Zrušen mit o Judovski enotnosti!

Judje, razkropljeni po svetu, ki jih je zla zgodovinska izkušnja motivirala, da so postali najkompaktnejša verska in nacionalna skupnost na planetu, doslej niso imeli „samokritičnih“ vicev na račun svojih ultranacionalnih in verskih odnosov. Sodeč po vsem, kar se dogaja pod streho najstarejše evropske judovske svetinje, praške Staronove sinagoge, bi Judje s takimi „samokritičnimi vici“ mirne duše lahko začeti. Več mesecev trajajoč spor med pripadniki stare praške judovske verske skupnosti in simpatizerjev ameriške ortodoksne verske skupine Chabad-Lubavič glede prevlade nad enim najstarejših evropskih hramov, ki se na očeh javnosti zaostruje, prinaša dvom o monolitnosti svetovne judovske verske skupnosti. Luč sveta, čeprav to talmudski kanoni strogo prepovedujejo, so ugledale informacije o sporih, za katerimi v glavnem ne stojijo različna pojmovanja verskih dogem, temveč, kot trdi veliko praških vernikov, boj za gmotno prevlado!

V omenjeni sinagogi, kakšnih sto metrov od Vltave, so judovski verniki zelo plaho krenili drug na drugega s pestmi, molitveniki in obrednimi predmeti, ki so jih imeli v rokah na predvečer velikega praznika sabata, da bi drug drugemu „pojasnili“, kdo ima prav in kdo ne, komu pripada ta kultni in romarski hram, kdo pa je vanj prišel kot „vsiljivec“. Ko je „počilo do konca“, je češki judovski pisatelj in publicist Benjamin Kuras, ob poudarjanju, da so talmudski rabini sprejeli vrsto zakonov, ki Judom prepovedujejo, da bi o svojih medosebnih sporih govorili v javnosti, in ostrih kritikah predvsem na račun dosedanjega praškega rabina Karla Sidona, ki se je prvi fizično uprl predaji praške sinagoge v upravljanje ameriškemu rabinu Manisu Barashu iz Chabad-Lubavičeve verske ultraortodoksne sekte, tudi sam nagovoril javnost s komentarjem, v katerem je oster do obeh sprtih strani:

„Pretep med dvema ortodoksnima skupinama v Staronovi sinagogi, ki je vrhunec praške judovske vojne, je razpršil iluzijo o 'enotnosti in skupnosti' judovskega naroda, zaradi česar se Judom čudijo njihovi simpatizerji,“ ugotavlja Kuras, hkrati pa, kot da želi iz teh „judovskih muk“ izvleči neko tolažečo korist, doda, da je to antisemitom, ki se zdaj veselijo prepirov in „neljubega dvorišča“, iz rok zbilo njihov mit o „judovski zaroti“, ki izhaja iz njihove „skrivnostne“ in nedotakljive monolitnosti!

Kot je kljub talmudski prepovedi novinarjem povedal praški rabin Karel Sidon (ki so ga sicer v Izraelu kot v tolažbo zaradi izgube prevlade v Staronovi sinagogi povišali v „rabina vseh čeških rabinov“), se je vse skupaj začelo zaradi želje centrale ortodoksne židovske sekte Chabad-Lubavič v Brooklynu, znane po „požrešnem“ grmadenju bogastva po vsem svetu, da bi se polastili praške „zlate kokoši“, ki jo na leto obišče več kot milijon vernikov in drugih turistov z vsega sveta, ki kupujejo drage vstopnice in sinagogi podarjajo darove. Avtoritativne arbitre v Izraelu jim je uspelo prepričati, da se je Sidon s svojimi ljudmi „polenil“, da slabo vodi posle in knjigovodstvo in da je, skratka, v interesu judovstva, da na njegovo mesto pride nekdo „mlajši in pametnejši“. Ve pa se, kdo je v tem poslu „najpametnejši“ ... Lubaviči, ki imajo domišljen sistem zbiranja denarja, seveda ...

Kdo so pravzaprav pripadniki Chabad-Lubavičeve sekte? „Rodili“ so se v mestu Lubavič v Belorusiji sredi 19. stoletja kot judovska sekta, v kateri so se zbirali Judje z evropskega vzhoda. Pred holokavstom so zbežali v ZDA in tam v newyorškem Brooklynu ustanovili centralo. Zelo hitro jim je uspelo pridobiti veliko članov ter v svoje vrste in svojo vero pritegniti izjemno bogate in vplivne Američane ter organizirati sponzorstva, ki so združbo Chabad-Lubavič naredila za daleč najbogatejšo judovsko versko skupino. Lubaviči, vsaj tisti „navadni“, ki jih poznamo po značilnih klobukih s širokimi obodi, tega bogastva, kot trdijo strokovnjaki, ne porabljajo za lastno bogatenje. Pripravljeni so se odreči vsem osebnim dobrinam, veliko jih živi na meji bede, da bi se njihov Chabad lahko razvijal in večal ugled tudi med drugimi verniki.

Avtorji, ki se ukvarjajo z zaprto judovsko fundamentalistično organizacijo, menijo, da je Chabad-Lubavič, v katerem je nekaj deset tisočev vernikov, po vsem svetu razpletel mrežo vrhunskih socialnih služb, ki jo podpirajo milijarderji z vsega sveta. Med njihove zagovornike „opazovalci“ Chabada na primer uvrščajo nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona in sedanjega ruskega predsednika Putina. Slednji jim je gotovo zelo hvaležen za pomoč tisočem revnih v državi, v kateri trenutno živi okrog milijon Judov.

O „iznajdljivosti“ Lubovičev pri pridobivanju gmotnih dobrin priča tudi primer iz nedavne „postrevolucionarne“ restitucije posesti na Poljskem, ki so jih vrnili posameznikom in ustanovam. Glede na to, da je bilo na Poljskem veliko število nepremičnin nekoč v lasti judovskih občin, ki jih sedaj ni, je grozila nevarnost, da bodo nepremičnine ostale v lasti poljske države. Veliko judovskih avtoritet, nemočnih pred restitucijskimi zakoni, je to žalostno in nemo opazovalo, Luboviči pa so se lotili „ekspresne“, skorajda fiktivne obnove teh občin, s čimer jim je uspelo „judovsko vrniti Judom“ oziroma pod svoj nadzor dobiti neverjetno bogastvo!

Drugi Judje, ki ne simpatizirajo s to ortodoksno Lubovičevo skupino, imajo o vrednotah, iskrenosti in „transparentnosti“ njihovega „misionarskega in socialnega delovanja“ povsem drugačno mnenje ... V Pragi so začeli razčiščevati ta „odprta vprašanja“; v škodo ali v prid judovskega sveta, katerega „s talmudom predpisana“ enotnost je pojmovana različno, med drugim pogosto antisemitsko zlonamerno.

„Judovska enotnost“ je po Benjaminu Kurasu utopična iluzija, ki v judovski zgodovini ni nikoli in nikjer obstajala, ki tudi ne more obstajati, in ki bi bila, kot je sedaj videti, nevarna, če bi obstajala. Preostane samo presoja o tem, ali je za to rušenje antisemitskega mita o „judovski zaroti“, ki izhaja iz monolitnosti, v praškem primeru plačana previsoka cena. Kajti koliko čeških Judov bo po praški vojni priznavalo svojo pripadnost judaizmu, kar bi, kot pravijo, moralo skrbeti vse, ki jim je do judovskega prispevka k češki kulturi. Po podatkih judovskih publicistov vsako leto po svetu iz nacionalne oziroma judovske statistike izgine četrt milijona Judov. Pred desetimi leti jih je bilo na svetu 16 milijonov, danes jih je le 13,5 milijona!