Bosanski lonec

Vse kaže, da je imel Alija Izetbegović prav, ko je svoj čas trdil, da lahko Bosni in Hercegovini prihodnost zagotovijo le zmerne nacionalne stranke, čeprav je s tem pri nadnacionalno usmerjenem delu javnosti povzročil precejšnje negodovanje. Pravilnost njegove trditve dokazujejo izidi pravkar končanih volitev, na katerih je zmago slavila Zveza neodvisnih socialdemokratov premiera Republike srbske Milorada Dodika, podprvak pa je postala Stranka za Bosno in Hercegovino medvojnega zunanjega ministra in novoizvoljenega člana predsedstva BiH Harisa Silajdžića. Tri nacionalne stranke, Stranka demokratične akcije, Hrvaška demokratska skupnost in Srbska demokratska stranka, ki so na začetku devetdesetih let v Bosni in Hercegovini zrušile komunizem in zanetile vojno, pa so se znašle med poraženkami in so bolj ali manj razdeljene. Vprašanje je seveda, kaj bo z državo po volitvah, v prihodnjih štirih letih. Njena prihodnost najbrž ne bo ravno rožnata.

Zmagoviti dvojec Silajdžić-Dodik je predvolilno kampanjo utemeljil na izjemno vnetljivi nacionalistični retoriki, ki je Bošnjake in Srbe pripravila tako rekoč do žarenja. Silajdžić, ki nosi največjo odgovornost za to, da bosanski parlament spomladi ni sprejel ustavnih sprememb in ni posodobil daytonske ustave, vztraja pri nadnacionalni ureditvi in odpravi Republike srbske, ker jo je bil ustanovil Radovan Karadžić. Seveda kaj takega ni mogoče izpeljati brez vojne ali brez privolitve bosanskih Srbov, vendar je Silajdžić s to floskulo popolnoma zatolkel kandidata SDA Sulejmana Tihića, dosedanjega člana predsedstva BiH in Izetbegovićevega naslednika v strankarskem vrhu, ki zagovarja politiko kompromisov in reform. Dodik je na Silajdžićevo zahtevo po odpravi Republike srbske odgovoril z grožnjami o referendumu in odcepitvi od Bosne in Hercegovine. Izid je takšen: Dodikova SNSD je dobila več kot polovico glasov v tej entiteti in bo sama oblikovala vlado Republike srbske, imela bo največ poslancev v državnem parlamentu (devet od 44) in mandatarja državne vlade, Nebojša Radmanović pa je bil izvoljen za člana predsedstva BiH, v katerem bo sedel tudi Silajdžić. O tretjem članu predsedstva, Hrvatu, bomo spregovorili nekoliko pozneje.

SDA bo, ne glede na najslabše izide v vseh petnajstih letih večstrankarstva v Bosni in Hercegovini (zgolj pet poslancev v državnem parlamentu), najverjetneje še naprej del izvršne oblasti. Ker naj bi bila za slabe volilne izide kriva reformistična, nadnacionalna struja, ki jo vodi Tihić, bodo stranko zdaj prevzeli desni, precej bolj religiozno usmerjeni jastrebi. Ti se opirajo predvsem na cerkev in podjetnike, ki so med vojno obogateli z njihovo pomočjo. Prav to desničarje iz SDA med drugim povezuje s Silajdžićem, saj se za njegovo nadnacionalnostjo in zagovarjanjem načela en človek en glas pravzaprav skriva želja po muslimanski prevladi. Sicer pa se je Silajdžić še leta 1993 na sejah bošnjaškega vrha, zaprtih za javnost, zavzemal za delitev Bosne in ustanovitev muslimanske republike ter opustitev nadnacionalnih temeljev.

Hrvaško volilno telo je nekoč v celoti obvladovala HDZ, Hrvaška demokratična skupnost, iz katere pa je po vojni izšlo kar enajst strank. Nobena ni bila pretirano uspešna, do tokratnih volitev, pred katerimi je bila ustanovljena stranka HDZ 1990 (gre za namigovanje na avtentičnost, Bosanci s smislom za humor pa so jo že poimenovali Črke in številke po nekdanjem priljubljenem TV-kvizu). HDZ 1990 je HDZ prevzela dobršen del glasov, tako da bo v državnem parlamentu imela štiri predstavnike, skupaj s Hrvaško stranko prava pa večino hrvaških glasov. Toda novoizvoljeni hrvaški član predsedstva BiH ni član nobene od teh strank.

Največji poraženec teh volitev je najmočnejša multietnična stranka Socialdemokrati BiH, ki je napovedovala veliko zmago, nazadnje pa dobila le 13 odstotkov glasov, torej je po številu glasov šele na četrtem mestu. Oblast bi lahko vzpostavila z nekdanjimi "naravnimi zavezniki", stranko Milorada Dodika. Vendar so njeni predstavniki med predvolilno kampanjo razglašali, da z nacionalisti Dodikovega kova Bosna in Hercegovina ne bo mogla v Evropo, saj sploh ne bo mogla izpeljati reform, ki jih zahteva EU. Pa vendar je kandidat SDP postal član predsedstva BiH. To je Željko Komšić, Hrvat, ki se raje predstavlja kot Bosanec, bil pa je vojak Armade BiH in je nosilec najvišjega vojaškega odlikovanja.

Te dni hrvaški mediji in kandidata za hrvaškega člana predsedstva Ivo Miro Jović (HDZ) in Božo Ljubić (HDZ 1990) kričijo, da se je Hrvatom zgodila krivica in da so Bošnjaki oziroma volilci SDP izvolili "svojega Hrvata". Volilci SDP so dejansko glasovali za Komšića, ki je obljubljal, da bo poskrbel za vse državljane Bosne in Hercegovine, za Srbe, Bošnjake in Hrvate, pa tudi za druge (tudi za pripadnike slovenske manjšine). Niso namreč vsi volilci SDP Bošnjaki, tako kot niso vsi Hrvatje volilci desnih, nacionalističnih strank.

Če je po teh volitvah kar koli kristalno jasno, je jasno to, da se po njih ne bo zgodilo nič novega, revolucionarnega, čeprav bi si nadnacionalne sile v Bosni in Hercegovini to želele. Nacionalisti bodo še naprej zastrupljali trpeče in stradajoče ljudstvo s tem, da bodo poudarjali homogenizacijo, strah pred drugim, delitev države na nacionalna in interesna območja, kjer bosta še naprej cvetela kriminal in korupcija. Mednarodna skupnost, predvsem institucije EU bodo še naprej vztrajale pri uvedbi in uveljavljanju evropskih meril (to je samo po sebi politično vprašanje, saj bosta Romunija in Bolgarija, državi s precej nižjo življenjsko ravnjo kot Bosna in Hercegovina, prej vstopili v EU!), je pa vprašljivo, kako zanesljive partnerje bodo dobile v tem zapletenem bosanskem loncu, v katerem se je znašla množica nasprotujočih si sestavin.

V prihodnjih štirih letih bo položaj torej ostal nespremenjen, morda pa se bodo spori celo stopnjevali in bomo doživeli dokončno delitev države. Bosansko-hercegovski politolog Nerzuj Ćurak je v enem svojih predvolilnih razmišljanj dejal, da ga Bosna in Hercegovina spominja na Srbijo in Črno goro. Bošnjaki so v tej zgodbi Srbija, ker si želijo skupno državo, ki pa je pod njihovimi pogoji neuresničljiva. Srbi iz Republike srbske so Črna gora, želijo si samostojnosti in so na dobri poti, da si jo zagotovijo. Hrvati pa so kot Kosovo ...

Blagor vam, bratje Slovenci!