zda / Air America

Bush je 7. novembra oznanil: "Mi ne mučimo.” Vau! In še enkrat: Vau!

Prvič, to je rekel na dan, ko so ameriški mediji na široko poročali o tem, da je Pentagon pet ameriških vojakov ravno obtožil maltretiranja iraških jetnikov.

Drugič, to je rekel v času, ko so pred sodnike stopali še zadnji mučitelji iz Abu Grajba.

Tretjič, to je rekel v času, ko so se ravno dobro polegle grozljivke o “splakovanju Korana”, “okolskih manipulacijah” in drugih “okrepljenih zasliševalnih metodah” v Guantanamu.

Četrtič, to je rekel v času, ko je Ameriško združenje za državljanske svoboščine (ACLU) na svoji spletni strani ravno objavilo obdukcije, ki potrjujejo, da so mnogi muslimani med torturo - ee, “zasliševanjem” - ameriške vojske v Iraku in Afganistanu umrli (“zasliševalci” so jih mučili do smrti).

In petič, to je rekel v času, ko so medije že preplavile zgodbe o tem, da CIA s posebnimi, dobro zakonspiriranimi letali po svetu razvaža teroristične “osumljence”, “domnevne” teroriste in “sovražne borce”, da jih predaja režimom, ki slovijo po prakticiranju skrajno sadistične, gestapovske, inovativne torture (v štirih letih naj bi jih predali več kot 100), da za svojo letalsko “taksi službo” uporablja evropska letališča, civilna in vojaška (hja, letališča EU), in da ima svoje mučilnice bazirane tudi v nekaterih evropskih državah.

“Mi ne mučimo,” je rekel torej v času, ko je razkritje, da je tudi EU del Busheve globalne mučilnice, del Bushevega globalnega gulaga, streslo evropske vlade - in jih spravilo v tako hudo zadrego, da so takoj vse zanikale. Nobena EU vlada ni hotela nič vedeti o kakršnemkoli asistiranju pri “izrednih predajah” (extraordinary rendition), pri Bushevem lifranju “teroristov” in podobnih “izrednih tovorov” v dežele, ki so kombinacije Guantanama in Abu Grajba: v Savdsko Arabijo, Egipt, Jemen, Jordanijo, Maroko, Libijo, Pakistan, Malezijo, Indonezijo, na britanski otok Diego Garcia, v Uzbekistan, kjer tajna policija slovi po tunkanju v vreli vodi, in v Afganistan, kjer je Amerika - po poročanju britanskega časopisa Guardian - razpredla mrežo tajnih, “neuradnih” lagerjev (Gardez, Khost, Asadabad, Jalalabad). Tam, daleč od oči javnosti in raznoraznih humanitarnih organizacij, jih lahko držijo incommunicado (brez obtožnice, brez odvetnikov, brez stika z zunanjim svetom), obenem pa jih lahko tudi po mili volji mučijo. Hej, tortura je tam legalizirana. Lifranje zapornikov v dežele, ki prakticirajo torturo, je sprto z mednarodnim pravom in vsemi konvencijami o človekovih pravicah. In seveda, nobena EU vlada tudi ni hotela nič vedeti o tem, da je CIA na njenih tleh - v srcu EU - postavila tajne mučilne stebre, pa četudi so mediji in humanitarne organizacije (Human Rights Watch, Amnesty International) po prelomnem članku, ki ga je 2. novembra objavil Washington Post (CIA nekdanje sovjetske gulage v vzhodni Evropi uporablja za zapiranje in zasliševanje “osumljencev”), hitro postregli s spiskom držav, ki so kolaborirale s CIO. Ali bolje rečeno: “nova Evropa” (Poljska, Romunija) je prispevala tajne lokacije... ee, “črne luknje”, v katerih je CIA rolala svoje male Abu Grajbe, “stara Evropa” (Britanija, Nemčija, Irska, Portugalska, Španija, Francija, Italija) pa je dala na voljo letališča, ki so servisirala “izredne tovore” CIE. Vsa ugibanja o tem, koliko letov je prek EU letališč v tem času opravila CIA, je te dni prekinila organizacija Amnesty International, ko je objavila podatek: več kot 800. Toda teh 800 čarterskih letov je v zadnjih štirih letih opravilo le 6 letal CIE - ker pa naj bi CIA v tem času uporabljala 30 letal, si lahko živo predstavljate, da je bil promet res velik. A da se EU vlade ne bi kaj preveč sklicevale na to, da nimajo podatkov, je Amnesty priložil tudi registrske številke - in naknadno spremenjene registrske številke - šestih letal. Enega izmed njih se je že davno prijel vzdevek “Guantanamo Bay Express”. Očitno ne brez razloga. EU se je zgrozila. Tako kot se je zgrozila ob Abu Grajbu. Franco Frattini, evropski pravosodni komisar, je celo oznanil, da bodo tiste članice, ki so gostile mučilnice CIE, izgubile glasovalno pravico. No, če bi rekel, da bodo glasovalno pravico izgubile vse tiste države, ki so gostile letala CIE, bi bile ob glasovalno pravico skoraj vse članice EU.

Ni kaj, CIA je delo lepo razdelila, zelo taktično, po rumsfeldsko: “nova Evropa”, ki je do Amerike bolj “mehka” (spomnite se le “Vilenske deklaracije”, s katero je “nova Evropa”, vključno s Slovenijo, podprla napad na Irak), je vzela nase mučilnice, “stara Evropa”, ki je do Amerike bolj “trda”, pa je nase vzela le letalski promet. Za vsak primer - da ji ne bi kdo očital, da govori eno, dela pa drugo. In to “drugo” je v nasprotju z mednarodnim pravom in EU zakonodajo. A kot rečeno: EU vlade vse to zanikajo. In zdaj se vprašajte: je mogoče, da se je to dogajalo brez vednosti in brez - vsaj tihe - privolitve teh vlad? Še toliko bolj, ker je CIA ljudi v EU ugrabljala pred očmi javnosti in njihovih vlad: leta 2003 so agenti CIE sredi Milana ugrabili Hasana Mustafo Osamo Nasra, Egipčana s političnim azilom, ga odpeljali najprej v Nemčijo (Ramstein), od tam pa v Egipt, kjer so ga potem mučili. Bi lahko CIA sredi EU to storila na svojo roko - in brez privolitve italijanske vlade? Malo verjetno. “Osumljence” so pobirali povsod po Evropi. Recimo: Ahmeda Agizo in Mohammeda al-Zarija so pobrali na Švedskem - in ju odpeljali v Egipt. In samo pomislite, koliko vlad je - jasno, brez svoje lastne privolitve, heh - sodelovalo pri tajnem tovorjenju Khaleda al-Masrija, nemškega državljana libanonskga rodu: makedonske oblasti so ga prijele v Makedoniji, ga tri tedne ilegalno držale v motelu, ga potem uklenile, omamile in predale maskiranim možem, ki so ga z letalom CIE odpeljali v Afganistan, kjer so ga v ameriško-afganistanskem aranžmaju mučili (npr. vbrizgavali so mu “serum resnice”). Ko pa so ugotovili, da so prijeli napačnega človeka, so ga z nemško in albansko privolitvijo prepeljali v Albanijo, od koder so ga poslali v Libanon. Hu! In ker je prav v času, ko so ugotovili, da ni terorist, izbruhnila afera Abu Grajb, je Condoleezza Rice, tedaj še svetovalka za nacionalno varnost, Nemce zaprosila, da naj incident zamolčijo. V nasprotnem primeru bušiji Abu Grajba ne bi mogli prikazovati kot “deviacije”. Jasno, Nemci so reč zamolčali. In bušiji so lahko rekli: Abu Grajb je bil le anomalija. Ne, ni bil le anomalija - Abu Grajb je bil del sistema, ki se razteza globoko v EU, na naše dvorišče. Condoleezza Rice, zdaj zunanja ministrica, primera Khaleda al-Masrija, ki je medtem v Ameriki vložil tožbo proti CII, na svoji evropski turneji ni hotela komentirati, pa čeprav je nemška kanclerka Merklova rekla, da je Amerika svojo napako že priznala. Toda Evropski uniji je dala v podtonu vedeti, da je bolje, da ne dela cirkusa: “Nekatere vlade so se odločile, da bodo z Ameriko sodelovale pri obveščevalnem delu, izvajanju zakonov in vojaških zadevah. In to sodelovanje je dvosmerna ulica.” Ergo: nismo delali na svojo roko, zato nič preveč ne sprašujte, če ne boste dobili skrajno zoprne odgovore! Potem je odšla v Romunijo, specifično - v vojaško bazo Mihail Kogalniceanu... ee, prvo ameriško vojaško bazo na teritoriju nekdanjega varšavskega pakta. Ironično, prav v tej vojaški bazi naj bi imela CIA svojo tajno mučilnico, toda - kot je poročala ameriška TV mreža ABC - da je CIA vse svoje zapornike iz vzhodnoevropskih “črnih lukenj” takoj po izbruhu škandala prepeljala v svoje severnoafriške “črne luknje”, menda v Maroko, Alžirijo, Tunizijo, Egipt in Libijo. Romunski premier je sicer vse zanikal, toda Adrian Nastase, bivši premier, ni bil tako samozavesten: “Nekatere vojaške baze smo res dali na voljo Američanom, ne vemo pa, kaj se je v njih dogajalo.” Aha.

Ko je Bush rekel, “Mi jih ne mučimo”, je hotel očitno reči le: mi poskrbimo, da jih mučijo drugi. Če pa jih že mučimo, jih ne mučimo v Ameriki, ampak v EU. Ne pozabite, da je že letos spomladi - marca, na tiskovni konferenci - najavil, da bo to prakso, lifranje “domnevnih” teroristov v dežele, ki slovijo po torturi, še ojačal. Hej, jetnike iz Guantanama bomo predali Savdski Arabiji, Afganistanu in Jemnu! Ko so ga vprašali, če ni to lifranje vendarle sporno in v nasprotju z mednarodno zakonodajo, je rekel, da mu te dežele jamčijo, da “domnevnih” teroristov ne bodo mučile. Razumete, ne: v teh državah sicer zapornike mučijo, toda Bushu so obljubili, da njegovih zapornikov ne bodo mučili. Vidite, zato ne čudi, da je pred odhodom Condoleeze Rice na evropsko turnejo dahnil: “Osumljencev ne izročamo deželam, ki uporabljajo torturo.” Le zakaj je potem Robert Baer, nekdanji agent CIE, rekel: “Poberemo osumljenca ali pa poskrbimo, da to stori kaka naša partnerska država. Z letalom ga potem odpeljemo v tretjo državo, kjer uporabljajo torturo. Če hočete dobro zasliševanje, potem ga pošljete v Jordanijo. Če hočete, da med zasliševanjem umre, potem ga pošljete v Egipt ali Sirijo.” Ali pa kot je za nekega člana al-Kajde, ki so ga odpeljali v Egipt, rekel Vincent Cannistraro, nekdanji visoki uslužbenec CIE: “Kar takoj so mu populili nohte - in začel je govoriti.”

Vsi skloni torture

A po drugi strani - vse, kar naredi Bush, je ena sama promocija torture. Če pomislite le na nekatere zadnje “situacije”, hitro ugotovite, da je Bush svetovni prvak v črkovanju torture.

* Iraško notranje ministrstvo kot chamber of torture. Pred kratkim so v podzemlju iraškega ministrstva za notranje zadeve odkrili množico sestradanih, izmučenih, strpinčenih oseb, v glavnem sunitov - pod pokroviteljstvom notranjega ministra Bayana Jabra, ki ga je prinesla ameriška okupacija, so jih mučili člani šiitske milice Badr. Abu Grajb je dobil mlade. Bušiji so rekli, da niso vedeli, kaj se dogaja. Kar je malo verjetno - mučili so jih na njihovem “vrtu”. Sploh pa, ko so jih mučili, so bušijem brali misli. Če so namreč Američani vedeli, kaj se dogaja (in le kako bi bilo lahko drugače), ni bilo nobenega razloga, da bi to prekinjali ali ovirali. Lepo prosim - le zakaj bi Iračanom preprečevali, da počnejo to, kar bi sicer počeli sami? Iraški milici so mirno prepustili, da jih je nadomeščala. Neuradno. Da ne bi bilo nepotrebnih komplikacij.

* Tortura za nedoločen čas. Kot veste, imajo Američani v Guantanamu še vedno zaprtih okrog 750 muslimanov, ki vedo le troje: prvič, da imajo status “sovražnega borca”, drugič, da so zaprti za nedoločen čas, in tretjič, da nimajo nobenih pravic, niti pravice do pritožbe, še huje, niti pravice do tega, da po pravni poti izvedo, zakaj so zaprti. Obtožnice niso dobili. Sojenja ni bilo. In na tak način - brez obtožnice, brez sojenja - so lahko zaprti do smrti. Zvezno sodišče je lani odločilo, da imajo vsi ti “sovražni borci” pravico do pritožbe in do obtožnice, da imajo torej pravico do tega, da si “pravni status” uredijo, da tudi za njih velja habeas corpus, toda senat, ki je v republikanskih rokah, je novembra - na pobudo Lindseyja O. Grahama, republikanskega senatorja iz Južne Karoline - odločitev zveznega sodišča spodbil in razveljavil. Republikanska argumentacija se je glasila: jebeš pravo, državljanske svoboščine in človekove pravice, če preganjaš teroriste! Pravo, državljanske svoboščine in človekove pravice so le triki, na katere računajo teroristi! Z eno besedo: za terorizem je kriva demokracija! Še bolje rečeno: za terorizem je kriva ameriška ustava, ki ljudem jamči habeas corpus! In tako so senatorji sklenili, da pravno pravilo habeas corpus za muslimane, zaprte v Guantanamu, ne velja, kar pomeni, da so brez obtožnice in brez sojenja “obsojeni” za nedoločen čas. Jasno, to ne velja le za muslimane, ki so zaprti v Guantanamu, ampak za vse, ki jih ameriška vlada razglasi za “sovražne borce”. Kar je nerodno: če slučajno pride do kakih izrednih razmer ali do kake hude politične krize, lahko vlada za “sovražne borce” razglasi tudi povsem običajne, sekularne disidente, ki nimajo nobene zveze s terorizmom. Kaj to pomeni, je na dlani: predsednik ima možnost, da svojo politično opozicijo zapre za nedoločen čas. Ha! Če odžagaš habeas corpus, odžagaš vejo, na kateri sedi demokracija. A to pomeni še nekaj drugega: politika, ki kaže tak prezir do pravne države, človekovih pravic, mednarodnega prava in Ženevske konvencije, s tem ustvarja moralni kontekst, v katerem je tortura nekaj povsem sprejemljivega. Tortura je le logično nadaljevanje te politike - le nadaljevanje te politike z drugimi sredstvi. A po drugi strani, že to, da nekoga brez obtožnice in brez sojenja pripreš za nedoločen čas, je tortura. Ironično, Bush je skušal nedavno ta represivni trik uvoziti tudi v EU, v Britanijo, toda njegovemu prijatelju Tonyju ni uspelo - britanski parlament je novo “protiteroristično” zakonodajo, po kateri bi lahko osebo brez obtožnice “pridržali” 90 dni, zavrnil.

* Fosforne bombe. Se še spomnite Faludže? Američani so jo zravnali s tlemi. In kot veste, je bila likvidacija Faludže kombinacija demonstracije moči in zastraševalnega ukrepa: poglejte, kaj bomo naredili z iraškimi mesti, ki se ne bodo pokorila! Uničili jih bomo, da bi jih rešili! Poglejte, česa smo sposobni, če nas kdo ne uboga! A to še ni bilo vse - ta “akcija” je vključevala tudi pralni stroj. Nedavno je namreč italijanski dokumentarec razkril, da so Američani pri raziranju Faludže uporabljali tudi kemično orožje, specifično - fosforne bombe, ki telo neugasljivo in divje sežgejo. Pentagon je najprej vse zanikal: laž! Ko pa so Italijani predložili novo “goro dokazov”, so priznali: okej, resda smo uporabljali fosforne bombe, toda ciljali smo le “teroriste”! Šur. In zadeli civiliste. V Faludži so mnoge ljudi “potresli & spekli”. Zato ne preseneča, da ameriška vojska ni pustila šteti trupel. In zato ne preseneča, da je ameriška vojska medijem prepovedala vstop v bolnišnice. Zdelo se je, kot da bi hoteli Američani reči: ko smo slabe volje, ljudi “potresemo & spečemo” - ko smo dobre volje, jih mučimo! Kaj imate torej raje: fosforne bombe ali torturo? Iračane so hoteli očitno tako prestrašiti, da bi sami prosili za torturo. Politiki, ki je naročila Faludžo in uporabo kemičnega orožja, se lahko zdi tortura le nekaj povsem normalnega: hej, to počnemo, ko smo dobre volje! Hočete, da ponorimo? Hočete raje shake & bake? A ne bi bilo bolje, da sankcioniramo torturo - pa mir!?

* Letalsko bombardiranje. Seymour Hersh, ameriški reporter, ki je leta 1969 razkril ameriški pokol v vietnamski vasici My Lai, je te dni razkril, da je ameriška vojska v zadnjih mesecih zelo stopnjevala letalsko bombardiranje iraških mest, predvsem v sunitskih provincah in ob meji s Sirijo. Kaj to pomeni? Nič, bušiji hočejo očitno reči: stalno nam težijo, da mučimo “teroriste” - prav, jih bomo pa bombardirali! Od politike, ki s tako lahkoto naroča bombardiranja iraških mest, je nemogoče pričakovati, da bo imela do torture kake moralne ali pa pravne zadržke, še toliko bolj, ker bušiji - spomnite se le republikanske argumentacije v senatu - stalno poudarjajo, da torturo izvajajo v samoobrambi. Tako kot bombardirajo v samoobrambi, tudi mučijo v samoobrambi. Res je pa tudi, da je bombardiranje bolj simpatično od torture: samo pomislite, med ameriškim letalskim bombardiranjem umre bistveno več Iračanov kot Američanov, kar je zelo pomembno za PR te vojne, ki v očeh ameriške javnosti izgublja ratinge prav zato, ker umira preveč ameriških vojakov. Ergo: vojna bo bolj sprejemljiva, če število mrtvih na “naši” strani zmanjšamo, na “njihovi” strani pa povečamo. Ni kaj, letalsko bombardiranje - vietnamizacija iraške vojne - je od Boga poslano. Plus: ko nacijo enkrat prisiliš, da se zaljubi v letalsko bombardiranje, postane debata o torturi irelevantna.

* Smrtna kazen. Nedavno so v Severni Karolini usmrtili Kennetha Leeja Boyda. Dobil je injekcijo, nafilano s tremi različnimi kemikalijami, nanjo pa je čakal 17 let - vpričo otrok je ubil svojo ženo in njenega očeta. Boyd je bil vietnamski veteran, ki se mu je “stemnilo”. To je bila po letu 1976, ko je Amerika po krajši pavzi ponovno vpeljala smrtno kazen, že tisoča izvršitev smrtne kazni. Tretjino eksekucij ima na vesti Teksas - skoraj polovico od te teksaške tretjine pa Bush. Ker so isti dan usmrtili še enega moškega (tokrat v Južni Karolini), se je število eksekucij letos v Ameriki povzpelo že na 58 - več ljudi so letos usmrtili le na Kitajskem, v Iranu in Vietnamu, ki se očitno še vedno ne more znebiti metod svojega nekdanjega okupatorja. Bela hiša je jubilejno eksekucijo popraznovala. Bush se sicer ni oglasil, njegov tiskovni predstavnik Scott McClellan pač, rekoč, da s smrtno kaznijo “rešujejo nedolžna življenja”. V tem lahko vidite variacijo principa, ki je “potresel & spekel” Faludžo: človeka je treba ubiti, da bi ga rešili! Le kako bi lahko politika, ki mirno izvaja smrtne kazni, s katerimi “rešuje nedolžna življenja”, v torturi videla kaj spornega, navsezadnje, smrtna kazen je najboljša reklama za torturo - izvajanje smrtne kazni namreč traja leta in leta. Boyda so “mučili” 17 let. Če je legalna smrtna kazen, potem je legalna tudi tortura.

Ob koncu leta 2001, le nekaj mesecev po napadu na Svetovni trgovinski center, je kar 45 % Američanov odobravalo uporabo torture, toda vprašanje, ki ga je zastavila javnomnenjska anketa, se je v celoti glasilo: “ali odobravate uporabo torture, če bi s tem rešili na tisoče nedolžnih življenj?” Bush Ameriko in svet še vedno prepričuje, da z vsem, kar počne, rešuje nedolžna življenja. Amerika mu ne verjame več. Svet mu ni nikoli.