Ground zero

Če ne voliš Busha, te zalije

Lani avgusta je Florido udaril silovit hurikan. Rekli so mu Charley. Za sabo je pustil srhljivo sled - razdejanje in 26 trupel. Bush je na Florido priletel takoj naslednji dan in rekel, da česa takega še ni videl. Florida je takoj dobila pomoč, Bush pa je oznanil: "Ameriški duh v času katastrofe res sije. Že lahko vidite, kako sosed pomaga sosedu." Kar vas pripelje do vprašanja: zakaj ameriški duh ni zasijal v času katastrofe, ki jo je povzročil hurikan Katrina? Zakaj Bush v New Orleans, ki ga je Katrina tako rekoč zradirala, ni priletel že naslednji dan? Zakaj je zvezna pomoč prišla prepozno? Navsezadnje, eno izmed najbolj slavnih ameriških mest je bilo povsem razdejano in povsem poplavljeno - izgledalo je kot ground zero po "največjem terorističnem napadu v zgodovini Amerike". Z eno besedo: zakaj je Bush prebivalce New Orleansa pustil v vodi, že krepko prepojeni s kemikalijami, kanalizacijo, odpadki, kaosom, bakterijami, aligatorji in drugimi strupi? Zakaj je še naprej ležal na svojem ranču in počitnikoval? Zakaj je torej pustil, da so trupla tri, štiri, pet, šest dni po katastrofi še vedno plavala v vodi, ki jih je potem nosila okrog, in to na način, kot običajno reke nosijo trupla v času genocida in državljanskih vojn? Zakaj je reagiral tako nezinteresirano?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Lani avgusta je Florido udaril silovit hurikan. Rekli so mu Charley. Za sabo je pustil srhljivo sled - razdejanje in 26 trupel. Bush je na Florido priletel takoj naslednji dan in rekel, da česa takega še ni videl. Florida je takoj dobila pomoč, Bush pa je oznanil: "Ameriški duh v času katastrofe res sije. Že lahko vidite, kako sosed pomaga sosedu." Kar vas pripelje do vprašanja: zakaj ameriški duh ni zasijal v času katastrofe, ki jo je povzročil hurikan Katrina? Zakaj Bush v New Orleans, ki ga je Katrina tako rekoč zradirala, ni priletel že naslednji dan? Zakaj je zvezna pomoč prišla prepozno? Navsezadnje, eno izmed najbolj slavnih ameriških mest je bilo povsem razdejano in povsem poplavljeno - izgledalo je kot ground zero po "največjem terorističnem napadu v zgodovini Amerike". Z eno besedo: zakaj je Bush prebivalce New Orleansa pustil v vodi, že krepko prepojeni s kemikalijami, kanalizacijo, odpadki, kaosom, bakterijami, aligatorji in drugimi strupi? Zakaj je še naprej ležal na svojem ranču in počitnikoval? Zakaj je torej pustil, da so trupla tri, štiri, pet, šest dni po katastrofi še vedno plavala v vodi, ki jih je potem nosila okrog, in to na način, kot običajno reke nosijo trupla v času genocida in državljanskih vojn? Zakaj je reagiral tako nezinteresirano?

Iz dveh razlogov: prvič, ker letos ni volitev, in drugič, ker New Orleans ni Florida. Lani so bile predsedniške volitve - in to le nekaj mesecev po prihodu Charleyja. Bush je zato naredil vse, da bi pomagal Floridi, ki jo je nujno potreboval, če je hotel ostati v Beli hiši. Naredil je vse, da bi pomagal Floridi, ki ga je leta 2000 pripeljala v Belo hišo. Brez Floride - brez floridskih volilnih glasov - ne bi bilo Busha. Florida je Florida, New Orleans pa ni Florida. Še huje, Bush se je te dni obnašal tako, kot da New Orleans sploh ni Amerika. V popularni Big Easy se ni prikazal - hej, da mu ne bi slučajno kdo očital, da se država vmešava v zasebnost ljudi. Ko pa se je po nekaj dneh končno prikazal, so cono, po kateri se je sprehodil, predhodno na hitro očistili in opremili z ameriškimi zastavami - da bi Bush sredi katastrofe izgledal dobro. In kot so poročali avstrijski reporterji, je le slabih 500 metrov stran od teh PR karaok stal kup razpadajočih trupel. Potem je s helikopterjem hitro zbežal - nacionalno tragedijo je bil voljan gledati le z varne distance. Bush je imel svoj zračni most - pomoč ga ni imela. Begunci tudi ne. In zakaj ne? Ker je New Orleans črnsko mesto - 70% prebivalcev New Orleansa je temnopoltih. Črnci pa ne volijo Busha. Ne, že tradicionalno volijo demokrate. Bush je na volitvah dobil le 10% črnskih glasov. Premalo. Razočarali so ga. Pustili so ga na cedilu. In ko ste te dni gledali posnetke iz New Orleansa, ste si lahko rekli le: zdaj je prišel njegov trenutek! Zob za zob!

New Orleans je te dni izgledal kot mesto, v katerem živijo le črnci. Povsod je bilo videti le črnce - na strehah, v vodi, pod vodo. Mrtve in žive. Tudi v športni palači Superdome, ki je izgledala kot kako ruandsko begunsko taborišče, je bilo videti le črnce. Belcev ni bilo na spregled. In če so TV kamere že pokazale kakega belca, potem so ga pokazale zato, ker se je izmazal - ker se je rešil iz New Orleansa. Junak! Dokaz, da je reševalna operacija v teku! Dokaz, da Amerika funkcionira! Dokaz, da ameriški duh sije! Črnci, ki so ostali v New Orleansu, se niso mogli rešiti - večinoma so tako revni, da se preprosto niso mogli premakniti. Še več, večinoma so tako revni, da so s političnega, reševalnega, humanitarnega aspekta nezanimivi. In tako so obtičali sredi opustošenja, sredi kaosa, sredi dehidracije, sredi cunamijskega brezupa, sredi socialnega niča. Zdelo se je, da v New Orleansu rešujejo le Busheve volilce. No, desničarski, probushevski komentatorji, kolumnisti in opinion-makerji so hitro ponudili svoje tolmačenje situacije: ljudje, ki so obtičali v New Orleansu, so sami krivi - kaj se pa naseljujejo na tveganem območju! Hej, saj so vedeli, kam rinejo! Tisti še bolj dementni pa so rekli: črnci, ki se niso premaknili iz New Orleansa, se niso premaknili zato, ker se sami niso sposobni premakniti, to pa zato, ker že celo življenje živijo od socialne podpore in ker že celo življenje za njih skrbimo drugi! Črnci ne znajo poskrbeti zase, ker jim že ves čas delamo potuho! Ker jih ščitimo! Ker imajo več pravic kot belci! Ne, to ni bil lep primer sijanja ameriškega rasizma. Kje neki, to je bil najlepši primer sijanja ameriškega duha, če seveda odštejemo na stotine avtobusov, ki smo jih videli, kako ždijo v vodi - namesto da bi z njimi odpeljali tiste, ki se niso mogli premakniti, so raje pustili, da je kompleten avtobusni park zalilo. Bencin je pač te dni predrag. Oh, in ne pozabite na neizbežne fundamentalistične pastorje, ki so takoj razkrili, da je hurikansko katastrofo nad New Orleans poslal sam Bog, to pa zato, ker v New Orleansu častijo malike, furajo vuduizem, se vdajajo nemorali in prirejajo gejevske parade. Okej, fundamentalistični pastorji se na Boga in njegov srd sklicujejo ob vsakem hurikanu, ki udari Ameriko, toda tokrat se je zdelo, kot da so to z jezika sneli Bushu. Le zakaj ne? To, kar so desničarski komentatorji in fundamentalistični pastorji govorili, je Bush te dni počel.

Hollywood je posnel trumo filmov katastrof, v katerih je Ameriko udarilo vse, kar jo lahko udari. Od poplav do požarov - od potresov do hurikanov. In poanta vseh teh filmov katastrofe je bila vedno ista: katastrofa Ameriko poveže, združi, poenoti. Bolje rečeno - katastrofa poveže vse razrede in vse rase. Ko udari katastrofa, ni več bogatih in revnih, črnih in belih. Vsi Američani so enaki - enaki pred zakonom, pred Belo hišo in pred Bogom. Katastrofa je čas, ko zasije ameriški duh! Spomnite se le, kaj se v slovitem Peklenskem stolpu (1974) zgodi s pohlepnim belim bogatašem, ki se hoče rešiti mimo vrste - hja, tip strmoglavi v smrt. Za kazen. Pa ne zato, ker je "grešil", ker je natepaval svojo tajnico ali kaj takega, ampak zato, ker ni dojel izraza "sijanje ameriškega duha". Bush ne bi preživel nobenega h'woodskega filma katastrofe. Toda četudi so se ameriške TV mreže zelo trudile, da bi katastrofo, ki je zadela New Orleans, prelevile v show in non-stop spektakel, to, kar se je dogajalo v New Orleansu, vendarle ni bil film - v filmih katastrofa vse razredne in rasne prepade med Američani odpravi, v New Orleansu pa je katastrofa vse razredne in rasne prepade le poudarila, napela, zaostrila. Katastrofa razredov in ras ni povezala, ampak jih je ločila. Ni čudno, da je Frank Rich, kolumnist New York Timesa, to primerjal s Titanikom. Bogati so zbežali - revni so utonili. Bele so reševali - črne so deportirali v Superdome, ki je tudi sam kmalu postal le drugo ime za humanitarno katastrofo in ki so ga nekateri krstili za "taborišče smrti ameriškega Fuhrerja". Big Easy so krstili za "Lake George".

Take it easy, Big Easy!

Katastrofa je naplavila na tisoče trupel - in mnoge stare, arhaične ameriške okostnjake. Amerika in ameriški sen temeljita na veri v enakost, na veri v enake možnosti za vse, ne glede na vero, spol, raso in socialni pedigre, toda katastrofa je razkrila ravno tisto, kar skuša Amerika pri svojem predstavljanju navzven vedno in vztrajno skriti - svoje razredno in rasno bistvo. Neenakost kot motor "ameriške zgodbe". Izraz "razredna družba" v Ameriki uporabljajo le še člani Ameriške komunistične partije, izraz "rasizem" pa le še tisti, ki ne volijo Busha, toda Katrina je na srhljiv način pokazala, da prav ta dva "zastarela" izraza najlepše povzemata čas Busheve vladavine. Katrina je Marxa dvignila iz groba. Tisti, ki so rekli, da je katastrofa New Orleans spremenila v Tretji svet, so rekli premalo: katastrofa je pokazala to, kar skušajo Bush in ameriški mediji vedno skriti - da v Ameriki mnogi živijo tako kot ljudje v Tretjem svetu. V revščini, ki se je pod Bushem le še stopnjevala. Bush je pač s svojo politiko poskrbel, da je v Ameriki - in še posebno v New Orleansu - toliko revnih in brezposelnih, kot že dolgo ne. Jasno, bogatim je davke znižal. Če hočeš komu pojasniti, kaj je to razredna družba in kaj je to rasizem, je dovolj, da mu pokažeš New Orleans po Katrini - revne črnce, ki blodijo po vodi, revne črnce, ki se tresejo na strehah, revne črnce, ki iščejo zdravila, pitno vodo, insulin, sveža oblačila, klimo in hrano. Šolski primer! Sloviti temnopolti reper Kanye West je na teletonu, s katerim so ameriške zvezde na TV mreži NBC zbirale denar za žrtve hurikana Katrina, rekel: "Na živce mi gre, kako nas prikazujejo mediji. Ko pokažejo črnsko družino, napišejo: Plenijo! Ko pokažejo belo družino, napišejo: Iščejo hrano!" In res, medijsko prikazovanje katastrofe se je kmalu zreduciralo na prikazovanje "plenjenja" - nenehno so kazali črnce, ki da "plenijo" vse po vrsti. Hiše, trgovine, avtomobile. Kar je bilo absurdno in groteskno - kot da je bilo bistvo vsega tega, kar se je dogajalo v New Orleansu, "plenjenje". A po drugi strani, reševanje črncev očitno res ni bilo bistveno. Ker pomoč do revnih črncev ni prišla, so si pač pomagali sami - ker jim Bush ni poslal hrane, so si jo poiskali sami. Skušali so preživeti. Je kaj bolj normalnega kot to, da skuša človek katastrofo preživeti? Toda če ste vprašali medije, potem se črnci niso "reševali", ampak so "plenili"! Ljudem, ki jih je Bush zlorabil, so očitali, da so zlorabili katastrofo. Še huje, "plenjenje" je postalo največja zgodba nacionalne katastrofe, večja celo od same katastrofe. Črnci tako niso obtičali le sredi katastrofe, ampak tudi sredi predsodkov - v začaranem krogu Busheve "sočutnosti". Ko se niso mogli rešiti, so jih razglasili za parazite - ko so se skušali rešiti, pa so jih spet razglasili za parazite. Ni čudno, da je Mike Whitney, kolumnist CounterPuncha, zapisal, da smo v New Orleansu videli "80.000 Rodneyjev Kingov". In ni čudno, da je Michael Moore dahnil: "Si predstavljate, da bi belce pet dni pustili na strehah?!"

Jasno, ko so mediji črnce stereotipizirali kot brezvestne, nemoralne, kriminalne "plenilce", so šli na roko Bushu. Sporočilo je bilo namreč na dlani: Prav jim je! Vidite, kakšni so! Plenijo, ropajo, kradejo! In nenadoma so revni črnci izgledali kot oportunisti, ki skušajo nacionalno katastrofo izkoristiti za lastno bogatenje. In ki si rešitve ne zaslužijo. Za vse so krivi plenilci, te "živali", ti "barbari", ti "malopridneži"! Bush vedno potrebuje "os Zla". Sliši se noro, toda za vse so bile krive žrtve. Mediji so s tem le legalizirali Bushevo početje in opravičili njegovo prepozno, mlahavo reakcijo. Legalizirali so početje generala, ki je svoje ranjene vojake pustil na bojišču. Definitivno: noro! Bolj noro bi bilo le, če bi rekli, da bi bilo najbolje, če bi jih kar pustili, da utonejo. Hej, naj Katrina obračuna z Bushevo opozicijo! Tako kot je nikaragvanska vlada leta 1998 pustila, da je hurikan Mitch obračunal z uporniško regijo Esteli - s pošiljanjem pomoči so taktično zavlačevali. A po drugi strani, ko je Bush bombastično oznanil, da bo zgradil novo mesto, novi, sodobnejši in boljši New Orleans, se je takoj zastavilo vprašanje, kaj hoče s tem reči. Je bilo s prejšnjim, starim New Orleansom kaj narobe? Hoče Bush zgraditi New Orleans, v katerem bo manj črncev? Hoče zgraditi beli New Orleans? Hoče zgraditi prorepublikanski New Orleans? Hoče zgraditi New Orleans, ki za župana ne bo izvolil demokrata? Hoče New Orleans ideološko reformatirati? Hoče New Orleans spremeniti v Florido? Hej, ali pa hoče New Orleans osvoboditi - in vanj končno pripeljati demokracijo. Kot v Irak.

Le zakaj ne? V New Orleansu smo videli to, kar smo videli v Iraku: begunce, obsedno stanje, pomanjkanje pitne vode, elektrike in zdravil, ljudi, ki se upirajo in streljajo na helikopterje, plenjenje, trupla, ki jih noče nihče prešteti, policaje, ki se bojijo v službo, "okupacijo", Barbaro Bush, ki je rekla, da je vsem tem revežem v tistih "begunskih taboriščih" bolje kot prej (ja, še dobro, da jih je udarila katastrofa!), in Nacionalno gardo, ki je dobila ukaz shoot-to-kill. General Gary Jones je celo napovedal: "New Orleans bo izgledal kot mala Somalija." Skratka: prišli smo, da vas zaščitimo, toda če bo treba, vas bomo ubili! Katastrofa je pokazala, kako malo Ameriko loči od Iraka. In hej, ni izključeno, da bo tudi za obnovo New Orleansa skrbel Halliburton. Nacionalna garda je prišla, toda šele peti dan, ko je bil New Orleans že v kaosu in ko situacije ni več mogla obvladati - gardistov je bilo premalo. Ni čudno: dobro tretjino louisianske Nacionalne garde je Bush poslal v Irak. Tudi letal, helikopterjev, hooverjev in drugih hitrih rečnih plovil je primanjkovalo - ker jih je Bush poslal v Irak. Bush je v zadnjih letih tudi hudo oklestil financiranje projektov louisianskega inženirskega korpusa, programov za ohranjanje orjaškega močvirja, ki je New Orleans ščitilo pred naravnimi ujmami, načrtov za mestno obrambo pred hurikani in nasipov, ki so New Orleans ločevali od reke Mississippi in jezera Pontchartrain in ki bi omilili sunek Katrine. Denar je pač raje porabil za vojno. Ergo: Bush je šel v Irak, da bi zaščitil Ameriko, namesto da bi Ameriko zaščitil v New Orleansu. Ker je šel v Irak, je New Orleans prepustil katastrofi. Katrina je še en dokaz, da je Bush z napadom na Irak ogrozil Ameriko. In seveda, scela in povsem je ignoriral kjotski protokol, pa četudi so znanstveniki svarili, da so klimatske spremembe hurikane ojačale in da je le še vprašanje časa, kdaj bo New Orleans zgazil hurikan pete stopnje, in četudi je Zvezna agencija za mendžiranje kriznih situacij (FEMA) že leta 2001 opozarjala, da je hurikan, ki bo udaril New Orleans, ena izmed treh najbolj verjetnih katastrof, ki lahko udarijo Ameriko. Ironično, druga izmed treh najbolj verjetnih katastrof je bil teroristični napad na New York.

Busha v obeh primerih ni bilo doma. V obeh primerih se je skrival. V obeh primerih ni reagiral. V obeh primerih ni bil za nič kriv. V obeh primerih ni nič vedel. Tokrat je rekel, da ni bilo nobenih svaril, da lahko nasipi v New Orleansu popustijo - da ni tega nihče anticipiral! Hu!! Če kaj, potem je katastrofa, ki je udarila Big Easy, pokazala, da naravnih katastrof ni več - da so vse katastrofe politične. Okej, narava resda udari, toda le do določene mere - potem katastrofo prevzame politika. Kaj naredi iz nje, smo videli v New Orleansu. Šele politika katastrofo spremeni v katastrofo. Če hočejo Američani preživeti, potem imajo tri možnosti: da Busha odpokličejo, da se vsi preselijo na Florido ali pa da za guvernerje vseh ameriških zveznih držav postavijo Bushe.