memento / Gonzo

Leta 1969 so k Jannu Wennerju, lastniku in glavnemu uredniku revije Rolling Stone, glasila nove, kontrakulturne, rokenrol generacije, ki je izhajalo v San Franciscu, pripeljali Hunterja S. Thompsona, novega ameriškega žurnalističnega zvezdnika. Ko je odšel, je Wenner le začudeno dahnil: "Jaz naj bi bil glas kontrakulture, ampak kaj kurca je pa to?!" Česa tako čudaškega in odbitega, živčnega in intenzivnega, agresivnega in paranoičnega, neobvladljivega in nezgrabljivega, žaljivega in pikaresknega, apokaliptičnega in nagonskega, zabavnega in ciničnega, matadorskega in karizmatičnega, furijastega in pretiranega, teatraličnega in neudomačljivega, kot je bil Hunter, še ni videl. In ni bil edini.

Hunter se je v San Francisco, specifično, na Haight-Ashbury, glavno mesto hipijev, psihedelije in free love, ki so mu že tedaj rekli Hashbury, preselil leta 1964. Droge so tekle v potokih. Lahko si počel, kar si hotel. Nihče ni težil - le moral si ostati znotraj meja Haight-Ashburyja. Za Hunterja, jeznega fanta iz malega, prestižnega mesta (Louisville, Kentucky), rojenega na napačni strani ceste (1939) in vajenega vsemogočih substanc, je bila to lepa priložnost, da osvoji še LSD. Drugega mu niti ni preostalo, kajti to je bil čas, ko ga ni hotel nihče najeti. Uredniki so se mu izogibali - veljal je za človeka, s katerim ne moreš delati. Če pa z njim že ravno začneš delati, potem z njim nikoli ne prideš do konca. In ko je tako stal, kadil, pil, preklinjal in gledal, kako se nonkonformizem in ameriški sen nočeta in nočeta poročiti, je opazil čudne, neobrite, divje, svobodne fante na harley-davidsonih, ki so potovali v tropih in ki jim je na hrbtu džeketov pisalo Hell's Angels. Ker so bili prostovoljni izobčenci in ker javno mnenje ni bilo na njihovi strani, so mu bili simpatični. Govorilo in pisalo se je, da so umazani in da se nikoli ne umivajo, da so nasilni in nevarni, da so napol živali in napol kriminalci, da posiljujejo, izsiljujejo in posiljujejo - štafetno, se razume. In seveda - da pijejo, kadijo, pohajo, cvrejo, norijo in delajo kraval. Hell's Angels so kmalu postali medijske atrakcije, celo Hollywood jih je začel pecati, toda podton je bil vedno isti - glejte, kako se lahko svoboda izrodi! Glejte, kako se lahko izrodi demokracija! Hell's Angels so bili potujoči cirkus ameriškega sna - njegova hiša strahov.

In tako je nastal prelomni članek Motoristične tolpe - zgube in outsiderji, ki ga je sredi leta 1965 objavil v levičarski reviji Nation. Jasno, Hunter, tudi sam ameriški izobčenec, je vse obrnil na glavo - Hell's Angels se umivajo! In ja, ni se dobro prepirati z njimi. Hell's Angelsom je bil članek tako všeč, da so začeli Hunterja vabiti na svoje motorkade, fešte, seanse, partije biljarda in iniciacije. Zdelo se jim je, da je na njihovi strani - hej, z njimi se je nacejal in zakajal. Nikoli ni imel dovolj. In nikoli se ni naveličal Boba Dylana. Kar je bil tedaj dober signal. Toda njegov članek je bil več kot signal - že naslednji dan so ga klicale vsemogoče založbe, ki so hotele, da o Hell's Angelsih napiše knjigo. In da bi bila mera polna, ga je Ian Ballantine, ustanovitelj slovite založbe Bantam, obiskal kar osebno in mu ponudil deal - ti nam knjigo, mi tebi 6.000 dolarjev. Le 6.000? Okej, glede na okoliščine je bilo to sicer veliko, toda še preden je lahko Ballantine ponudbo zvišal, je Hunter že brez besed skočil v sosednjo sobo in začel pretepati svojo ženo, Sandy Dawn. Potem se je mirno vrnil - in zahteval višji avans. In motor. Ballantine, vidno šokiran, mu motorja sicer ni dal, toda jasno mu je bilo, da je kupil Hell's Angelsa, ki bo napisal knjigo o Hell's Angelsih. Pogodba za knjigo je bila za Hunterja odlična novica - tako je lahko džoint Hell's Angelsov pokadil do konca. Spil to, kar je ostalo. Do konca slišal vse njihove "vojne" anekdote. In do konca pogledal, kako izgleda bejba, čez katero gre pet Angelov. Nikoli jih ni imel za intelektualce. Bili so tako nevedni, da ni nikoli vedel, kaj lahko od njih pričakuje - in bili so tako divji, da jim je bilo vseeno. Pogoltnili so, kar je bilo za pogoltniti - in potem so tam viseli. Iskreno rečeno, Hunter jih tudi ni imel za liberalne "otroke cvetja", pa četudi jih je vozil v La Hondo, kjer je Ken Kesey, avtor Leta nad kukavičjim gnezdom in guru potujoče kontrakulturne zajebancije po imenu "Merry Band of Pranksters", prirejal legendarne "acid teste", ki so kombinirali LSD, poslušanje benda Grateful Dead in gledanje psihedeličnih filmov. Hell's Angels so bili patrioti - in komiji, v katerih so videli grožnjo njihovi svobodi gibanja, so jim šli tako na živce, da so razbijali in razganjali tiste, ki so protestirali proti vietnamski vojni. Še več, hoteli so v Vietnam: Ko nas bodo komiji zagledali, se bodo razbežali! "Poletje ljubezni" so si razlagali po svoje - leta 1969 so ga na koncertu Rolling Stonesov v Altamontu za nameček še zaklali.

Smrt ameriškega sna

"Acid teste" je Tom Wolfe popisal v kultni knjigi The Electric Kool-Aid Acid Test, del tega pa je leta 1967 ujel tudi Hunter v knjigi Hell's Angels, ki je postala bestseller, kult in takojšnja klasika. Hell's Angels, ki so knjigo prebrali že v rokopisu, so bili zadovoljni, le eden izmed njih je hotel, da Hunter besedo "sodomija" vrže ven, ker bi s tem lahko užalil njegovo mamo. Hunterju so takoj ponudili nove "tematske" knjige, toda zgodbe o hipijih, Vietnamu in državljanskih vojnah v Tretjem svetu ga niso zanimale. Zanimalo ga je le eno - knjiga o smrti ameriškega sna. Za začetek se je odselil s Haight-Ashburyja, ki je medtem mutiral v gosto naseljeni magnet za dilerje, bleferje in policaje. Svojega forda je raztreščil v prepadu pri Big Suru in se s saabom odpeljal v New York, kjer je hotel izigravati po malem F. Scotta Fitzgeralda, po malem Jacka Kerouaca in po malem Henryja Millerja, toda pristal je daleč stran, v koloradskem Woody Creeku, 10 km severozahodno od zimsko-športnega Aspna, kamor se je tedaj preselilo mnogo ljudi, ki so se naveličali modnih, trendovskih lokacij in si zaželeli malce bolj ruralne komune. Tu je lahko streljal s svojimi magnumi, navijal stereo in se zadeval z vsem, kar je bilo ilegalno. Toda ko je leta 1968 videl, kako so med predvolilno kampanjo ubili Roberta Kennedyja in kako je čikaška policija med predvolilno konvencijo demokratov razbila in zgazila tiste, ki so demonstrirali proti vitenamski vojni, je videl smrt ameriškega sna. V živo. Takoj je najavil "Bitko za Aspen" - bitko, s katero je hotel zlomiti sile Progresa, ki so skušale Aspen industrializirati in ga preleviti v novo korporativno kolonijo. Aspenske ulice je hotel spremeniti v travnik, policaje pa v smetarje. Da bi bitko lažje dobil, je ustanovil celo stranko - Freak Power Party. Ker pa frikom na županskih volitvah ni uspelo, je sam najavil kandidaturo za šerifa. Njegov program je šel takole: prvič, Aspen bo travnik (nobenega prometa), drugič, trgovina z mamili bo legalizirana, toda za fair-play bo skrbel šerif (nobenih racij), in tretjič, šerif ne bo niti oborožen niti represiven (mhm, ombudsman), toda imel bo pravico do absolutnega teroriziranja vseh, ki bodo skušali posiliti zemljo in prekupčevati z nepremičninami. Zato ne preseneča, da se je predvolilna kampanja za aspenskega šerifa spremenila v mesarsko klanje, pri katerem je druga stran rekrutirala vse najbolj umazane trike - in ko so oznanili, da ultralevičarski teroristi v Aspnu načrtujejo bombne napade, je bilo jasno, da bodo ulice ostale asfaltirane.

Da pa bi si od kampanje malce oddahnil, ga je Rolling Stone leta 1970 poslal v Kentucky - na Kentucky Derby, na slovite konjske dirke, ki so nekaj takega kot ameriški nacionalni simbol. Jasno, Hunter je - v družbi britanskega ilustratorja Ralpha Steadmana - poskrbel, da je Kentucky Derby izgledal le še kot pokopališče ameriške simbolike. In ameriškega sna. Njegova reportaža - Kentucky Derby je dekadenten in izprijen - je bila tak hit, da je Bill Cardoza, urednik nedeljske edicije Boston Globea, njegov slog pisanja poimenoval gonzo. Toda gonzo je smrt ameriškega sna dokončno izkusil naslednje leto, ko se je Hunter - tokrat v družbi masivnega odvetnika Oscarja Zete Acoste, ki ga je spoznal med pisanjem gonzo reportaže o nemirih v losangeleškem latino getu - odpravil v Las Vegas, glavno mesto ameriškega ekscesa, ki ga je dobesedno pohodil, vključno z receptorji, sobaricami, turisti in štoparji. "Raoul Duke" (Hunter) in "Dr. Gonzo" (Acosta) sta bila King Kong in godzila. "S sabo sva vzela količino spida, ki bi Hitlerja v bunkerju obdržala budnega 50 dni, in količino acida, ki bi Hitlerja prepričala, da je v avstrijskih Alpah." Avto sta skušala parkirati v hotelski laundromat - in prek sobne strežbe sta naročala pištole. Hunter je v knjigi Strah in groza v Las Vegasu, ki je postala bestseller, kult in prva literarna klasika sedemdesetih (in ki jo je leta 1998 z Johnnjem Deppom v glavni vlogi ekraniziral Terry Gilliam), pokazal, da med ameriškim ekscesom, ameriško blaznostjo in ameriškim snom ni nobene razlike. Let It Bleed. O politiki sicer ni imel pojma, toda ko je začel leta 1972 pokrivati predsedniško predvolilno kampanjo, so začeli vsi novinarji brati Rolling Stone. Vsi so hoteli njegov avtogram. In vsi so hoteli pisati tako kot Hunter, južnjaški gentleman, ki je predsedniške kandidate popisal tako sočno, da bi jih lahko takoj preselili v risanke - za demokratskega senatorja Edmunda Muskieja je recimo rekel, da "govori kot na smrt bolni kmet, ki hoče dobiti kredit za naslednjo sezono". Vse to je bilo kakopak kmalu na voljo tudi v knjigi Strah in groza na predvolilni kampanji '72 (1973), še enem bestsellerju, še eni kultni klasiki gonzo publicistike.

Izraz gonzo se je tako prijel, da je leta 1979 prišel tudi v Websterjev slovar 20. stoletja - in sicer kot pridevnik, ki pomeni isto kot "bizaren, nebrzdan" in ki je vezan na "osebni slog pisanja". Bolje rečeno, gonzo je slog pisanja, pri katerem se avtor pomeša z okoljem, o katerem piše - ali pa s "temo", o kateri piše. Gonzo je kombinacija različnih slogov pisanja - angažiranega, reportažnega, neožurnalističnega, literarnega, satiričnega, atmosferskega. Oh, in psihedeličnega, paranoičnega. Pri Hunterju je bil namreč gonzo tudi stvar prave kombinacije substanc. Ali kot je tedaj zapisal neki psihiater: amfetamini, ki napnejo razpuščene misli, Hunterju omogočajo ustvarjanje hitre, divje, eksplozivne, paranoidne, komplicirane proze, meskalin, ki odpre desno stran možganov, poskrbi za obogatitev te proze, medtem ko alko to prozo ozemlji. Preden se je Hunter lotil pisanja Strahu in groze v Las Vegasu, je najavil, da bo zabeležil vse, kar se bo zgodilo, da bo njegovo oko kot kamera - nobenih naknadnih posegov, nobenih popravkov, nobenega editiranja. Hja, pisal je tako, kot je govoril. Tako kot nekoč Ernest Hemingway, njegov junak. "Prava gonzo reportaža zahteva talent mojstrskega žurnalista, oko umetnika/fotografa in jajca dobrega igralca." No, prava gonzo reportaža je bila pogosto tudi stvar prave kemije med Hunterjem in "temo". Če je ni bilo, ni bilo teksta. Leta 1970 je šel Hunter napisat gonzo reportažo o American Cupu, toda vse, kar je napisal, je bil le orjaški gverilski grafit, ki ga je pustil na eni izmed bark: Fuck the Pope! To je bil gonzo v najbolj čisti obliki. Kristal gonza.

Lik, ki je pobegnil iz literature

Da so v njegovih reportažah nastopali tudi fiktivni liki, fiktivni citati, fiktivni dogodki in fiktivni fakti, ni motilo nikogar, okej, kvečjemu senatorja Muskieja, ki mu je Hunter pripisal uživanje ibogaina, ali pa Warrena Beattyja, ki mu naj bi razbil rent-a-car (če verjamete, huh), toda pogosto ni napisal nič - le naslov. In potem je pred belim listom nemo sedel... dan in noč... ne da bi se premaknil... kot tihožitje... ves blokiran... med praznimi piksnami... ostanki burgerjev... koščki pomfrija... polnimi pepelniki... tremi prižganimi čiki... razbitimi flašami... zmečkanim papirjem... raztreseno travo... razmetanimi tabletkami... in nedokončanimi črticami. Vedno je moral biti z njim nekdo, ki ga je priganjal in prepričeval, da je usoda sveta v njegovih rokah - nekdo, ki je skrbel za dotok alkohola in substanc in ki obenem sam ni bil nikoli bolj zadet kot on. Če je Hunter eksplodiral, je tekst napisal praktično v enem požirku. Če ni eksplodiral, ni bilo nič. Le še en deadline je šel k vragu. Tudi iz Kinšase, kjer se je leta 1974 udeležil boksarskega dvoboja stoletja, Muhammad Ali vs. George Foreman, se je vrnil brez teksta, ker je bil preveč zaseden s strahom, da bo zairski diktator Mobutu ugrabil vse tuje novinarje in jih vrgel v svojo mučilnico, in fiksno idejo, da se nedaleč stran, čez reko, skriva nacistični vojni zločinec Martin Bormann. Naslednje leto je iz Vietnama faksiral le dve kaotični strani.

Preostanek sedemdesetih je preživel med reportažami, v katerih je obstreljeval Richarda Nixona ali pa kameleonsko parodiral sebe, in reportažami, ki jih ni nikoli napisal, a pridelal ogromne hotelske račune in pokuril epske potne stroške, v katere je skušal vedno vključiti tudi kokain. Na začetku osemdesetih je postal filmski lik (leta 1980 ga je v filmu Where the Buffalo Roam igral Bill Murray) in blestel z gonzo reportažo o havajskem maratonu, v kateri je zagotavljal, da so Havaji večja laž kot Ronald Reagan in da je tek edina reč, ki še preostane nekdanjim liberalcem, radikalcem, aktivistom in anarhistom. Prestrašene sopotnike je na svojo farmo ponoči po zaledeneli cesti še vedno vozil brez luči, gledal, kako so izhajale kolekcije njegovih gonzo papers (Generacija svinje, Pesmi prekletih, Veliki lov na morske pse, Boljše od seksa itd.), podprl Billa Clintona in bil zelo presenečen, da ni že davno umrl. Bil je gonzo, od katerega so vsi pričakovali, da bo v naslednji reportaži še bolj gonzo... gonzo-gonzo... gonzo-gonzo-gonzo, da bo torej še bolj nor in še bolj ekscesen, toda še njemu je bilo jasno, da norost in ekscesnost, ki ju pričakujejo od njega, nudi le fikcija. Ko je javno nastopal, recimo na univerzah, so študentje zahtevali le njegovo norost in njegovo ekscesnost. Znova in znova. Če bi prišel trezen, bi bili užaljeni. Postal je lik, ki je bil bolj zanimiv od literature, iz katere je ušel. Zgodilo se mu je to, kar se je zgodilo Hemingwayu. Leta 1964 je napisal tekst Kaj je Hemingwaya zapeljalo v Ketchum, v katerem je skušal ugotoviti, zakaj se je Hemingway preselil v vukojebino po imenu Ketchum, kjer se je potem leta 1961 ustrelil, toda ironično - Ketchum, ki leži 10 minut od zimsko-športnega Sun Valleyja (Idaho), izgleda kot Woody Creek, tudi Hemingway, ki je rad poudaril, da Amerika ubija svoje velike pisatelje, je hotel po koncu "zlatih časov" živeti v kraju, ki se ne spreminja, tudi Hemingway je bil presenečen, da ni že davno umrl, tudi Hemingway ni razumel vibracij sveta, ki ga je vrgel s prestola, in tudi Hemingway je bil hunter. Hunterja je leta 1961 bolj kot to, da se je Hemingway ustrelil, presenetilo to, da se je ustrelil v Ketchumu. Hunter S. Thompson je bil velik ameriški pisatelj, zato ne preseneča niti to, da se je ustrelil, niti to, da se je ustrelil v Woody Creeku. Bil je le outsider, ki je pisal amfetaminske novele in hotel svobodo.