letalo / Evropski Jumbo

Američani so letalsko industrijo vedno radi zavijali v patetično mešanico ponosa in patriotizma, doslej njihovi evropski kolegi, združeni v konzorciju Airbus, pa so bili do tega cirkusa precej zadržani. Evropska skupnost, vedno hlepeča po primerih vseevropskega povezovanja, združevanja in sodelovanja, pa kljub temu ni želela izpustila dragocene priložnosti - predstavitve evropskega super letala, ki naj bi konkurenci z druge strani Atlantika nagnala strah v kosti. Na uradni ceremoniji tako ni manjkalo evropskih pomembnežev in visokoletečih govorov. A-380, zvezda večera, je bil skoraj v ozadju ...

Ko je konzorcij Airbus pred dobrimi šestimi leti objavil, da razvijajo veliko letalo, večje od B-747, so se vodilni pri Boeingu temu odkrito posmehovali, češ, kdo pa bo kupil to veliko kravo, za katero bo treba prirediti letališko infrastrukturo. Sami so namreč bolj verjeli v hitro in udobno potovanje, zato so letalske družbe poskušali prepričati, da si omislijo Boeing Sonic Cruiser, čudo, ki naj bi letelo z veliko podzvočno hitrostjo neposredno med destinacijami. Airbus pa je, tako kot pred dobrimi 30 leti, stavil na ekonomičnost in na t. i. hub sistem, kjer se z manjšimi letali dovažajo potniki na velika, centralna letališča, od koder jih na zelo oddaljene dele države dostavijo velika in predvsem do zadnjega sedeža napolnjena letala. Temu sistemu očitno zaupa tudi 14 velikih letalskih družb, ki so skupaj že naročile 149 primerkov tega evropskega slona.

Airbus A-380 je pravo malo čudo tehnike. Kljub temu da ne zasede kaj prida več prostora od B-747, lahko sprejme od 550 (osnovna različica) pa tja do 800 potnikov. Potniška kabina ima dve nadstropji po celotni dolžini trupa. Nekatere družbe, kot na primer Virgin Atlantic, bodo to razkošje prostora ponudile tistim potnikom, ki ponavadi ne rezervirajo najcenejših sedežev. V zgornjem nadstropju bo namreč Sir Branson svojim potnikom ponudil celo manjšo telovadnico, najpremožnejši pa si bodo lahko omislili tudi udobne postelje, posedeli v baru ali se zabavali v igralnici. Richard želi potovanju z letali vrniti blišč, kakršnega je ta dejavnost imela pred drugo vojno. Drugi, kot na primer Emirates, bodo potnike vabili s širokim seznamom igrač, ki bodo na voljo - od velikih ekranov, hitrega dostopa do interneta, satelitskega telefona in drugih drobnarij, ki človeku pomagajo lažje prenesti 20 ur trajajoč let.

Kljub temu da so potniške kabine v dveh nadstropjih in je višina letala 24 metrov, so stroški ure letenja za tretjino manjši kot pri konkurenčnem B-747. Boeing je sicer v zadnjem trenutku, potem ko so projekt Sonic Cruiser dokončno pokopali, tržišču ponudil podaljšano različico jumbo jeta, toda bilo je že prepozno. Letalske družbe so hotele nekaj res novega in predvsem ekonomičnega, Airbus pa je le sledil svoji pregovorni inovativnosti. Prvi so namreč iz pilotske kabine vrgli tretjega človeka (flighterja), ki je ob uvedbi računalniških monitorjev nadomestil klasične instrumente, prvi so uvedli računalniško vodeno potniško letalo (A-320, fly-by-wire), prvi so uvedli krmilno ročico namesto volana (A-320) in na koncu še pogumno stavili na hub sistem. Boeing se je na drugi strani lotil dela na super ekonomičnem letalu Dreamliner, ki nadaljuje politiko družbe - letenje od točke do točke z velikimi letali (point-to-point flight). Zdaj je videti, kot da ne gre le za dva velikana, ali EU vs. ZDA, temveč gre za nekaj več - da gre za smrtonosni boj, v katerem bo zmagovalec le eden. V resnici pa je gotovo, da se bodo letalske družbe odločale za taka letala, ki najbolj ustrezajo njihovi poslovni logiki. Ni jih malo, ki imajo mešane Airbus-Boeing flote.

Že sestavljanje prvih sedmih letal je pokazalo, koliko napora je treba vložiti, da Airbusova panevropska ideja uspešno preživi vse ovire. A-380 bodo namreč tako kot vsa ostala letala sestavljali v Toulousu, kamor bodo iz več krajev v Evropi, ZDA in Japonske dostavljali sestavne dele. Iz Hamburga trup na primer pripeljejo najprej z ladjo, potem pa še s posebej za to prirejenim tovornjakom po cestah do sestavljalnice. V Broughtonu v Združenem kraljestvu izdelujejo krila, v Filtonu podvozje, druge Airbusove podružnice pa so še v Španiji; sestavne dele dobavljajo še Švedi, Poljaki, Italijani, Avstrijci, Turki, Italijani, Švicarji, Čehi, Nizozemci, Finci in Japonci. Taka tozdovska organizacija dela je zahtevna že sama po sebi, vendar je Airbusu v 30 letih uspelo celoten sistem vzdrževati brez večjih pretresov. Tako razdrobljena proizvodnja med drugim omogoča, da se posamezni partnerji v celoti posvetijo le enemu segmentu, in to verjetno precej temeljiteje, kot če bi v eni tovarni izdelovali večino sestavnih delov. Gre za zelo zapleten in do potankosti načrtovan podvig, če ne drugega, zaradi izredno tesnega urnika - preizkušanje naj bi se končalo še letos, leta 2006 pa Singapore Airlines že nestrpno pričakuje prvega velikana v svojo floto.

Največja težava, ki čaka A-380 na njegovem pohodu, so zahtevane modifikacije infrastrukture na letališčih. Največja in najdražja sta razširitev voznih stez in gradnje dodatnih mostov za vkrcavanje in izkrcavanje potnikov. Medosna razdalja med zunanjimi kolesi je namreč kar 14 metrov, kar pri vožnji naravnost ne pomeni večje težave. Te se pojavijo na ovinkih, saj bi pri večini obstoječih voznih stez Airbus A-380 moral zapeljati v travo, kar pa je nesprejemljivo. Velika letališča so zato že pred nekaj leti začela gradbena dela, s katerimi bi omogočili pristanek A-380 tudi na njihovem letališču. Londonski Heathrow je tako do letos porabil že dobrih 800 mio EUR za razširitev voznih poti in gradnjo dodatnih prehodov za potnike. Seznam letališč, ki bodo leta 2006 lahko sprejela evropskega super jumba, je za zdaj še precej kratek (Miami, Los Angeles, Frankfurt, London, Kuala Lumpur, Sydney, Dubaj ...), vendar bodo prav gotovo tudi druga večja letališča kmalu prilagodila infrastrukturo, saj bo eno samo polno letalo A-380 pripeljalo za dobro tretjino več potnikov kot ameriški jumbo. Več potnikov pa seveda pomeni večji zaslužek, na začetku pa bo vendarle šlo tudi za nekakšen ponos.

In spet smo na začetku zgodbe o A-380. Letos so evropski voditelji hoteli Američanom in Evropejcem pokazati, kako uspešna zgodba je EU. Na predstavitvi v torek so tako sodelovali Chirac, Balir, Schroeder, Zapatero ... in peli hvalnice evropskemu sodelovanju in se trkali po prsih in na mala vrata iz gospodarskega dogodka spletli politični spektakel z ognjemeti in strastnimi govori.

Evropa mogoče res še nima ene telefonske številke, kamor bi predsednik ZDA poklical svojega evropskega kolega, toda če bi želel kupiti dobro potniško letalo, lahko pokliče v Toulouse.