ihta / O dobri in slabi tujini

Sredi septembra smo se z vseh vetrov zgrnili v Niš. En primerek slovenske pisateljice, en primerek hrvaškega pesnika, ki se vseh pet dni bivanja v južni Srbiji ni maral prepirati o Hotizi, čeprav naju je na trenutke zdolgočasena družbica pridno spodbadala k petelinjim bojem. Med drugim so nama pokazali tabloid v cirilici, ki je o pridržanju slovenskih novinarjev poročal pod naslovom RAT! - midva pa nič. Zraven so bili še Madžar, Makedonec, bosanska Srbkinja, Bolgar, bolgarski Srb, Srb iz Chicaga, narodnjaško prenapet srbski pesnik in en Srb kar tako, ki je pri priči postal “tata” vseh lokalnih psov. Grk je zbolel, zato se je opravičil. Prištejte še dobro hrano, prištejte zgledno organizirane literarne večere s, pomislite, publiko - torej s tisto prvino, ki v Sloveniji redno umanjka; prištejte nekaj, čemur pravijo “žalfija” (rakija, v kateri je namočena avtohtona različica kadulje) ... prištejte veliko slednjega ... in dobili boste književno kolonijo Sićevo. Ta po zaslugi oporočnega volila slikarke Nadežde Petrović (študirala je v Muenchnu pri Ažbetu in prijateljevala z vsemi našimi Jamami, Jakopiči in Sterneni) že šestnajsto leto poteka v istoimenski vasici nad reko Nišavo, med pečinami, ki spominjajo na Provanso ali italijanske Dolomite, in je neponovljiva priložnost, da nekdanji Jugoslovani preverimo, ali nas imajo dovčerajšnji bratje in sestre še radi.