Razdeljeno ljudstvo

"Spoštovani prebivalci Podgorice! Spoštovani državljani Črne gore! Dragi prijatelji! Odbila je - evo - tudi ta ura! Po oseminosemdesetih letih. Po prevari in vojnem ponižanju leta 1916. Po prevari in državnem ponižanju leta 1918. Po zatiranju črnogorskega imena v Karađorđevićevi monarhiji. Po črnogorski vstaji v protifašistični vojni in drugi Jugoslaviji. Po upiranju zadnji diktaturi konec prejšnjega stoletja in drugi hegemoni nomenklaturi v tretji Jugoslaviji. Črna gora je spet pred glavnimi vrati zgodovine: da petič ustanovi črnogorsko državo!" To so bili uvodne besede zelo obsežnega in nič manj vznesenega govora premiera črnogorske vlade in vodje Demokratske partije socialistov Mila Đukanovića na osrednjem trgu v Podgorici pred večdesettisočglavo množico tik pred referendumskim molkom.

Večina slovenskih poročevalcev nas je priletela na povsem novo letališče, ki je uradno odprlo svoja vrata pet dni pred našim prihodom. Črna gora tudi sicer daje vtis nove, sodobne države, države v zagonu. Trinajstega julija lani sta bila slovesno odprta novi most v Podgorici s simboličnim imenom Milenijum ter predor Sozina, ki je pot od prestolnice do Primorja skrajšal z debele ure na okoli 30 minut. Tudi s tem si je Đukanovićeva vlada kupila simpatije ter zaupanje med ljudmi ter demantirala trditve predstavnikov prosrbske opozicije pod vodstvom Predraga Bulatovića iz Socialistične narodne stranke, ki je svojo kampanjo utemeljila predvsem na trditvah, da Črna gora ne more funkcionirati kot neodvisna država.

Podgorica je svoje stališče do zgodovinskega referendumskega vprašanja izražala z izobešanjem črnogorskih zastav ter zastav Federacije Srbije in Črne gore na svojih balkonih in oknih, pri čemer je bilo razmerje med enimi in drugimi močno v korist črnogorskim. Ko sva fotografirala neki stanovanjski blok, na katerem sta bili nasprotujoči si zastavi ena od druge oddaljeni deset metrov, naju je nagovoril mlajši voznik: "To slikate, a? Da, to je to. Popolnoma smo razdvojeni." Isti dan sva se zvečer nekaj ulic zunaj centra ustavila v stari gostilni, pred katero je na skromni terasi sedelo pet starejših moških. Čim sva se predstavila kot novinarja iz Slovenije, so naju soglasno opozorili: "Danes ne bomo o referendumu." Pa vendarle ni minilo niti deset minut, ko so se sicer dolgoletni prijatelji brez najinega vmešavanja sprli med seboj ter se presedli, tako da so unionisti sedeli v enem kotu, suverenisti pa v drugem, pri čemer so si med seboj podajali zmerljivke: "bitange", "budale jedne glupe" itd. Siniša, po rodu Srb, ni razumel svojih črnogorskih prijateljev, ki so vztrajali pri samostojnosti: "Imate štruco, pa hočete žemljo!" Ob tem je še dodal: "Kdor bo glasoval za neodvisno Črno goro, naj mu bo vse črno v življenju!"

Predsednik referendumske komisije, najvišjega izvršnega in verjetno najbolj izpostavljenega organa, František Lipka, ter njegov sonarodnjak, posebni odposlanec Unije za referendum Miloslav Lajčik, sta kampanjo obeh političnih blokov ocenila kot čustveno, aktivno in koncentrirano, a korektno. Lipka je v preteklih mesecih postal sinonim za 55-odsotni cenzus, ki je bil potreben za odcepitev od federacije, nad katerim niso bili niti najmanj navdušeni niti suverenisti niti unionisti. Slednji so bili namreč s petinštiridesetim volilnim pragom praktično že na samem začetku potisnjeni v manjšino, kar pri tovrstnih političnih odločitvah pomeni problem, predvsem psihološke narave.

"Dan DA!" naju je že v soboto popoldne popravila Valentina Knježević, novinarska kolegica kulturne redakcije črnogorske nacionalne TV-hiše. V lokalu v strogem centru Podgorice smo sedeli ob pijači in opazovali sprehajalce in ženske, za katere se zdi, da svoja jutra preživijo pred garderobno omaro in ogledalom, popoldneve pa na promenadi. Mladi so polnili lokale in praktično nikjer, razen za našo mizo, ni bilo mogoče zaznati kakšne politične debate. Valentina je bila prepričana, da bodo za neodvisnost glasovali tudi črnogorski študentje, ki študirajo na univerzah v Beogradu in drugod po Srbiji, pa čeprav bodo odslej verjetno morali plačevati visoke šolnine kot tujci. "Jaz sem na neodvisnost čakala petnajst let!" je povedala in v isti sapi dodala: "Imam tudi prijatelje, ki so za federacijo, ampak smo še vedno prijatelji. Le da so oni unionisti. Kaj jim moreš?"

Na voliščih so se za oddajo referendumskega glasu nabirale urejene in tihe vrste. Oba politična bloka sta svoje privržence pozvala, naj glasujejo že pred dvanajsto uro, kar je upoštevalo okoli 40 % volilnih upravičencev. Pred volišči so stali lokalni aktivisti tako suverenistov kot unionistov, ki so s seznami v rokam skrbeli, da so prišli glasovat vsi njihovi znanci in simpatizerji. Kogar ni bilo na spregled, je dobil telefonski poziv: "Daj, pridi, kaj še čakaš! Vsak glas šteje!" To je trajalo ves dan oziroma do enaindvajsetih, ko so se volišča zaprla.

Ob vseh navodilih, ki so jih lokalni odbori v dnevih pred referendumom dobili od centrale, ni bilo niti čudno, da so bili skoraj vsi njihovi člani dokaj napeti. V vseh lokalnih odborih je sedel po en opazovalec vsakega bloka. Preostali naj bi bili preferenčno prav tako razdeljeni na pol. Lahko si je bilo predstavljati vzajemno prepričevanje in kričanje članov komisij o vsakem spornem oddanem lističu. Po nekaterih informacijah naj bi se člani komisije na nekem volišču zunaj Podgorice celo stepli med preštevanjem glasov. "Če ni incidentov na ulicah, to ne pomeni, da jih ne bo na komisijah po zaprtju volišč. To so občutljive zadeve. Če se ne zedinijo, napišejo poročilo in stvar predajo v odločanje, po hierarhiji navzgor. Zunanji dejavniki bi lahko potem izpodbijali legitimnost izidov," nama je pojasnil Jaša, ki je sicer direktor ene od novinarskih agencij.

"Đukanović bo volil na osnovni šoli Savo Pejanović točno opoldne," je sporočal SMS, ki smo ga prejeli vsi hkrati. Ura je bila 11.40 in Jaša naju je skupaj s poročevalko Mine na hitro pobasal v avto. Kavo sva morala popiti med divjo vožnjo na drug konec Podgorice. Pred šolo se je gnetla množica fotografov ter novinarjev, med katerimi so tisti iz večjih medijskih hiš z Zahoda pripravljali vse potrebno za javljanje v živo. Poleg nas se je nabirala tudi manjša množica v glavnem starejših prebivalcev, da bi Milu 'Britvi' Đukanoviću stisnili roko ali ga poljubili na lice. Eden izmed organizatorjev se je pošteno namučil, da je z lepilnim trakom spel 20 mikrofonov, tik preden se je pred šolo ustavil črn audi, iz katerega sta izstopila Đukanović in njegova soproga, ob njem čisto neopazna. "Ste ga videli! Sam se je pripeljal," je z dvignjenimi rokami tulil neki starec. "To je človek! Kakšen človek!"

Ob treh popoldne je prišla izjava črnogorskoprimorskega metropolita Amfilohija, ki je med referendumsko kampanjo v svojih govorih med vrsticami podpiral unioniste, tokrat pa se je zavzel za mir in sožitje med brati. Še pred tem je vodja Srbske narodne stranke Andrija Mandić izjavil, da je treba začeti s pomiritvijo med Srbi in Črnogorci. Obe stališči smo si številni razlagali kot dokončno predajo unionistov, vendar je bilo hkrati nemogoče vedeti, kdo dejansko zmaguje. Proti koncu so se množile zmedene informacije, vsi smo samo še čakali na uradne rezultate, pri čemer je bila vsaka minuta daljša od prejšnje. Policija je že dan prej ukazala, da se morajo vsi bari in gostilne zapreti ob devetnajsti uri, da ne bi prišlo do izgredov, vendar se tega dejansko ni držal skoraj nihče.

Pri piceriji Ćošak, kjer so imeli svoj štab unionisti, je vse skupaj spominjalo na vzdušje pred nogometno tekmo. Pred picerijo se je zbrala večja skupina pretežno mladih ljudi v modro-belo-rdečih majicah, medtem ko so policisti stali nekaj metrov stran in opazovali razvoj dogodkov. Malokdo je v Ćošku spremljal televizijo na velikem ekranu, zato pa so brneli mobiteli. V nekem trenutku je prišlo sporočilo, da je srbska nacionalna televizija RTS objavila, da zagovornikom neodvisnosti ni uspelo zbrati s strani Unije zahtevanih 55 % glasov. Ploskanje in kratka evforija sta se takoj sprevrgla v pozivanje, da je treba suvereniste, ki so slavili nedaleč stran na Trgu republike, "pospremiti domov, ker so bili prevarani". Kljub temu se je temperament kmalu prelevil v zmedenost, saj je postalo jasno, da je RTS objavila neresnico, če je sploh kaj objavila. Jezni glasovi so prisegali, da Đukanović zavlačuje z objavo uradnega rezultata, ker je izgubil, vendar so postajali vedno tišji in redkejši, dokler se niso popolnoma izgubili.

Suverenisti so medtem slavili celo noč. Na Trgu republike sva naletela na Valentino, ki je celemu svetu zamerila, da še niso objavljeni uradni rezultati, pa čeprav so bile stvari dokaj jasne. Vhod v poslopje črnogorske vlade, kjer je uradne številke o izidu glasovanja pričakoval štab premiera Đukanovića, je blokirala nepregledna množica. Ljudje so skakali, peli in se objemali, okrog njih se je plesalo velikansko kolo. "Imamo državu, imamo državu!", "Milo, Milo!", "Gotovo je, gotovo!" in "Eviva, eviva, eviva Montenegro!".

Pozno v noč še vedno ni bilo na voljo nobenih uradnih rezultatov glasovanja. Napovedi in komentarjev se je na zadnji nočni konferenci za novinarje vzdržal tudi Miroslav Lajčak. Evropski odposlanec je opozoril na nevarnost morebitnih nočnih eskalacij nereda in nemiru ter pozval k vsesplošni potrpežljivosti, ki bi nad državotvornim procesom ohranila avreolo "skandinavskosti". Noč je bila dolga za vse. Za oba bloka, novinarje, referendumsko komisijo, opazovalce, nevladne organizacije, natakarje in policiste. Na koncu je bilo vendarle jasno, da je referendum na politični atlas sveta zarisal dve novi državi: Črno goro in Srbijo.

Na Bulvarju Petra Petrovića Njegoša se je začel spektakel. Rdeče-zlata ikonografija zastav, majic ter kap s patriotskimi gesli in parolami, avtomobili, ki bi težko prestali tudi najbolj površen pregled tehnične ustreznosti, so se šibili pod težo ljudi na njihovih strehah in pokrovih motorjev. Kljub zanosu je bil voznik nekega golfa videti rahlo nervozen, ko je v strehi zazijala vdolbina, ki je kradla prostor njegovim sedmim ali osmim sopotnikom. Nad njihovimi glavami je na strehi v ritmu hvalnic rojevajoče države skakalo še enkrat toliko kolegic in kolegov. Velika večina veseljakov na Bulvarju Petra Petrovića Njegoša so bili najstniki.