Država ma vas rada

Nikoli, ampak res nikoli nisem hotela pisati o politiki. Takrat, ko je začela razpadati Jugoslavija, sem se ukvarjala z najstniškimi darkerskimi zablodami in kosovski rudarji ter sendviči iz Cankarjevega doma so se mi zdeli tako daleč, kot so sedaj tisti pod zemljo ujeti kitajski knapovski reveži in kamut. Nečimrnost zgodnje intelektualne faze mi je sicer narekovala, da sem prebirala novice in bila na tekočem z dogajanjem, a kaj, ko je bilo v mojih zblojenih možganih premalo prostora za analitično refleksijo Kafkovih del plus aktivistično delovanje v smislu rešitve jugoslovanske krize. Tudi mitingov se nisem udeleževala, niti nisem delila nageljnov v podporo četverici, ker sem bila zatopljena v trend razčlenjevanja postmoderne fikcije. Ko je nastopilo obdobje osamosvojitvenega referenduma, sem zmogla le toliko politične osveščenosti, da sem očetu pustila, da me je zvlekel na volišče v mojo bivšo osnovno šolo, a mi je skeptični um narekoval, da sem obkrožila ZA in PROTI, ker so bili v danem trenutku parametri plus in minus izenačeni. Vojna in to je mimo mene padlo v znamenju čiščenja čevljev na terasi domače hiše in trepetanja, da mi ljubljenega ne pokličejo v teritorialno obrambo, ker je pač bil v JNA izučeni protivvazdušnik, kar so nujno potrebovali nekje na ljubljanskem grajskem hribu. Osamosvojitvena evforija je minila v žurersko-mačkastem vzdušju masovnih slavij, potem pa je prišlo mirno obdobje nove države, na začetku katere je bil moj edini problem le, kateri pasport naj pokažem na mejah držav, v katere sem potovala, da bi čim lažje in brez vizuma prestopila mejo. Zaradi principialne ignorance političnega dogajanja sem si celo zaloputnila vrata v nekaj eminentnih medijih, kjer so me silili, naj kot mladi up slovenskega žurnalizma vendarle pisarim tudi o političnem dogajanju. Ne in ne, sem trmoglavila.

Ter pri tem vztrajala, dokler nismo dobili sedanje vlade. Šele tokrat se bom sklicevala na neko drugo svoje načelo: da bi imela pravico do kritiziranja, je edina državljanska dolžnost, ki jo izpolnjujem poleg plačevanja davkov, to, da se udeležujem vseh volitev in referendumov. Torej sem vseeno nekaj malega homo politicus. Tako sem sedaj postala zaskrbljeni državljan.

Zakaj? Nekako mi ne gre v betico, da se država vse bolj vmešava v življenja navadnih državljanov. Od ustanovitve naše ljube podalpske deželice pa do sedaj je država, vlada, politika obstajala tam nekje v parlamentu in v notranjepolitičnih uredništvih medijev. Svoboda državljana je funkcionirala znotraj ohlapno določenih zakonskih pravil, ki so omogočala mirno sožitje različnih nazorov, vedenj, hotenj. Pač v smislu libertinske družbe, kjer je svoboda posameznika omejena s svobodo njegovega sodržavljana. A glej ga zlomka, ti desničarski črvi so prišli na oblast s prepričevanjem potencialnih volilcev, da bo potem vse lepše in boljše. Načeloma je res popolnoma vseeno, ali je na oblasti ena ali druga opcija, dokler deluje po načelih dobrega gospodarja ali, če hočete neoliberalni termin, dobrohotnega in strpnega šefa. Toda sedaj se vse bolj zdi, da želi trenutna ablast vse državljane spremeniti v svoje klone. Ali mislite tako kot oni ali pa ste sovražnik naroda.

Preoblikovanja državljanov so se lotili na perfiden način s sprejemanjem zakonov, ki omejujejo svobodne odločitve državljanov. Začelo se je sicer že takrat davno, ko so še trpeli v opoziciji in so svojo volilno bazo prepričali, da se je udeležila referenduma o umetni oploditvi. Ker, glej ga zlomka, Slovenija pa res ne bo država, ki bi dovolila svobodno odločanje o potomstvu ne glede na spol, stan in biološke zmožnosti ali nezmožnosti. Pa so besedičili o semenu tujcev in dobrobiti otrok. A homo novus se ni zadovoljil le s tem. Na vrhu si je naložil nalogo, da vsem državljanom pokaže pravo in edino pot. Recimo razložil jim bo, kaj je dober televizijski program, kaj so uravnoteženi mediji, kaj so dobre trgovine, ki so ob nedeljah zaprte ... Še naprej? Pokazal jim bo, koliko kvadratnih metrov stanovanja ima lahko ena oseba, da ne bo živela v razkošju, celo kakšen parket ima lahko v dnevni sobi, da ne bo plačala preveč davkov. Določil jim bo, kdaj morajo biti doma v topli postelji njihovi otroci; kakšne risanke lahko predvajajo na televiziji, da se otroci ne bi okužili s "škodljivimi" idejami; obvaroval jih bo pred berači; naučil jih bo prave umetnosti seksa, ker tisti, ki jih rajca Hans, ki v pornofilmu napikuje Irino, je tako ali tako čudak ... Naprej? Določil jim bo edino pravo interpretacijo zgodovine, da so tisti, ki so do sedaj verjeli, da je bi NOB nekaj, na kar so lahko ponosni, živeli v zablodi. Odločil se je, da bo vsem, ki so do sedaj popolnoma uspešno furali gospodarstvo, razložil, da so bili ostanki komunizma in da lahko Slovenijo v svetlejšo prihodnost popeljejo le puhobradi mladci brez resnih izkušenj. Da narod ne bi pretirano bral in se okužil z napačnimi idejami, se je odločil uveljaviti višji davek na knjige. Da ne bi preveč mladih zašlo v kalne vode družboslovja, se je odločil, da bo agresivno propagiral in stimuliral študij naravoslovnih in tehničnih ved, ker zakaj neki bi potrebovali toliko pravnikov, ekonomistov, prevajalcev in, bog ne daj, novinarjev.

Ampak vrhunec vseh idej je vrhovni homo novus, gospod JJ, izustil na nedavni okrogli mizi Spodbude in ovire za reforme. Izrekel je: "Visoka zaščita posameznika oziroma visoka raven socialne države je nekaj, kar je v Sloveniji močno zakoreninjeno kot socialna zaščita ali kot dobrobit socialne države, se marsikdaj razume ali šteje nekaj, kar sploh ne sodi sem." A ja? Kaj? Recimo ukvarjanje s t. i. adrenalinskimi športi (karkoli naj bi že to bilo), ki nikakor ne sodijo v rekreativno osnovo dobrega državljana in so kaznovani z nižjo bolniško? A gospod JJ je razložil tudi razloge za tako mišljenje: "Prepričanje, da je to samo po sebi dano, da to zagotavlja država, to seveda izhaja iz prejšnjih vzorcev razumevanja, iz časov socializma, ko je bila pač paradigma, ki ni dovoljevala osebne iniciative, pač pobude posameznika, in je bilo rečeno, vsak naj dela tisto, kar mu je rečeno, za vse ostalo bo poskrbela država. To se je seveda v generacije zakoreninilo in iz tega izhaja prepričanje, da neka večja dinamizacija družbe enostavno ni potrebna." Ne, tega se kot navadna državljanka ne grem. Do sedaj sem bila vedno ponosna, kadar sem v tujini razlagala, kako visoko raven socialnih pravic imamo v Sloveniji, in vedno sem zraven navrgla, da je to dediščina socializma, ki si je ne pustimo vzeti, ker je bila to ena najboljših idej socializma, kar smo jih podedovali. Sedaj pa mi tam neki alpinist razlaga, da je vse to zabloda, da moramo živeti v zverinjaku, kjer je državljan državljanu gladiator, s katerim se mora boriti za miloščino države. Ne, zdi se mi, da se za to niso borili. In tako idejo države preziram.

No tako, pa sem izbruhala to, kar si mislim o trenutnem slovenskem vodstvu. Sedaj se lahko vsa katarzična vrnem nazaj v svoj lajf. Ali pa emigriram, tako kot Žižek. A ne v Argentino, recimo raje v Alžirijo.