spotoma / Živaloljubčki

Ga skoraj ni človekarja, če sploh ne omenim politikov ali lovcev, ki ne bi lajnal, da je ljubitelj živali, no, seveda pa tudi narave, ljubitelj umetnosti, ljubitelj človeštva, ljubitelj otrok in tako naprej - od same ljubezni je vse mokro. Beseda ljubezen, izmed vseh človeških besed od svojega začetka naprej nenehno do neskončnosti zlorabljana, pljuska čez ta prekleti svet kot smrdljiva gnojnica laži in hinavščine. Beseda, ki je obsojena na to, da je ne bo mogoče nikoli več očistiti in ji določiti njen pravi pomen - hoteti dobro. Ali vsaj ne hoteti hudega. Biti vsaj solidaren do tistih, ki so prisiljeni z nami deliti svoj življenjski prostor na tem planetu. Ker pa se pojem ljubezni do živali v tem smislu stalno zamenjuje z zaljubljenostjo v svoje lastne hišne ljubljenčke - kako ogabna beseda, le kdo si jo je izmislil - so redka zavetišča za zavržene, preganjane in po človekovi krivdi trpeče živali za zdaj edino, kar naj bi tem brezdomcem vsaj za silo zagotavljalo varnost pred človekarskimi morilskimi in mučiteljskimi rokami, vsaj zasilno streho, hrano in vodo. Brez bojazni, da bi po borih tridesetih dneh morali ti smrčki plačati z birokratskimi predpisi omejeno mesečno oskrbo s smrtno obsodbo.