Golf na račun lipicancev

Predsednik sveta javnega zavoda Kobilarna Lipica, evropski poslanec in funkcionar največje vladne stranke SDS dr. Miha Brejc je trdno odločen, da bo golf v Lipici razširil s sedanjih devetih na osemnajst lukenj. Da bi dosegel svoj cilj, nas vztrajno prepričuje, da s širitvijo igrišča ne namerava poseči v življenjski prostor lipicancev. Na laž ga postavlja načrt za novo igrišče, saj je iz njega jasno razvidno, da se bo golf širil na zemljišče, ki bi ga zlahka preuredili v pašnik za lipicance. Stvar pa se tu še ne konča. Ministrstvo za kulturo je pripravilo osnutek sprememb zakona o Kobilarni Lipica, ki je pisan prav na kožo golfu. Predvideva namreč zmanjšanje črede ter izločitev hotelov in igrišča za golf iz zavarovanega območja. O katastrofalnih posledicah teh načrtov smo se pogovarjali z Etbinom Tavčarjem, krajinskim arhitektom in pomočnikom strokovnega vodje za urejanje naravne in kulturne dediščine v Kobilarni Lipica.

Katere so glavne napake, narejene na območju kobilarne?

Po mojem se je prvi zares močan odklon od konjereje zgodil, ko je nekdanje vodstvo kobilarne v ta prostor pripeljalo igralništvo. Igralništvo seveda ni združljivo s konjerejo, niti ga ni mogoče razumeti kot dopolnilno turistično dejavnost. Lipica od igralnice nima nič. Gost, ki prihaja v Lipico, ne zahaja v igralnico in nasprotno. Vsi poskusi vodstva kobilarne, da bi obe dejavnosti povezalo, so klavrno propadli. Za konjerejo je igralništvo moteče predvsem v prometno-tehničnem smislu. Tako rekoč nemogoče je spreminjati prometni režim brez privolitve Casinoja, ki je samostojno podjetje. Casinoju pa sedanja situacija povsem ustreza, saj brez finančnih povračil uporablja in zaseda lipiške parkirne površine. Ni jim torej do tega, da bi se prilagajali ambicijam kobilarne. Osebno mislim, da igralnica tu ni potrebna, ker sta v neposredni bližini kulturnega spomenika še dve igralnici. Prva je ob vstopu iz lokavske smeri, druga pa tik ob osi iz bazoviške smeri, takoj po prestopu državne meje. Kam pelje poudarjanje igralništva pred konjerejo, pove tale primer. Pred kratkim je imel Chevrolet v Lipici akcijo predstavitve svojih avtomobilov. Po petnajstih dneh te akcije se nam je prišel zahvalit direktor Chevroleta iz Švice. Všeč mu je bilo vse, razen tega, da na poti v Lipico ni videl nobenega reklamnega napisa za kobilarno, zato pa veliko reklamnih napisov za igralnico. Ker je po navodilih kolegov iskal kobilarno, je bil povsem zmeden. Spraševal se je, ali ni morda prišel v Las Vegas. Očitno je, da Lipica izgublja identiteto, da ni več sinonim za konjerejo in konjeništvo, ampak za čisto druge dejavnosti. Ta vtis se je še dodatno okrepil potem, ko se je konec osemdesetih let na zavarovanem območju kobilarne uredilo igrišče za golf. Uradno sploh ni šlo za igrišče, ampak za agromelioracijo, ki jo je z nepovratnimi sredstvi financiralo ministrstvo za kmetijstvo. Zaradi zavajanja takratnega direktorja zaposleni skoraj do zadnjega trenutka niso vedeli, da gre za golf. To jim je postalo jasno šele, ko se je začel graditi namakalni sistem.

Zakaj že takrat niso naredili igrišča z 18 luknjami?

Po mojem je bil glavni razlog pomanjkanje denarja. Pozneje pa igrišča niso širili, ker golf vse od ustanovitve prinaša izgubo. Zelo velik strošek pomeni voda. Verjetno veste, da je Kobilarna Lipica največji porabnik pitne vode na Krasu. Osebno težko verjamem, da vso to vodo spijejo konji. Ogromne količine vode se porabijo za namakanje zelenic na igrišču za golf. Pri tem je angleško zelenico na suhem Krasu bistveno težje vzdrževati kot v Angliji, saj tu pade bistveno manj dežja.

Brejc trdi, da se je obisk igrišča na letni ravni povečal za 20 odstotkov.

Teh številk ne poznam, lahko pa rečem, da zaradi tega golf ni postal donosen. Lipica od golfa nima nič. Igralcev konji ne zanimajo. O tem sem se prepričal, ko sem v dogovoru z vodstvom kobilarne strasiral kočijaško pot na območju igrišča za golf. Seveda je bila pot postavljena tako, da igralcev ni v ničemer ovirala. Po nekaj testnih vožnjah so nam rekli, naj se tega ne gremo več, ker se igralci golfa pritožujejo. Konji naj bi jih namreč dekoncentrirali.

Torej ne drži Brejčeva izjava, da se konjereja in golf lepo dopolnjujeta?

Nikakor ne. To dobro ve tudi sam.

Zakaj je golf za Lipico tako nesprejemljiv?

Lipica za svojo primarno dejavnost, to pa je reja lipicancev, nima dovolj pašnih in košnih površin. Ni torej logično, da že tako uborne površine dajemo na razpolago golfu oziroma dejavnosti, ki nima nobene zveze s konjerejo in ki načenja identiteto Lipice. Poleg tega je treba upoštevati, da je lipicanec izrazito ogrožena pasma, saj jih je na vsem svetu samo še od tri do štiri tisoč. To je strahotno malo. Z eno nogo so na robu izumrtja. Če jim življenjski prostor omejujemo na tak banalen način, res ne vem, s čim se bomo ponašali v Evropi. Ironija je, da si po eni strani prizadevamo za vodenje rodovniških knjig za lipicanca, po drugi pa že tako okrnjene tradicionalne pašne in košne površine namenjamo neki drugi dejavnosti. Kobilarna Lipica je po novem zakonu priznana kot rejska organizacija, ki skladno s predpisi vodi izvorno rodovniško knjigo za lipicanca. Ministrstvo za kmetijstvo je o tem obvestilo pristojno komisijo EU, to pomeni, da je Slovenija izkazala interes in ambicijo, da odločno vpliva na ohranjanje in razvoj lipicanca, ki ga tudi zakon o živinoreji definira kot slovensko avtohtono pasmo.

Koliko prostora imajo lipicanci in koliko bi ga dejansko potrebovali?

Znotraj obzidja je 311 hektarov zemljišč. Pri tem je treba vedeti, da kar 60 od 311 hektarov zavarovanega območja zaseda golf. Znotraj zavarovanega območja so še urbane in gozdne površine, večinoma v dolih in vrtačah. Tako lahko rečemo, da igrišče že zdaj zaseda dobro tretjino najkakovostnejših pašnih površin. Kobilarna ima poleg osnovnega posestva še posest Ravne z 42 hektari in posest Škule z 28 hektari. Na vseh teh zemljiščih pridela tretjino potrebne krme za konje. Drugo krmo kupuje na trgu. Kobilarna ima torej odločno premalo površin za vzdrževanje minimalnega števila konj in si zato ne more privoščiti, da bi golfu namenila še dodatna zemljišča. Za primerjavo naj povem, da je kobilarna v času Habsburžanov gospodarila z bistveno več posestmi. Ob koncu 19. stoletja je čreda kobilarne štela 341 konj, na voljo pa ji je bilo 2317 hektarov površin. To je sedemkrat več kot danes. Zdaj ima kobilarna 380 konj, po zakonu pa je spodnja meja okoli 360. Če računamo, da mora po normativih vsak konj imeti dva hektara, bi morala Lipica imeti na razpolago vsaj 720 hektarov. Na območju, kjer je danes igrišče za golf, so bila včasih po krmni vrednosti najdonosnejša zemljišča. Za golf se je torej žrtvoval tisti del posesti, ki je bil za konje najboljši. Mimogrede - že nekaj let si prizadevam, da bi Lipico uvrstili na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Unescova komisija je Lipico že obiskala, vendar so njeni člani rekli, da se nam ne splača kandidirati, ker zaradi golfa nimamo možnosti uvrstitve na seznam.

Na zadnji seji sveta Kobilarne Lipica je Brejc napovedal, da naj bi igrišče za golf razširili že leta 2006 in 2007, kar naj bi stalo 800 tisoč evrov.

Zadeve potekajo pospešeno. Te dni naj bi izšel razpis za izvajalce, arhitekt Giacomo Cabrini pa je že narisal načrt za novo igrišče.

Brejc nas prepričuje, da se igrišče ne bo širilo na škodo lipicancev, saj naj bi v ta namen ne porabili pašnih površin. Še več. Vlada naj bi se bila odločila, da bodo igrišče z 18 luknjami z racionalnejšo postavitvijo uredili kar na območju sedanjega igrišča.

Brejc predvsem spretno suče jezik. Na območje sedanjega igrišča ni mogoče stlačiti osemnajstih lukenj, ker bi to pomenilo preveč intenzivno rabo prostora. Brez novih površin torej ne gre. Po projektu, ki ga je narisal arhitekt Cabrini, golf sicer res ne bo posegel na pašne površine, saj zemljišče, ki bi ga porabili za devet novih lukenj, ni v primarni rabi, ampak se zadnjih petdeset let zarašča. Toda to še ne pomeni, da ga ni več mogoče rekultivirati v pašno površino, kar je nekoč že bilo. Grmovno plast, ki prerašča zemljišče, je treba posekati in v hipu bi dobili nove pašnike. Brejc tej grmovni plasti zaničevalno pravi šikara. Ne vem, od kod mu to. Na Krasu se izraz šikara uporablja za kamnito površje, poraslo z robidovjem.

Torej ne gre za to, da bi se golf širil na neko kamnito območje, ki za konje tako ali tako ni primerno?

Kje pa. To območje sploh ni kamnito, ker ga je nekoč že očistila človeška roka. Lipici se je včasih reklo zelena oaza. Do konca 19. stoletja je bil ves Kras kamnit. Izjema je bila samo Lipica, ki je bila s svojimi zelenimi površinami radikalno drugačna. V zadnjih sto letih smo zaradi opuščanja živinoreje in uspešnega pogozdovanja s črnim borom dobili diametralno nasproten položaj. Vse naokrog je gozd, ki se zažira tudi na zavarovano območje Lipice. Nerealno je pričakovati, da bi se lahko rekultiviralo celotno območje Krasa. Nujno pa je, da se rekultivira spomeniško zaščitena celota. Se pravi, da se mora Lipica spremeniti nazaj v zeleno oazo. Težava je v tem, da so se vsa dosedanja vodstva kobilarne rajši ukvarjala s postranskimi dejavnostmi kot pa z vprašanjem, kako konju vrniti pašne površine. V osemdesetih letih je Lipica funkcionirala tudi kot bordel, še prej je bila mafijsko postajališče za tihotapljenje blaga iz Italije na Balkan. Lipica je torej na sprevržen način vedno preživela, nikoli pa se njeno vodstvo ni ukvarjalo s tem, kako konju vrniti, kar mu zgodovinsko-razvojno pripada.

Pa kobilarna lahko preživi brez dodatne turistične ponudbe?

Lahko, če bo znala pravilno tržiti lipicance. Od golfa in igralnice Lipica nima nobene finančne koristi. Igralnica je zavodu nekaj let sicer plačevala koncesijsko dajatev od prirejanja iger na srečo, po ustavnem sporu pa je Lipica to dajatev izgubila. Zelo pomembno je vedeti, da javna služba, se pravi tisti del Kobilarne Lipica, ki se ukvarja s konjerejo, posluje pozitivno. Konjereja zelo dobro živi od vstopnin in denarja, ki ga dobi od ministrstva za kmetijstvo. Tisto, kar Lipici prinaša izgubo, je gostinski del. Za primerjavo samo podatek, da je imela javna služba ob koncu lanskega leta 91 milijonov tolarjev presežka, gostinsko-turistični del pa 202 milijona tolarjev izgube. Glavna usmeritev Kobilarne Lipica bi moral ostati razvoj konjereje in konjeništva. Razvoj sekundarnih dejavnosti je možen in zaželen, če se te dejavnosti primarni pridružujejo in jo nadgrajujejo, ne pa jo krnijo in preusmerjajo razvoj. Proti golfu v Lipici govori tudi to, da je nedaleč stran, v vasi Padriče, ki leži takoj za italijansko mejo, že zgrajeno igrišče za golf z osemnajstimi luknjami.

Sedanje igrišče v Lipici obdaja sto let staro drevje ...

... ki ga bo za širitev igrišča treba posekati. Lipica ni pomembna le s kulturnega, pač pa tudi z naravovarstvenega vidika. Celotno območje spomenika spada pod Naturo 2000, zato sem se toliko bolj začudil, ko je zavod za spomeniško varstvo naravne dediščine dal soglasje k širitvi dveh novih igralnih polj.

S kakšnimi argumenti so upravičili soglasje?

Presodili so, da načrtovani poseg nima bistvenega vpliva na rastlinske in živalske vrste, habitatne tipe in lastnosti. To so izjavili ob tem, ko vsa Evropa favorizira suhe kraške travnike. Številni domači in tuji strokovnjaki v teh travnikih vidijo velik potencial, pristojna spomeniška služba pa je za vse to slepa. Po njeni logiki so namakalne površine enake avtohtonim.

Da ne govorimo o onesnaževanju kraške podtalnice s pesticidi ...

Čudim se, da se tega ekološkega vidika doslej ni lotil še nihče. Vsi vemo, kaj pomeni suha travišča spreminjati v mokre angleške trate. Vemo tudi, da je na igriščih za golf treba zatirati širokolistne plevele. Ti strupi na Krasu poniknejo naravnost v vodni vir, to pa ogroža zdravje lipicancev in tudi ljudi.

Kakšno pa je bilo mnenje zavoda za spomeniško varstvo kulturne dediščine?

Dali so delno soglasje, in sicer samo za tisti del, ki se nanaša na sanacijo sedanjega igrišča. Mnenje glede izgradnje novih igralnih polj pa je bilo odklonilno.

Kakšne dokumente mora vodstvo kobilarne dobiti, da lahko poveča igrišče za golf?

Po zakonu o Kobilarni Lipica iz leta 1996 noben resnejši poseg v ta prostor ni mogoč brez predhodnega sprejetja prostorskega izvedbenega načrta ali po novem državnega lokacijskega načrta. Prejšnja vlada tega načrta ni želela sprejeti, nova vlada pa mu tudi ni naklonjena. Brejc v medijih trdi, da za poseg ne potrebuje gradbenega dovoljenja, da zadošča lokacijska informacija. Po pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov igrišča za golf res sodijo med enostavne objekte oziroma tako imenovane vadbene objekte, ki so namenjeni športu in rekreaciji na prostem. Vendar se brez gradbenega dovoljenja lahko gradijo samo pod določenimi pogoji. Eden takšnih pogojev je, da se zaradi gradnje ne spremenijo vodne in reliefne značilnosti območja. Pri urejanju igrišča za golf na kraškem terenu pa so nujne večje reliefne prilagoditve, pa tudi preurejanje vodnih razmer zaradi namakanja in ureditve manj prepustne podlage. Pa še na nekaj bi opozoril: za vsak poseg, tudi za graditev enostavnih objektov, je treba pridobiti kulturno-varstvene pogoje in soglasje. To pa ni bilo storjeno.

Za širitev igrišča za golf morajo torej obvezno pridobiti gradbeno dovoljenje?

Točno tako. Brejc se iz vsega skupaj norčuje. Izjavil je, da gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti, ker ureditev igrišča za golf ne bo spremenila reliefa krajine. Poudarjam, da lokacijska informacija lahko govori samo o tem, da se Lipica ureja s prostorskoureditvenimi pogoji občine Sežana iz leta 1985. Doslej je veljal konsenz, da je splošne ureditvene pogoje nadomestil zakon o Kobilarni Lipica, ki je določil, da mora vlada v enem letu sprejeti državni lokacijski načrt. Formalno gledano bi se igrišče lahko širilo na podlagi prostorskoureditvenih pogojev iz leta 1985. Ampak ta dokument je že zdavnaj preživet. Če ne bi bil, zakaj se je potem vlada v zakonu zavezala, da bo v letu dni sprejela državni lokacijski načrt?!

Kako to, da deset let po sprejetju zakona o Kobilarni Lipica državni lokacijski načrt še vedno ni sprejet? Sprašujem zato, ker ste koordinator tega projekta ...

Ljubljanski urbanistični zavod in oddelek za krajinsko arhitekturo pri biotehnični fakulteti sta pripravila osnutek državnega lokacijskega načrta, a je obležal v predalu. Pristojni ministrstvi za kmetijstvo in okolje bi osnutek morali poslati v potrditev vladi, pa tega v času vladavine LDS nista storili. Ko je na oblast prišla druga politična opcija, so videli, da izdelek ni naklonjen širitvi golfa, zato so ga zamrznili. V osnutku smo se namreč odločili za dolgoročno izselitev golfa z zavarovanega območja Lipice, kar je dolgoročna nadgradnja konsenza vseh dosedanjih vlad od leta 1996, da se golf znotraj zavarovanega območja ne širi. Nova garnitura pa je stvari zastavila drugače. Ko je bil Brejc imenovan za predsednika sveta zavoda Kobilarna Lipica in predsednika Golfkluba Lipica, je izhajal iz že omenjenega konsenza, da se golf lahko širi samo zunaj zavarovanega območja, v njegovo neposredno soseščino. Direktor kobilarne mi je naročil, naj pregledam lastništvo za zemljišča zahodno od zavarovanega območja. Zelo hitro je postalo jasno, da je parcelacija na tem območju razdrobljena, da je državne zemlje za golf premalo in da bi bil strošek nakupa zemljišč prevelik. Na podlagi tega se je Brejc odločil, da nima smisla kupovati dragih zemljišč od zasebnikov, ampak se bodo za širitev golfa izkoristila državna zemljišča znotraj zavarovanega območja.

Ministrstvo za kulturo je v sumljivi tajnosti pripravilo osnutek sprememb zakona o Kobilarni Lipica. Kaj skrivajo?

Ključni sta dve spremembi. Če bo zakon sprejet, se bo zavarovano območje razdelilo na dva dela. Severni del, kjer so hoteli in igrišče za golf, ne bo več kulturni spomenik državnega pomena, ampak območje, namenjeno turizmu, športu in rekreaciji. Kobilarna Lipica je že vsaj od leta 1817 celovita enota, zato je takšno drobljenje zavarovanega območja škodljivo. Je pa res, da bo Brejc s tem bistveno lažje prišel do golfa.

Ker območje kobilarne ne bo več kulturni spomenik in ga bo mogoče prodati zasebnemu kupcu? Slišala sem za scenarij, po katerem bi država turistični del območja prodala Istrabenzu, nato pa bi ta dobil od države še koncesijo za vzrejo lipicancev ...

Govori se vse mogoče. Tudi to. Nikakor se ne morem strinjati z Brejcem, ki pravi, da je nesmiselno varovati vseh 311 hektarov krajine. Res je sicer, da je del površin v zaraščanju, kar je posledica upadanja pomena Kobilarne Lipica v 20. stoletju in opuščanja vzdrževanja. Vendar to še ne pomeni, da Lipici te površine niso potrebne in da jih je zato bolje nameniti golfu.

Kaj pa je druga ključna sprememba?

Zmanjšanje črede lipicancev na 320 živali. Ob že navedeni ambiciji Slovenije, da odločno vpliva na ohranjanje in razvoj lipicanca, velja opozoriti, da je poskus zmanjšanja in omejevanja števila konj na minimalni stalež, ki ga predpisuje zakon, milo rečeno nenavaden. Takšno zmanjšanje je tudi v nasprotju s potrjenim rejskim programom. Po kakšni logiki so izbrali številko 320, ni jasno. Je pa jasen namen. Brejc se zaveda, da bomo golfu oporekali zaradi pomanjkanja pašnih površin, zato kot rešitev ponuja zmanjšanje črede. Manj ko imaš konj, manj potrebuješ pašnih površin in večja je možnost za povečanje igrišča za golf. Spremembe zakona so torej predvsem v funkciji golfa in ne v korist lipicancev.

Pred kratkim ste Janši, Drnovšku in ministrom v zvezi z Lipico poslali dopis.

Dopis sem jim poslal zato, da bi jih opozoril na izjemno vrednost lipiške krajinske dediščine, pa tudi na vse tisto, kar načenja njeno celovitost in ogroža njen obstoj. Prepričan sem, da v lipiškem primeru ni dovolj le razpolagati z znanjem, ampak je za ohranitev izjemne kulturne dediščine potrebna tudi razvita družbena zavest. Le dovolj razvita družbena zavest lahko daje prednost zgodovinskorazvojnemu pred hipnim. In samo dovolj razvita družbena zavest lahko daje prednost dolgoročnemu pred kratkoročnim in se, ko je treba, odreče materialnemu. V dosedanjem programu varstva in razvoja Kobilarne Lipica je bilo zapisano, da je golf dejavnost, ki se dolgoročno opusti oziroma se preuči njen nadaljnji razvoj. Pred načrtovanjem obnove in širjenja igrišča za golf bi torej morali preveriti zakonska izhodišča, ki prepovedujejo širjenje igrišča znotraj kobilarne. Hkrati bi morali skrbno pretehtati odklonilna strokovna mnenja pristojnega zavoda za varovanje kulturne dediščine in uprave za kulturno dediščino. V tej smeri se doslej ni naredilo nič. Nasprotno. Kobilarna Lipica je že naročila idejni projekt širitve golfa z devetih na osemnajst igralnih polj, in to v celoti znotraj zavarovanega območja.