evropa / Več ali manj Evrope

Težave s sprejemom proračuna EU za obdobje 2007-2013 mnogi povezujejo s krizo, ki je v ustanovah EU postala opazna po neuspelem referendumu junija letos, ko so volilci v Franciji in na Nizozemskem zavrnili pogodbo o evropski ustavi. Analitiki razmer v EU vidijo sedanjo krizo predvsem kot krizo gospodarskega prostora in političnih ustanov EU. Največji problem gospodarstva v članicah EU se danes kaže v nekonkurenčnosti in premajhni gospodarski rasti. Dohodek BDP na prebivalca ter produktivnost sta v ZDA za skoraj 30 % večja kot v državah članicah EU.

Drugi menijo, da so težave s proračunom ali Novo finančno politiko, kot so tudi poimenovali proračun, pričakovane. Podobno je bilo tudi leta 1999, ko je bil sedaj veljavni proračun sprejet le nekaj mesecev pred rokom. Tokrat nas od začetka novega obdobja loči še dobro leto, ki pa ga bruseljska administracija potrebuje za pripravo izvedbe proračuna, katerega osnovne smernice bi morali sprejeti do konca tega leta. Zato tudi naglica in nervoza.

Predsedovanje Velike Britanije

Predsedovanje EU je bilo zadnjih šest mesecev v rokah Velike Britanije. Po prepričanju mnogih dokaj nenavadno. Predlog proračuna so članice dobile šele pred nekaj dnevi. Tudi sicer je bilo v minulih mesecih mnogo manj aktivnosti, ki so sicer značilne za predsedujoče države EU. Predlog proračuna je, kot je znano, pripravil ob koncu svojega predsedovanja junija letos že Luksemburg. Temu je ostro nasprotovala skupina petih držav na čelu z Veliko Britanijo. London je s svojim vplivom sam zrušil predlog, ki ga je pripravil Luksemburg pod vodstvom predsednika vlade Junckerja. Svoje soglasje proračunu je London pogojeval z reformo skupne politike (CAP) na področju kmetijstva, kar bi najbolj prizadelo Francijo. Ta je zahtevala odpravo posebnega popusta, ki ga ima Velika Britanija kot neto vplačnica že od leta 1984. Do kompromisa junija ni prišlo. Velika Britanija je imela na voljo dve možnosti, da pripravi povsem nov predlog, ki bo temeljil na koreniti reformi kmetijske politike, ali da povzame predlog Luksemburga. Na presenečenje večine je London storil prav to, v predlogu proračuna je praktično povzel luksemburški predlog. Ključna razlika je v zmanjšanju proračuna na področju odhodkov za dobrih 20 milijard evrov. To pa zlasti na račun izdatkov za kohezijska izplačila, nekoliko manj za razvoj podeželja. Podrobna analiza pokaže, da je britanski predlog proračuna odtegnil financiranje programov predvsem v tistih državah članicah, za katere meni, da ne bodo sposobne zavrniti takega predloga. To velja zlasti za nove članice EU, mnogo manj za nekatere "stare" članice.

Problem s proračunom je tudi v tem, da bi članice v primeru, da proračun ne bi bil sprejet, dobivale znatno manj sredstev. A to ne velja za vsa področja enako. Na področju kmetijstva je stanje dogovorjeno do leta 2013. Enako velja za izplačevanje rabata, ki ga kot posebno obliko popusta pri svojih vplačilih dobiva Velika Britanija. Ključno področje, kjer financiranje po letu 2006 ni opredeljeno, je področje kohezijskih sredstev.

Veljavna kohezijska politika, s katero želi EU uravnotežiti razliko med razvitimi in nerazvitimi področji znotraj posameznih članic in tako tudi same EU, se konča leta 2006. Od tedaj bi nove članice brez sprejetega proračuna dobile toliko sredstev kot v letu 2006. Kar ni malo, je pa veliko manj, kot bi jim sicer pripadalo in bi s sprejemom proračuna tudi dobile. To dejstvo daje pogajanjem dramatično vrednost. Nekateri menijo, da daje Veliki Britaniji kot predsedujoči, ki vodi pogajanja o proračunu, tudi moč izsiljevanja. Tako zvenijo tudi opozorila predsednika britanske vlade Tonyja Blaira, ki je nove članice opozoril, naj vzamejo, kar je na voljo, ker bo pozneje na razpolago še manj. Namreč sredstev za razdelitev. Strokovnjaki ocenjujejo, da je zmanjšanje proračuna za okroglih 20 milijard evrov izvedeno v korist največjih neto plačnic. Torej Nemčije, Švedske, Nizozemske. Po istih ocenah je malo verjetno, da bi tudi ob zmanjšanih sredstvih za kohezijo to zelo občutile nekatere prejemnice kohezijskih sredstev med "starimi" članicami, kar velja zlasti za Italijo, Španijo in Grčijo. Iste ocene navajajo, da bodo kohezijski finančni svežnji za nove članice tudi v primeru sprejema proračuna manj ugodni kot za nekdanje novinke, Španijo, Portugalsko ali Grčijo. Časi in razmere so se pač spremenili, zlasti glede finančnih možnosti. Potrebni so kompromisi in odrekanja. Vprašanje je samo, ali naj večino tega bremena nosijo nove članice, ki, mimogrede, leta 2002 niso niti sodelovale v dogovorih o kmetijski politiki do leta 2013.

Po mnenju nekdanjega glavnega slovenskega pogajalca za področje kmetijstva, dr. Emila Erjavca, je "bilo povsem naivno pričakovati, da bo Velika Britanija prišla v času predsedovanja s svojimi predlogi za reformo kmetijske politike. Prav Velika Britanija je bila ena izmed nosilcev dogovorov v letu 2002, letos junija pa je rušila sprejem proračuna z zahtevo po spremembi kmetijske politike s predlogi ukrepov, ki segajo v 80. leta. To je izjemno nenavaden, domala perverzen pristop. Zahteva po znižanju sredstev za kmetijstvo se sliši zelo lepo, a problem ni razdelitev sredstev v proračunu, pač pa njihov obseg. Ključno vprašanje je, koliko sredstev so članice pripravljene in sposobne zbrati za financiranje skupnih politik in programov v EU. Če se zniža denar za kmetijstvo v okviru EU, ga bodo države zaradi močnih lobističnih pritiskov pač financirale skozi nacionalne programe. To pa pomeni manj EU-integracije, to pomeni manj skupne politike in krepitev nacionalnih programov, ne samo v kmetijstvu. To je proces, ki vodi Evropo nazaj proti monetarni uniji. K temu je veliko prispevala tudi širitev. Nekateri so se za širitev zavzemali prav iz tega razloga, zaradi rahljanja procesa integracije. V teh razmerah je proces poglabljanja institucionalnega integriranja v EU izredno otežen."

Proračun in Slovenija

Predlog proračuna in njegove posledice za Slovenijo so v domači politiki naleteli na nasprotujoče si ocene. Vlada meni, da je "v danih okoliščinah sprejemljiva osnova za nadaljnja pogajanja", ki bodo v naslednjih dneh. Članice so namreč na sestanku zunanjih ministrov 7. decembra britanski predlog proračuna domala soglasno zavrnile in zahtevale spremembe ter dodatna pogajanja. Za opozicijo je predlog "neracionalen in za Slovenijo nesprejemljiv". Politično nevezani strokovnjaki, kot sta dr. Mojmir Mrak in dr. Emil Erjavec, menijo, da je predlog v danih razmerah soliden, če bi bil proračun sprejet še letos, pa bi bil za Slovenijo celo zelo ugoden. Sloveniji bi proračun zagotavljal položaj neto prejemnice evropskih sredstev, katerih višina bi se v obdobju 2007-2013 gibala med 400 in 500 milijoni evrov letno. Seveda pa je ta znesek odvisen predvsem od sposobnosti črpanja oziroma porabe teh sredstev. Ta pa je, kot je znano, trenutno na zelo nizki ravni in praktično med najslabšimi med vsemi novimi članicami. Mnogo bolj trdo ocenjujejo strokovnjaki posledice takega proračuna za delovanje EU. Po mnenju dr. Erjavca gre za "gnili kompromis, ki je zakrpal trenutne probleme in njihovo razrešitev prenesel za nekaj let v prihodnost, ko se bodo isti problemi ponovno odprli s še večjo silovitostjo. Ključni problem ostaja: sprememba skupnih politik EU in zagotavljanje sredstev za njihovo izvajanje".

Evropska dvoličnost

Preboj v delovanju EU naj bi pomenil dogovor o izvajanju lizbonske strategije. Ta naj bi pozornost usmeril predvsem v razvoj znanosti in raziskovanja. A kljub zavezam in soglasni podpori vseh 25 članic EU je že luksemburški predlog proračuna junija letos za 43 odstotkov zmanjšal sredstva, ki jih je za to področje v skladu s sprejeto lizbonsko strategijo predvidel komisar dr. Janez Potočnik. Navidezno nelogičnost dr. Mojmir Mrak pojasnjuje s tezo, da zmanjšanje sredstev za izvajanje lizbonske strategije ustreza pravzaprav vsem članicam EU, ker imajo te pač druge prednostne naloge. Države novinke, vključno s Slovenijo, ocenjujejo črpanje kohezijskih sredstev za bolj pomembno prioriteto. Cilje lizbonske strategije pa te države lahko uresničujejo tudi prek nacionalnih projektov. Žal v mnogo bolj skromnih okvirih in s temu primernimi dosežki. Trenutni razvoj ima ob izvajanju kmetijske politike v teh državah pač prednost. Na drugi strani države neto plačnice v proračun EU veliko bolj od ciljev lizbonske strategije v tem trenutku skrbi, koliko bodo morale kot neto plačnice vplačati v skupni evropski proračun. Tudi one se tolažijo s tem, da lahko cilje lizbonske strategije uresničujejo prek nacionalnih projektov. V takih razmerah seveda ne moremo govoriti o skupni politiki na področju raziskovanja in znanosti, o "evropskem raziskovalnem prostoru in infrastrukturi". Velika Britanija kot predsedujoča formalno seveda podpira 7. raziskovalni program, a tega v predlogu proračuna, ki ga je pripravila, ni zaslediti.

Evropa, EU in njene članice so danes soočene z vprašanjem, kako zagotoviti večji razvoj in boljše ter socialno kakovostno življenje danes, ko je njena nekonkurenčnost z ZDA že več kot očitna, ter kaj storiti, da to življenje ne bo postalo še slabše ob prihajajoči konkurenčnosti znanja in produktivnosti Kitajske, Indije in še nekaterih azijskih držav. Predlagani proračun za obdobje 2007-2013 na to vprašanje nikakor ne daje odgovora. Morda ga ponuja predsedovanje Velike Britanije, ki je z rahljanjem evropskih integracij ter ustanov nakazala pot v Evropo dveh hitrosti. Podrobneje je tako Evropo predstavil belgijski predsednik vlade Guy Verssfstadt v pred dnevi izdani knjigi "Združene države Evrope". V njej se zavzema za Združeno Evropo, ki bi jo sestavljale države "Evrolanda," se pravi države, katerih valuta je evro, vse druge pa bi bile s tem "evropskim jedrom" v konfederativnem odnosu.