bližnji vzhod / Poletno deževje

Ganski nogometaš John Pantsil, sicer član izraelskega Hapoela, je na Svetovnem prvenstvu na igrišču mahal z izraelsko zastavo. Hotel se je zahvaliti Izraelu, ker ga je tako čudovito sprejel. Hotel je reči: tudi Izrael je na Svetovnem prvenstvu! In v nekem smislu je res bil: Izrael je namreč kritje Svetovnega prvenstva izkoristil za invazijo na Gazo. Ali bolje rečeno: začel je v Gazi in končal v Libanonu - z odličnim razgledom na Sirijo in Iran. In to, kar se zdaj dogaja v Libanonu, le potrjuje napoved, da bo invazija na Irak destabilizirala kompletni Bližnji vzhod, obenem pa izpolnjuje vse velike fantazije neokonzervativnih jastrebov, ki že ves čas trdijo troje: prvič, da lahko Amerika povsem preuredi in prevzame Bližnji vzhod, drugič, da v Izraelu in Libanonu ne bo miru, dokler ne bodo zlomili Irana in Sirije, in tretjič, da Američani v Iraku ne bodo zmagali toliko časa, dokler ne bodo porazili pretežno sunitske Sirije in pretežno šiitskega Irana. Ko sta Bush in Tony Blair na sanktpeterbuškem vrhu skupine G-8 zaupno - toda ob prižgani kameri in prižganem mikrofonu - kramljala o libanonski kalvariji, je Bush med mljaskanjem piščanca dahnil: "Sirija bi morala Hezbolahu reči, da naj neha delati to sranje, pa bo konec." Saj veste: sranje se kar zgodi. Kot 11. septembra. Shit happens! Ni res, da se sranje kar zgodi.