fenomeni / Kozje molitvice

STEVIE Ja! Za fuk gre! Za to gre, da si ti žival!

MARTIN Sem mislil, da sem.

STEVIE Hmmm!

MARTIN Sem mislil, da sem, da smo vsi... živali.

STEVIE Mi živimo s sebi enakimi!

MARTIN O, zaljubljamo se v mnoga druga bitja... v pse in mačke in...

STEVIE Ampak jih ne fukamo! Ti si pošast!

MARTIN Jaz sem globoko v težavah, strašno razdvojen...

STEVIE Fukač živali!

MARTIN Silvija in jaz...

STEVIE Mi boš rekel, da si te ona želi?

MARTIN Ja.

STEVIE Kaj pa dela - z ritjo rine vate, proizvaja tiste grozne blejajoče zvoke?

MARTIN To je ovca.

STEVIE Vseeno! A se ponuja? Upogne sprednje tace, obrne glavo, oči te gledajo, njena...

MARTIN Nehaj! O specifičnosti najinega seksa ne bom razpravljal s tabo!

STEVIE Hvala lepa. Ti to bitje... izkoriščaš! Ti to žival... posiljuješ in se prepričuješ, da ima to opraviti z ljubeznijo?!

MARTIN Ljubim jo... in ona ljubi mene...

Zgornji dramatičen dialog predstavlja enega ključnih poudarkov odrske igre Koza ali Kdo je Silvija? (The Goat or Who is Sylvia?) kontroverznega ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, širši javnosti znanega predvsem po klasiki Kdo se boji Virginije Woolf (1962). Koza je krstno uprizoritev doživela 10. marca 2002 v newyorškem Golden Theatru, 17. februarja letos pa so jo premierno postavili na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Da gre za provokativno zadevo, daje slutiti že naslov drame, saj tista koza po imenu Silvija ni metafora, marveč čisto navadna koza, v katero se na lepem zaljubi Martin, osrednji lik Albeejeve drame, rahlo odsoten, na socialni lestvici zelo uspešen in silno ugleden arhitekt, najmlajši dobitnik arhitekturne različice Nobelove nagrade in projektant več milijard dolarjev težkega Svetovnega mesta. Ne samo zaljubi, Martin s kozo vzpostavi tudi redno spolno razmerje. Iskra preskoči že ob prvem pogledu brezizraznih oči apatične živali, ki v sveti preproščini naravnost blaženo prežvekuje travo. Pogled bitja, ki od Martina ničesar ne zahteva, ničesar ne pričakuje in ga k ničemur ne obvezuje. Jasno, Martin je tipičen korporacijski produkt postindustrijske dobe. Nenehno pod stresom. Stalno v primežu poklicne odgovornosti. Zdresiran na politično korektnost. In kot kak slovenski poslanec odvisen od skrbi za brezhibno javno podobo. Steber družbe torej, zgledni državljan in davkoplačevalec. Nič čudnega, da ga zaradi sle, ki je podobno kot homoseksualnost njegovega sina Billyja v kričečem neskladju s splošnimi družbenimi normami, začne najedati občutek krivde, zato se pridruži "društvu anonimnih fukačev živali", kot njegova žena Stevie na robu živčnega zloma poimenuje terapevtsko skupino, v kateri se Martin poskuša otresti svoje libidinalne odvisnosti. Tik pred Martinovim petdesetim rojstnim dnevom mu kariere in življenja ne razčefukata ne sinova istospolna usmerjenost (ki se jo je naučil prenašati mirno in dostojanstveno, vendar na način, kot se rakav bolnik sprijazni s svojo boleznijo) ne njegova domnevno deviantna spolna praksa (ki bi jo s časom za ceno brezhibne socialne fasade uspešno zatrl v kateri od terapevtskih skupin); kariero in življenje mu razčefuka njegov najboljši prijatelj Ross, ki potem, ko se mu nič hudega sluteči Martin prijateljsko izpove, Stevie napiše zaskrbljeno pismo. Ross kot poosebljenje škodoželjne, zavistne, tabloidne javnosti, ki Martinovo disfunkcionalno družino izkoristi za lastno sadistično naslado nad sosedovo čustveno dezintegracijo. Ja, Ross piše, ker mu ni vseeno.

Zoofilija

Albeejevo odrsko delo izpostavlja zoofilijo ali bestialnost, seksualni stik človeka z živaljo. In to s točno določenim namenom. Zoofilija se uvršča med najbolj tabuizirane spolne prakse, za tabuje pa iz zgodovine kulture, umetnosti in žanra vemo, da večji kot so, večji užitek se sprošča ob njihovem rušenju. Koza ali Kdo je Silvija z zoofilijo manipulira zato, da bi nedvoumna poanta igre lažje in hitreje splavala na površje. Skratka, ne gre toliko za zoofilijo kot za meje naše strpnosti do pojavov, prepričanj in užitkov, ki so nam tako tuji, da si o njih ne upamo niti razmišljati. Lažje in udobneje jih uporabljamo kot orodje za križanje posameznikov, ki si drznejo živeti, čutiti in razmišljati drugače. Jep, v okolju, ki dopušča, da mu rumeni tisk določa moralne norme, in kjer se že virtualno svingerstvo smatra za vrhunec perverznosti, se bo Albeejeva Koza počutila kot doma.

Bestialnost je stara toliko kot človeštvo, največ primerov pa najdemo v antičnih mitih in pripovedkah, v katerih se božanstva navadnim smrtnikom približajo prav v podobi neke točno določene živali. Spomnimo se na Ledo, ki jo obišče Zevs v obliki laboda, in na Zevsovo ljubico Io, ki je imela razmerje z bikom, v katerega se je Zevs spremenil tudi, ko je odpeljal Kadmosovo sestro Evropo. V antiki so verovali v magičnost spolne združitve človeka z živaljo, edini, ki so bili v tej sveti zvezi sposobni zaploditi potomstvo, pa so bili njihovi bogovi. Grški zgodovinopisec Herodot, imenovan tudi oče zgodovine, v svojih zapisih omenja stare Egipčane, ki naj bi iz prepričanja, da so bili njihovi predniki živali, obredno spolno občevali s samicami krokodila, kar jim je vlivalo dodatnega poguma in moči, parjenje s kozami v staroegipčanskih templjih pa je bilo sestavni del obreda, ki naj bi skupnosti zagotovil plodnost. Tako v starem Egiptu kot v starem Rimu je bilo med ženskami iz višjih slojev priljubljeno samozadovoljevanje s kačami, strokovno imenovano ofidicizem. Kača je bila že po naravi simbol moškega spolnega organa, ko pa je pogoltnila svoj rep in sklenila krog, je nastal magični simbol za vagino. Kot zanimivost povejmo, da so si Rimljanke in Egipčanke plazilce tlačile noter z glavo naprej. Kot dediščina antičnih časov se je ohranila srednjeveška vraža o zoofiliji kot zdravilu za spolne bolezni, kar je mnoge moške tako ali drugače prisililo v koitus z živalmi.

Z vzponom rimskokatoliške cerkve je že samo otipavanje živalskih spolovil postalo greh, bestialnost pa smrtni greh, ki sta ga z življenjem plačala tako grešnik kot grešna žival, najbrž zaradi praznoverja, da bi se iz take zveze utegnile poroditi peklenske kreature. V 17. stoletju so menda mladi moški tako pogosto naskakovali ovce, krave in koze, da so cerkveni dostojanstveniki razmišljali o prepovedi poklica pastirja. Moške naj bi na pašnikih povsod zamenjale ženske. Leta 1750 so v Franciji obesili nekega Jacquesa Ferrona, ker so mu dokazali spolno razmerje z oslico. Oslico je kakopak čakala podobna usoda, toda zanjo se je zavzelo nekaj uglednih meščanov z opatom na čelu in pričalo, da se je oslica vsa ta leta obnašala marljivo in krepostno, zato so žival oprostili, ker naj bi bila očitno posiljena.

Svoj čas je med zgodovinarji krožilo prepričanje, da so sifilis v Evropo prinesli španski konkvistadorji, ki so se v Južni Ameriki parili z lamami, v 16. stoletju pa so bili med aristokratinjami priljubljeni salonski psički, še posebej pekinežani, ki jih zgodovinopisje omenja že v prvem stoletju našega štetja, in sicer kot zveste spremljevalce rimskih matron, ki so svoje intimne predele rade nastavljale njihovim malim jezičkom. Za živali, ki so dresirane za spolno občevanje z ljudmi, obstaja poseben izraz, in sicer androzoon, če gre za žival moškega spola, ter ginezoon, ki označuje za moško seksualno naslado vzrejeno samico. Povečini gre za oralno genitalni odnos, za zoolinkcijo, pri čemer dresirana žival liže svojo najljubšo hrano z ženskih ali moških spolovil. V prvih desetletjih minulega stoletja so bili v mestih na mehiško ameriški meji priljubljeni tako imenovani donkey showi, predstave s prostitutkami, ki so se na odru nastavljale dresiranemu oslu. Oslu so po vsaki uspešni penetraciji okoli penisa zavezali rdeč trakec, iz česar je bilo razvidno, kako globoko je prodrl v vagino, in prostitutke so kmalu začele tekmovati med sabo, katera si bo oslovskega tiča potisnila najgloblje in osvojila rekord. V San Franciscu je medtem zaslovela profesionalka, ki je pred izbranim občinstvom nastopala z novofundlandcem. Po njenih besedah moški nikoli več ne more zadovoljiti ženske, ki doživi seks s psom. Androzooni so nastopali že v časih Justinijana I., in sicer v konstantinopelski areni, kjer so šimpanzi, biki, gepardi, psi, divji prašiči in žirafe občinstvo kratkočasili tako, da so žrtve posiljevali do smrti. Teodora, hči dreserja androzoonov in Justinijanova žena, si je v družbi rada privoščila drugačno zabavo. Legla je na hrbet in razširila sramne ustnice, njen pomočnik pa je mednje natresel zrnja, ko so ga nato spretno pozobale posebej zanjo izurjene goske.

Mimogrede, zoofilijo (ki so jo v preteklosti označevali tudi z izrazom sodomija, svetopisemskim terminom za takorekoč vse neprokreativne spolne prakse, ki pa se dandanes v angleško govorečem okolju in pravnem izrazoslovju uporablja pretežno za analni seks) je na evropskih tleh prvi dekriminaliziral Napoleonov zakonik iz leta 1810.

Psihoanaliza

V sedemdesetih letih minulega stoletja in tja do polovice osemdesetih je bila ena od pojavnih oblik seksualne revolucije tudi živalska pornografija. Na evropskem ozemlju je bila njena produkcija najbolj razbohotena na Nizozemskem in predvsem na Danskem pod okriljem korporacije Color Climax, ki je imela oddelek, specializiran izključno za animal sex. Posel je zacvetel, ko se je na oglas v začetku sedemdesetih javila Bodil Jensen, bujna kmetica tridesetih let, ki je napisala, da uživa v spolnem stiku z domačimi živalmi, poleg tega pa z možem rabita denar za obnovo farme. Na tej farmi so nato posneli serijo filmov, v katerih se je Bodil ležerno onegavila s psi, konji in prašiči ter zaslovela kot prva mednarodna porno zvezda animal podžanra.

Zanimivo, v osemdesetih letih minulega stoletja zavoljo razvrata niso vzrojili pripadniki moralne večine in varuhi krščanske morale, kot bi lahko pričakovali, marveč aktivisti združenj proti mučenju živali in začeli ostro kampanijo proti živalski pornografiji. Meje pornografske svobode so prišle pod drobnogled in dosežen je bil konsenz o tem, kaj je normalno ter potemtakem še primerno za javno prikazovanje. Normalno naj bi bilo vse, kar se sporazumno dogaja med odgovornimi odraslimi ter ne vključuje otrok in živali.

Razvoj psihoanalize je spodbudil tudi podrobnejše raziskave človeške seksualnosti in Alfred Kinsey (1894-1956), ameriški biolog, eden od pionirskih raziskovalcev tega področja, se je v svojem znamenitem poročilu, ki je v konservativni ameriški javnosti povzročilo tektonske premike, posvetil tudi zoofiliji, saj je med 20.000 anketiranci naletel na skoraj sto Američanov in Američank, ki so več kot trikrat doživeli orgazem v stiku s kakšno živaljo. Po Kinseyjevih ugotovitvah v tej skupini prevladujejo moški, glavnina primerov izhaja iz ruralnega okolja, zoofilija pa naj bi bila po njegovem omejena na adolescenco in naj bi se končala, ko mladostnik vzpostavi spolno razmerje z osebo nasprotnega ali istega spola. Človek naj bi se po Kinseyjevem mnenju spolno zbližal z živaljo iz gole radovednosti ali pa takrat, ko nima drugih možnosti za potešitev svojih potreb.

Richard Krafft-Ebing (1840-1902), nemški psihiater, nevrolog in kriminolog, profesor na dunajski univerzi, ki je leta 1886 izdal znamenito Psychopathio Sexualis, v kateri je prvi sistematično razvrstil spolne odklone in jih skušal znanstveno utemeljiti, je zoofilijo definiral kot obliko fetišizma, ki izvira iz prirojene preobčutljivosti tipalnih živcev. Ali drugače, ljubkovanje domačih živali lahko pri psihično nezreli osebi s prezgodaj prebujenim spolnim nagonom povzroči spolno vzburjenje, ki pripelje do koitusa. Krafft-Ebing je tudi avtor skovanke zooerastija, s katero zoofilijo ločuje od primerov, pri katerih prihaja do spolnega občevanja z živalmi iz patoloških vzgibov. Zanimiva je tudi psihoanalitična razlaga zoofilije, ki trdi, da žival zoofilu predstavlja razčlovečen objekt; zoofil do objekta poželenja ne čuti nobenega strahu, nobenih dolžnosti. Objekt se ne bo maščeval, če ga prevara, ne bo grozil, če ga zapusti. In prav odsotnost teh čustev mu omogoča popolnejše spolno uživanje.

Na splošno velja, da spolno občevanje z živalmi nujno vzbuja tesnobo, še zlasti zaradi strahu pred družbeno stigmo in zasmehovanjem, zaskrbljujoče pa je v primeru, ko postane redna oblika spolnega življenja in ko vpliva na vzpostavljanje zvez in spolnih stikov s človeškimi partnerji in partnerkami. V tem primeru opustitev seksa z živalmi, česar si želi Martin, sama po sebi ne zagotavlja, da se bodo odnosi z ženskami oziroma moškimi izboljšali. Kaj pa Stevie, ima prav, ko Martina obtoži posilstva živali, ki ne more povedati, ali se strinja s spolnim odnosom? Hej, kaj pa, ko gre žival v klavnico, je komu mar, če žival ne more povedati, ali se strinja s tem, da bo predelana v mesnine? Dokaz več, kako sta nasilje in smrt družbeno sprejemljivejša in samoumevnejša od ljubezni in seksa. Albeejeva koza seveda ne preživi.