zaupne besede / “Ne obupaj, nam zaupaj”

Bilo je pri družbeno moralni vzgoji, ki smo jo osnovnošolci v socialističnih časih usmerjenega izobraževanja fasali na urnik v sedmem razredu. V opisu del in nalog prosvetnih delavcev oziroma delavk, ki so podajale snov tega predmeta, za katerega podobno kot za telesno vzgojo niso bili predpisani nobeni učbeniki, je bilo, da nas v dveh šolskih urah tedensko oblikujejo v zavedne, odgovorne in široko razgledane samoupravljalce. Tršica je zaradi številnih obveznosti v zbornici tistega dne krepko zamujala, mulci pa smo se kratkočasili po svojih najboljših zmožnostih, tudi s priljubljeno besedno igrico vislice. Sošolec, s katerim sva fanatično zbirala Zlatno Serijo, Lunov Magnus Strip in italijanske porno revije, mi je pomežiknil in s kredo na tablo napisal: