O dobri in slabi tujini

Sredi septembra smo se z vseh vetrov zgrnili v Niš. En primerek slovenske pisateljice, en primerek hrvaškega pesnika, ki se vseh pet dni bivanja v južni Srbiji ni maral prepirati o Hotizi, čeprav naju je na trenutke zdolgočasena družbica pridno spodbadala k petelinjim bojem. Med drugim so nama pokazali tabloid v cirilici, ki je o pridržanju slovenskih novinarjev poročal pod naslovom RAT! - midva pa nič. Zraven so bili še Madžar, Makedonec, bosanska Srbkinja, Bolgar, bolgarski Srb, Srb iz Chicaga, narodnjaško prenapet srbski pesnik in en Srb kar tako, ki je pri priči postal “tata” vseh lokalnih psov. Grk je zbolel, zato se je opravičil. Prištejte še dobro hrano, prištejte zgledno organizirane literarne večere s, pomislite, publiko - torej s tisto prvino, ki v Sloveniji redno umanjka; prištejte nekaj, čemur pravijo “žalfija” (rakija, v kateri je namočena avtohtona različica kadulje) ... prištejte veliko slednjega ... in dobili boste književno kolonijo Sićevo. Ta po zaslugi oporočnega volila slikarke Nadežde Petrović (študirala je v Muenchnu pri Ažbetu in prijateljevala z vsemi našimi Jamami, Jakopiči in Sterneni) že šestnajsto leto poteka v istoimenski vasici nad reko Nišavo, med pečinami, ki spominjajo na Provanso ali italijanske Dolomite, in je neponovljiva priložnost, da nekdanji Jugoslovani preverimo, ali nas imajo dovčerajšnji bratje in sestre še radi.

Ja, kaj skupnega se očitno še najde. Res so Srbi videti malce pod stresom in res so nekoliko previdni, kadar je treba izraziti kako politično mnenje - na hipe so se tesnobno ozirali naokrog, kot da bi se radi prepričali, ali se jim v navzočnosti kranjske gospe in ogrskega gospoda iz Evropske unije sploh spodobi imeti mnenje - ampak na splošno je bilo lepo.

Le da včasih to ali ono vrže senco na še tako veder trenutek. Tako mi je, na primer, Dara Sekulić, šestinsedemdesetletna pesnica iz Sarajeva, Srbkinja, poročena s Slovencem, pripovedovala, kako je med raketiranjem svojega rodnega mesta poskušala odpeljati najstniška vnuka, petindvajsetodstotna Slovenca, na varno v Slovenijo. Brez potnih listov. Seveda ni šlo, vendar problem ni v tem. Tisto, kar je bilo resnično hudo, je bila reakcija slovenskega obmejnega pandurja. “A Slovenca da sta?” je zategnil, ko ga je ženska rotila, naj spusti otroka v domovino njunega deda. “Figo sta Slovenca. Če bi bila Slovenca, bi živela v Sloveniji.”

Zgodba ni nujno resnična. Od človeka, ki je preživel sarajevski pekel, ne moreš pričakovati brezhibne verodostojnosti, zlasti če ti zaupa, kako mu živce cefrajo mujezini, ki se petkrat na dan oglašajo z minaretov v muslimanskem kantonu tam čez. (Je pa kajpada res, da zvonovi šempetrske cerkve v Ljubljani zato, ker so podprti s skoraj znanstvenofantastično elektroniko, cefrajo živce tudi meni in da zgolj misel na mujezine v Ljubljani bridko preizkuša potrpljenje dobršnega dela mojih sonarodnjakov ...) Srhljivo je dejstvo, da bi zgodba utegnila biti resnična.

“Če si Slovenec, živi v Sloveniji.” Koliko Slovencev se na podzavestni ravni potihem strinja s to maksimo? Koliko se jih ponaša z dejstvom, da so edini izlet iz domače hiše naredili v maminem trebuhu, ko jih je šla rodit v dvajset kilometrov oddaljeno porodnišnico? Oh, pa na Tenerife so odpotovali lani poleti, ampak tam so hvala bogu naleteli na druge Slovence, s katerimi so potem štirinajst dni posedali ob hotelskem bazenu in igrali remi ... Sicer pa Slovenci živimo znotraj svojih tesnih meja in to nam daje občutek velikih moralnih zaslug.

Le da ... Le da hkrati v skladu s svojo imanentno shizofrenijo obožujemo tiste, ki so kdaj povohali Dunaj, Pariz in Ameriko. (Obožujemo v najbolj plehkem pomenu besede, kakršen je značilen za današnje reklame: kakor jogurt in pasto za čevlje.) Okej, pustimo Plečnika: med sodobniki mi pridejo na misel vsaj trije, o katerih opusu povprečen Slovenec iz prve roke sicer preklemansko malo ve, vendar jih obožuje: arhitekt Boris Podrecca (Dunaj), pisateljica Brina Svit (Pariz) in vsestranski genij Tomaž Pandur, ki ima to navado, da jo pred zagatami v mariborskem teatru stisne v Združene države.

Ne, ne trdim, da ne gre za vrhunske ustvarjalce; vseeno pa si drznem domnevati, da bi kritiška in splošna javnost objektivneje ocenjevali njihove dosežke, ko se jih ne bi držal blišč inozemstva.

Kako torej uskladiti apriorno slovensko oboževanje vsega, kar k nam zaide čez zahodno mejo, z enako zakoreninjenim prepričanjem, da je dobro le to, kar je pristno slovensko? Preprosto: tujina ni ena. Tujini sta dve. Levo na zemljevidu je dobra tujina; pred to klečeplazimo, referendumsko se včlanjujemo vanjo, pa naj stane, kar hoče, v zameno za kapital ji prodajamo svoje manjšine, rade volje ji z vsemi svojimi tremi ali štirimi vojaškimi inštruktorji pomagamo krotiti temnopolte narode, njene jezike se pridno učimo, in kadar nam prevedejo knjigo v katerega od njih, nas razganja od ponosa. Medtem se na desni strani zemljevida razprostirajo tri četrtine sveta, ki so fuj. (V slovenski viziji cartae mundi je tako kot v srednjem veku tudi Afrika na desni, glede Južne Amerike pa se še nismo odločili, kam naj jo vtaknemo, in pri tej dilemi nam pustolovščine našega predsednika, ki svojo žepnino pač raje zapravlja med bolivijskimi vrači kot na sedežu Združenih narodov, niso v posebno pomoč. Zlasti ne ob spoznanju, da so posledice početja bolivijskih vračev in Združenih narodov v praksi približno enake: jih ni.) Če je tipični Slovenec po Franetu Milčinskem - Ježku kolesar (“Navzdol pritiska, navzgor sklanja hrbet.”), je v mednarodnih odnosih rakovica postranica. Desno ležeča tujina je tista tujina, iz katere k nam ne smejo prihajati niti Slovenci.

Tu nimamo opravka z zavestno izoblikovanimi svetovnonazorskimi stališči: za prirojen pogled na svet gre, za aberacijo, ki nam je v zibel položena in ki vpliva na naše obnašanje, ne da bi to sploh opazili. Zato, denimo, pri slovenskem kulturnem ministrstvu ne bo nikdar štelo, ali se je ta ali oni pisatelj udeležil kolonije v Sićevu in ali je prevajan v srbščino, makedonščino ali arabščino: mednarodna odmevnost, ki je med drugim pogoj za pridobitev statusa kulturnega delavca, pomeni odmevnost piščevega opusa v dobri tujini. Potemtakem je treba samo še počakati, da bo dr. Dimitrij Rupel ugotovil, kje natanko naj išče Zagreb: od tega, ali je v našem shizofrenem pojmovanju zemljepisa levo ali desno od popka sveta, bo odvisno, ali se bomo med obmejnimi konflikti s Hrvaško še naprej slinili in mahali z repki ali tako kot pri tretmaju tujerodnih prosilcev za azil brenkali na arogantne strune. Kake zlate, razumne sredine od politike, ki odslikava splošno narodovo mentalno razklanost, tako ali tako ni mogoče pričakovati.