre za odprt sistem. Razumevanje težav in tega, kako nastajajo, skozi dialektiko zgodovine je pomembno. Vendar poleg filozofije socialna ekologija zajema tudi akcijo. Ideje konkretiziramo. Vse zato, da bi postavili začetke novega sveta, ekološke družbe. Trideset let že sodelujem z inštitutom in vem, da gre za zanimiv projekt, ki je v teh letih obravnaval že številna vprašanja. Rad si mislim, da smo vplivali na kakšno stvar. Vendar se socialna ekologija še razvija, saj so v teoriji še vedno luknje, ki jih je treba zapolniti. Nenehne spremembe pa so tudi posledica razvoja dogodkov.

Kako to, da ste se usmerili skoraj izključno v ekologijo?

To se je zgodilo po tem, ko sem v roke dobil letak, ki je govoril o povezavi med kapitalističnim načinom izkoriščanja sveta in uničevanjem naravnega okolja. O tem, da uničeno okolje pomeni tudi krizo kapitalizma. Ne moreš imeti čiste narave in kapitalističnega načina proizvodnje. Kapitalizem je sistem rasti, razvoja, izkoriščanja. Principi iz narave oziroma ekosistema bi lahko bili zgled za ureditev liberalne, svobodne družbe. Narava ni hierarhično urejena, v njej imamo enotnost, raznolikost, spontanost ... Če bi bili takšni principi vgrajeni v družbo, bi govorili o svobodni družbi.

Kako je mogoče družbo spremeniti?

Skozi proces izobraževanja. Ravno to skušamo početi na našem inštitutu. Vendar ne izobražujemo zgolj v učilnicah. Ljudi učimo o drugačnem pogledu na okolje tudi na raznih shodih, delavnicah. Na izobraževalni proces gledamo kot na sredstvo za spreminjanje družbe.

Kakšne so razmere v ZDA, da zagovarjate takšne korenite spremembe v družbi?

Trenutno je najhuje, kar sam pomnim. Ukvarjam se predvsem z Ameriko, saj mislim, da je kriva za večino svetovnih težav. Politika Busheve administracije ne pelje nikamor. Vojno za nafto je začel na temelju laži. Ker gre za vojno za sredstva, gre tudi za vojno za ekologijo. Imamo ekonomijo, ki je odvisna od nafte. Za povrh pa se predsednikova družina ukvarja pretežno z naftnimi posli, prav tako velike denarje s tem služijo njihovi prijatelji. Zato zavračajo razvoj alternativnih virov energije. Najprej želijo do konca povečati svoj zaslužek in izcediti še zadnjo kapljico nafte, preden bodo začeli razmišljati o sončni energiji. Dobiček je bil v ospredju tudi pri Bushevi zavrnitvi podpisa kjotskega protokola. V segrevanju planeta ne vidi težave. Če bi priznal, da obstaja problem, bi to pomenilo, da se morajo stvari spremeniti. Ekonomija, ki temelji na nafti, bi se morala spremeniti.

Kljub konkretnim izzivom obstaja še globlji problem: sprejetje tega, da hierarhija definira človeško naravo in ustvarja družbeno realnost, kar ni v skladu z naravo in s človekom samim. V Ameriki smo doživeli razpad skupnosti. Bogatejši so vse bogatejši, revni pa so vsak dan bolj revni. To nam predstavljajo kot naravni red stvari. Za to je najbolj odgovoren kapitalizem, za njim pa se skrivata hierarhija in dominacija v vseh svojih oblikah, kot so rasizem, seksizem, homofobija. Sisteme dominacije moramo spremeniti v forme bolj enakopravnega, demokratičnega načina življenja.

Kaj vse je narobe s človeško naravo?

Predvsem je to zelo omejen koncept. Kapitalistični sistem nam pravi, da so pohlepnost, tekmovalnost, borbenost v človeški naravi. Pravi nam, da bo vedno tako, ker so ljudje preprosto taki. Ker sem antropolog, vem, da to ni res. Ne zanikam, da to niso prvine človeškosti. Vendar so obstajale in obstajajo kulture, ki temeljijo na drugih vidikih, kot so skrb, delitev, medčloveški odnosi in predvsem nehierarhična oblika organizacije. Namesto kapitalističnega pogleda na človeško naravo se moramo ukvarjati s človeškim potencialom. Celo v kapitalizmu lahko opazimo te druge človeške vidike, saj še ni izkoreninil pomoči in ljubezni.

Kakšna je razlika med ekologi in okoljevarstveniki?

Čeprav so okoljevarstveniki dobromisleči ljudje, ne pridejo do bistva problema. Ga zgolj zakrpajo, da je videti malo bolje. Ekologi gremo do samega izvora, do kapitalizma in države. Če hočemo rešiti ekološka vprašanja, moramo najti družbeno rešitev, strukturno rešitev ali celo revolucionarno rešitev. V socialni ekologiji dostikrat rečemo, da ni okoljskih problemov, da so zgolj družbeni. Narava ne ustvarja neravnotežja, onesnaženosti in drugih težav. Zgolj človeške institucije in ekonomske ureditve ustvarjajo takšne težave. Če hočemo rešiti ekološko krizo, moramo najprej rešiti družbeno.

Lahko to storimo zgolj z izobraževanjem?

Edukacija in akcija hodita z roko v roki. Proces izobraževanja mora biti hkrati proces, ki spreminja stvari. Ne gre za to, da bi se ustavili, se posvetili študiju in rekli, da bomo težave rešili pozneje. Skozi proces spreminjanja se bomo učili. Gre za dialektičen odnos med idejami in akcijo, ki se razvijajo skupaj na dinamičen način.

Torej nimate konkretnih napotkov, kako se lotiti okoljske problematike?

Seveda so stvari, ki jih ljudje moramo narediti. Sam jih vidim širše skozi ta proces izobraževanja. Vendar moramo širiti tudi protestniško gibanje. Pripravljati moramo demonstracije in manifestacije, da se bo slišal naš glas. Reči moramo odločen NE uničenju, jedrskemu orožju, segrevanju planeta, onesnaževanju morja, biotehnologiji ... Hkrati pa moramo preurediti gibanje, da bo za zgled družbi, kakršno hočemo v prihodnosti. Če hočemo neposredno demokratično, decentralizirano družbo brez hierarhije in dominacije, moramo poskrbeti, da bo tudi naše gibanje takšno. Druga stvar, ki jo moramo narediti, pa je, da pokažemo druge možnosti in ponovno ustvarimo skupnosti. Ljudje so se oddaljili drug od drugega. Ustvariti moramo načine, da ljudje pridejo skupaj, saj imajo le tako moč. Še veliko se lahko stori na ravni lokalnega razvoja. Okoljevarstvene problematike pa se lahko lotimo tudi skozi politiko. Ampak ne le tako, da gremo na volitve. Govorim o ustvarjanju form za neposredno, direktno demokracijo. Na ravni lokalnih skupnosti in sosesk. Skozi samoupravljanje neposredno odločati. Če bi se razvile takšne skupnosti in se povezale na enakopravnih temeljih, bi lahko zamenjali državno ureditev in ekonomsko strukturo.

Pa je to sploh mogoče?

Jaz verjamem, da je. Sicer ni lahko doseči kaj takšnega, vendar mislim, da je mogoče. Veliko v trenutnem sistemu temelji na iluzijah. Posredujejo nam resničnost. Če pa bi se izobrazili in pokazali ljudem, da resničnost ni nujno takšna, bi se stvari lahko spremenile. Če pogledamo zgodovino, so se velike spremembe dogajale tudi prej, zakaj se ne bi sedaj. Pravzaprav mislim, da se morajo zgoditi. Kajti če se stvari ne bodo spremenile, bomo planet uničili. Upam, da proces ne bo preveč dolgotrajen, saj nam ni preostalo prav veliko časa. Že samo zaradi vojne, ki trenutno poteka, se bo marsikaj spremenilo. Ljudje bodo zahtevali spremembe. Če se bo okoljevarstvena kriza nadaljevala in bo neposredno začela vplivati na ljudi, bodo zahtevali spremembe. Torej možnosti so. Ni sicer zagotovila, da se bo to zgodilo, je pa možno.

Vaš inštitut načeloma noče denarja od države?

Državni denar navadno pomeni, da so zraven prilepljeni tudi pogoji. Smo radikalna ustanova, ki kritizira ravno te institucije. Verjetno nam denarja niti ne bi hoteli dati, pa tudi mi ga zaradi izgube neodvisnosti in postavljanja pogojev ne bi vzeli.

Ste zaradi svoje usmerjenosti že imeli bližnja srečanja z varuhi reda in miru?

Nismo velika institucija kot nekatere univerze. Smo zelo majhni, zato si lažje dovolijo nadzor nad nami. Po 11. septembru se je splošni nadzor še povečal. Če vedo, da si v svojih prepričanjih radikalen, te imajo na očeh. Ampak to nam ne preprečuje, da bi opravljali svoje delo. Na to smo se že navadili. Vsa ta leta so prihajali skrivni agenti in se skušali infiltrirati, ampak smo hitro ugotovili, kdo so. Na protestih pa si včasih policisti zapisujejo številke z registrskih tablic avtomobilov.

Se pravi, da razmere po zadnjih dogodkih niso ravno rožnate?

Mislim, da narašča splošno nezadovoljstvo z vojno. Veliko ljudi, ki so prej trdili, da je vojna pravzaprav dobra stvar, je sedaj jeznih zaradi laži. Zlorabljanje zapornikov je javnost zelo razburilo, saj se ne ujema z mitologijo ameriškega načina življenja. Spoznali so, da je bila vse skupaj velika napaka, zato bodo tudi politične posledice. Še slabše je z ameriškim gospodarstvom, saj doživlja recesijo. Vse več je brezposelnih. Ekološki problemi naraščajo. Za vse to pa so krive odločitve vodilnih politikov.

Kako to, da ste tako naklonjeni marksistični miselnosti?

Marx je imel nekatere briljantne prebliske. Čeprav zavračam marksistično prakso, se mi zdi koncept dialektike pomemben za razumevanje resničnosti in tega, kako stvari delujejo. Marx je dialektiko videl na materialni podlagi, v socialni ekologiji pa jo vidimo na naturalni podlagi. Ne navdušujem se torej nad klasičnim marksizmom, ampak trdim, da so nekatere Marxove ideje zelo uporabne. Ne verjamem v komunistične, hierarhično organizirane partije, kot jih poznamo iz zgodovine, kjer se vlada z vrha.

Vam v Ameriki pustijo biti marksist?

Včasih so komuniste zapirali, danes pa je na univerzah veliko marksistov. Nimamo komunistične partije, obstaja pa kar nekaj manjših frakcij, kot je maoistična.