ihta / Imperij vrača udarec

Pa začnimo z vremenom, zakaj ne ... Pred kratkim je nekatere predele najboljše vseh možnih držav oklestila toča, “debela kot jajce” (toča je vedno bodisi kot oreh bodisi kot jajce: kaže, da javna občila vmesnih kalibrov ne poznajo), in ko to pišem, lastniki potolčenih njiv že tretji dan zapovrstjo smrkajo v televizijske kamere ter pripovedujejo, kako hudo je bilo. Hudo je, priznam; hudo, ko ti trud dolgih mesecev obleži v ruševinah. Prav je, da takim nesrečnikom poleg zavarovalnice pomaga država. A predstavljajte si, da bi namesto s kmetom imeli opravka s prevajalcem, ki se je več mesecev mučil z zahtevnim prevodom, potem pa izvedel, da mu ga založba kljub pogodbi ni sposobna plačati; ali s pisateljem, ki ga je sodišče podobno kakor Bredo Smolnikar obsodilo, naj do konca življenja vse svoje dohodke izroča tožniku, ker se je ta prepoznal v tem ali onem liku literatove fikcije. Bo takega kulturnika po zgledu kmetijske ministrice obiskal Simoniti? Se bo zaradi njega na izredni seji sestal parlament? Bo deležen enega samega evra solidarnosti? Kje pa, slovenski kmet bo prvi zarobil: “I, kaj neki bi zdaj hotel? Mar bi raje delal!”