Šminkerski metalci

Ko sva se v petek pozno popoldne s fotografom po zavitih idrijskih ovinkih končno pripeljala v Tolmin, tam ni bilo opaziti nobenih znakov metalske mrzlice, ki sva jo prišla opazovat k sotočju Soče in Tolminke. Tolminci so ob državnem prazniku na glavnem trgu uprizorili občinsko plesno-zborovsko prireditev s praznično oblečenimi domačini, med katerimi so fotoobjektive ostrili ostareli nemški turisti. Zgolj pogled na stopnišče, kjer je družbica mladih dolgolascev mešala mineralno vodo in vino, je dal slutiti, da bo nekaj sto metrov nižje prihodnje tri dni potekala največja domača metalska fešta Metal Camp 2005.

Skladno s pomembnostjo imen nastopajočih so organizatorji letos povečali glavno prizorišče, ki je bilo tokrat postavljeno na travniku pred hotelskim kompleksom. Ob najinem prihodu na prizorišče se je oder pripravljal za eno večjih zvezd letošnjega metalskega kampiranja, Šveda Yngwieja Malmsteena, enega največjih kitarskih velemojstrov med metalci, katerega virtuozno igranje najbolje opiše pripomba znanca, s katerim sva poslušala dolgolasca na odru: "Poglej, kaj delajo njegovi prsti, poglej to hitrost. Pomisli, kaj bi dale ženske za tako agilne prste." Ko mi je dan kasneje glavni šef Metal Campa Boštjan Doblekar povedal, da Yngwie po koncertu obvezno na hitro spije liter vodke, sem bil še bolj presenečen nad njegovo natančnostjo pri igranju, ki mu dolgoletno skandinavsko popivanje očitno še ni škodovalo. Poleg virtuozne kitare pa me je med Yngwiejevim nastopom prvič na Metal Campu zbodla v oči odrska postavitev kitarskih ojačevalnikov. Dobrostoječim metalcem namreč ni dovolj en ojačevalnik, dovolj jim niso niti štirje ojačevalniki, za pravi metalski stage imidž je, sodeč po nastopajočih na Metal Campu, potrebnih najmanj 12 do 16 ojačevalnikov. Yngwieju so za hrbet zložili kakšnih 12 marshalov. "To je klasična metalska fora," je dejal znanec, ki je na odru pomagal postavljati glasbeno opremo, in tako na samem štartu festivala demistificiral metalsko odrsko postavitev. "Model ima prižgane samo tri ojačevalce, drugi sploh niso vklopljeni. Če pogledaš v nekatere od njih od blizu, vidiš, da v njih sploh ni kablovja." "To so metalske šminkerske fore," je o gori ojačevalnikov menil kolega iz novinarskih vrst, s katerim sva skupaj razmišljala o glasnosti kitare, če bi Yngwie priklopil vse ojačevalnike. Več ojačevalnikov kot on so na oder zvlekli le še glavni zvezdniki Metal Campa 2005 in trash metalci številka ena, člani skupine Slayer.

Ob koncu Yngwiejevega nastopa se je že začela stopnjevati nestrpnost v pričakovanju glavnih kalifornijskih gostov. Ob Soči sem srečal Ljubljančana, ki sta na Metal Camp prišla izključno zaradi Slayerjev. "Ko smo bili mladi, smo poslušali samo metal in hard core. V osemdesetih nismo ničesar spustili blizu, še celo stepli smo se zaradi glasbe," je razloži eden od njiju, ki ga skupina Slayer navkljub več kot dvajsetletnemu delovnemu stažu tako navdušuje, da se je nekaj dni pozneje odpravil še na njen koncert na Dunaj.

Metal do konca

Tovrstni hard core-metalski navdušenci na Metal Campu sicer niso bili redkost. Tam recimo skoraj ni bilo metalca, ki na majici ne bi oglaševal svojega najljubšega benda. Tudi drugače dajo metalci veliko na zunanji videz. Zato ni nič nenavadnega, če vidiš popolnoma v črno oblečenega metalca, ki mu gre svetla festivalska zapestnica tako na živce, da čeznjo navleče črno usnje, prav tako ni nič takega neprestano fotografiranje z najbolj črno in "odštekano" oblečenimi obiskovalci, ki, kot mi je zaupal fotograf, nimajo niti najmanjših težav s fotografiranjem. "Napiši, da se je hotel slikati čisto vsak. Za mano so se drli, slikaj še mene. To je čisti šminkeraj in jaz sem ga pofotkal dovolj," je fotograf zatrdil ob odhodu. Zanimivo izkušnjo z metalskim imidžem je imel tudi tolminski turistični delavec, ki se mu je pogled ustavil na punci, "ki je imela strgane žabe, tako da je bilo videti, kot da ima okoli nog črno pajčevino". Hotelirja je takšna malenkost lahko zmotila samo zato, ker ni stopil za ogrado Metal Campa, saj je bila črna metalska moda z obveznim piercingom in tatuji ob Soči nekaj povsem vsakdanjega. Poleg tega, da so metalci šminkerji, so tudi miroljubna subkultura. Okoli šotorov posedajo ravno tako kot obiskovalci Riversplasha, le da so veliko manj navdušeni nad Sočo in kopanjem v njej, saj se ob reki čez dan, navkljub visokim temperaturam, ni gnetlo metalcev. Niti si niso izposojali kanujev in koles, in kot je zatrdila prodajalka na vegetarijanskem falafel oddelku, metalci tudi nimajo preveč radi brezmesne hrane. Ko sem pristopil k policistu specialcu, se je pohvalil, da bo Metal Campu posvetil ves konec tedna, izvedel pa sem še, da tudi policija z metalci nima slabih izkušenj, saj k sotočju ni poslala kakšnih okrepljenih enot: "Tukaj ni nikoli večjih težav, če povem po pravici, se je bolj bati kašnega domačina kot teh ljudi tukaj." Podobno miroljubno izkušnjo sta imela z metalci varnostnika, ki sta se resda pritoževala nad glasbenim žanrom, a glede obiskovalcev nista imela pripomb: "Folk je čisto miren, nihče ne teži. Samo, da se med sabo ne stepejo, pa bo." Osnovne delovne naloge fantov, ki sta stražila VIP-vhod, so bile preverjanje zapestnic, pošiljanje izgubljenih obiskovalcev k oddaljenemu glavnemu vhodu in sporno odvzemanje pijače. "Zakaj ljudem jemljete vodo, ko pa niso prišli le na koncert, ampak tudi na kampiranje?" sem ju povprašal. "Mi s tem nimamo nič, najbrž hočejo, da se notri proda več pijače," sta zatrdila varnostnika, ki so jima v nadaljevanju festivala očitno naročili, naj ublažita vstopne pogoje, saj je bilo pozneje povsod po prizorišču videti embalažo pijače, ki je niso prodajali uradni prodajalci pijač. Ko smo že pri pijači, velja zapisati pripombo navijačev laškega piva, saj so na Metal Campu, najbrž na podlagi sponzorske pogodbe, točili izključno rdeči ljubljanski zvarek. Tudi sicer je bilo pri naročanju piva na Metal Campu nekaj novosti. Kot me je poučil fotograf, je moral ob nakupu piva doplačati 200 SIT konzumacije za plastični kozarec, za to pa je dobil bedž, ki mu je, če je kozarec vrnil, jamčil vračilo dvestotaka. Pogumna ekološka poteza organizatorjev, ki jo zaradi milijonskih stroškov čiščenja po takšni prireditvi lahko uvrstimo med varčevalne ukrepe, očitno med metalci ni imela pravega odmeva, saj je ob koncu glavnega koncerta za obiskovalci na tleh pod odrom ostala množica plastičnih kozarcev.

Slaaayyeeeeer

Pričakovanje nastopa skupine Slayer je dodatno zavlekla skupina Hammerfall, katere ustvarjalna žilica in estetski normativi se niso spremenili od 80. let. "To je heavy metal, to je beda," je trdil mlajši metalec, ki si je poleg majice z napisom Slayer okrog glave ovil tudi črn trak. "Slaaaayeeeeer," se je s hripavim in globokim glasom začel dreti Italijan pred menoj, kolegi in kolegice pa so mu strumno pritegnili in pri tem skrbno dvigovali roke s stegnjenima mezincem in kazalcem v metalski pozdrav. Ko so Slayerji začel žagati, so črni metalski obrazi postali nasmejani, veselje je začelo žareti iz popiercanih kampistov, ki so na plan privlekli fotoaparate in mobilne telefone ter začeli svoje idole slikati, ravno tako, kot to počnejo najstnice pod odrom Robbieja Williamsa. S Slayerji so bili zadovoljni vsi moji sogovorniki, pritožbe sem slišal le zaradi ozvočenja bobnarskega dela Dava Lombarda, sicer tudi bobnarja skupine Fantomas, ki do poslušalcev ni prišlo v popolnosti. Podobno dobre so bile kritike nastopa skupine Soulfly, ki je navdušila predvsem z izvedbami Sepulturinih hitov, mnenja o Anthraxu pa so bila različna, saj je od ostarelih trasherjev marsikdo pričakoval preveč. Zaradi golega firbca sem se med nastopom Slayerjev sprehodil do malega odra, pod katerim je nesrečni bend poslušalo kakšnih ducat true fenov. Mali oder bi lahko ovrednotili za bolj metalskega od glavnega, saj so vsi nemetalski obiskovalci zatrjevali, da se jim glasba z velikega odra zdi veliko bolj poslušljiva. Ob enih popoldne se je z malega odra začela budnica. Tam se je v treh dneh zvrstilo kašnih sto bendov, ki so predstavili najbrž vse vrste metalskih viž - od huronskega in nerazumljivega dretja do razumljivih spevnih balad in feminilnih šankrokovskih vokalov.

Zadnji

"S festivalom smo zadovoljni, vse je super," je drugi festivalski dan v hotelskem kompleksu zatrdil utrujeni organizator Metal Campa Doblekar, katerega lik in delo dobro opiše prijateljev komentar: "To, kar je Brane Rončel za jazz, je Doblekar za metal." Doblekar je imel v preteklosti veliko težav z "uvažanjem" metalskih skupin v Slovenijo. Ko naj bi pred leti v Ljubljani nastopila skupina Darkfinger, njenim članom do meje ni uspelo, da bi si očistili obarvane obraze, mejni organi te metalske odštekanosti niso razumeli in tako je imel Doblekar še eno v nizu izgub zaradi mejne kontrole. Takšnih težav po vstopu v EU ni več, vendar imajo sedaj težave južni gosti, ki jih poleg omejenih finančnih možnosti ovirajo še zapleteni postopki pridobivanja vizumov. "Ker so bratje iz Bosne in Srbije največji true fani na našem teritoriju, smo jih letos želeli sto zastonj povabiti na Metal Camp. Nazadnje jih je zaradi finančnih težav in težav z vizumi prišlo samo osem," je povedal Doblekar, s katerim sva se dotaknila tudi edine negativne plati Metal Campa 2005. "To je bil zadnji Metal Camp na tej lokaciji. Naša firma Master of Metal je želela z občino podpisati pogodbo za desetletno sodelovanje in se tako izogniti številnim težavam, saj je to zemljišče v lasti osemnajstih lastnikov. Samo z enim kmetom sem se od januarja do začetka festivala srečal na štiridesetih sestankih. Tega se ne grem več," je resignirano zatrdil Doblekar. Tako bo Tolmin izgubil Metal Camp in kakšnih deset tisoč v črno oblečenih gostov. Ker se govori, da ima s tolminskimi fevdalci težave tudi organizator Reggae Riversplasha, se poraja bojazen, da je letošnje poletje zadnje festivalsko poletje v Tolminu.