zda / Ogorčenje!

Mnogi so oznanili, da je ameriškim medijem po Katrini ponovno zrasla hrbtenica, da so ponovno našli svoj glas, da so se končno prebudili, pobrali in prerodili. Po dolgih letih brezzobe pasivnosti, navijaške nekritičnosti, patriotske lenobe in apologetskega nasedanja Bushu so potrebovali Katrino, da so prišli k sebi. Potrebovali so Katrino, da so kriknili, privili Busha in našli svoj “pravi jaz”. Medtem ko so bušiji zagotavljali, da je pomoč že tam, so mediji povsem jasno in razločno kazali, da pomoči še vedno ni, s čimer so lepo poudarili smrtonosni prepad med retoriko Busheve administracije in realnostjo. Bolje rečeno: s tem so lepo poudarili Bushevo nesposobnost in pogubne posledice njegove arogantne politike. Ko je louisianska senatorka Mary Landrieu hvalila politike, ki da so se s “trdim delom” odzvali na katastrofo, jo je Anderson Cooper, reporter TV mreže CNN, energično prekinil, češ da zdajle res ni najbolj primeren čas za to, da politiki čestitajo drug drugemu. Mary Landrieu je izgledala le kot vojna dobičkarica. CNN, ki je razkril bedo obeh “begunskih taborišč”, Superdoma in Kongresnega centra, je postal hit, Cooper pa prvi pregovorni ogorčeni obraz prerojenega žurnalizma. Ostali so sledili, tako da kmalu ni bilo več nobene dileme: Bush je problem - mediji so rešitev. Če bi bile danes volitve in bi se Američani odločali med Bushem in mediji, bi izvolili medije.