Pekel je za heroje

Leta 1984 je bila zimska olimpiada v Sarajevu, zato smo vsi pričakovali, da bo Primož Ulaga potegnil do konca. Na srečo je čast olimpijske skakalnice rešil finski wunderkind Matti Nykanen, ki je na veliki skakalnici prvega zasledovalca preskočil za sedemnajst točk in pol. Kar je bil tedaj olimpijski rekord. Vsaj nekaj, smo si rekli. V resnici si nismo oddahnili le mi, ampak tudi organizatorji: skakalnica in sarajevska olimpiada namreč tako nista bili skok v prazno. Matti Nykanen je pobral še srebrno medaljo na mali skakalnici, toda že na naslednji olimpiadi, leta 1988 v Calgaryju, je pobral vse tri zlate medalje - veliko, malo in ekipno. Če si tedaj vprašal, kdo je največji smučarski skakalec vseh časov, ni bilo nobene dileme: Matti Nykanen. Kralj. Na Finskem je bil popularnejši od Jezusa Kristusa. Vraga, bil je popularnejši od Johna Lennona.

Toda kot boste lahko videli v filmu Matti (2006), največjem finskem hitu vseh časov, sicer enem izmed šestih filmov, ki jih bo Cankarjev dom zavrtel v okviru Tedna sodobnega finskega filma (12.-18. oktober), se je vmes, med Sarajevom in Calgaryjem, odvrtel triler, ki je finsko smučarsko zvezo butnil na rob živčnega zloma - in Finsko tudi. Matti Nykanen se je prelevil v Jamesa Deana. S tisto frizuro, ki je šla v bundesligi iz mode že v sedemdesetih, je bil sicer živ dokaz, da smučarski skakalci živijo v svojem svetu, okej, v paralelnem svetu, toda upirati se je začel prav temu paralelnemu svetu, v katerega so ga tlačili. Moral je zmagovati, toda živeti je moral kot luzer - “športno”, kot menih, kot kastrat. Pa je to obrnil na glavo. V hotele je ponoči vozil bejbe, v nočnih barih je pil in norel, bruhal, se poročal in ločeval, pil in norel, pretepal kolege, tipe, ki so mu težili, in tipe, za katere se mu je le zdelo, da mu težijo, se poročal in ločeval, bežal s treningov, z motorjem strmoglavljal v vodo, se poročal in ločeval, pil in norel, kazal medalje in pokale, se poročal in ločeval, pil in norel - in izgubil sončna očala. Prepričan je bil, da lahko v formo pride v enem tednu. “Skoki niso za strahopetce.” Kaj hočeš v življenju, kaj hočeš biti, ga po eni izmed mnogih kriznih situacij vpraša trener. “Smučarski skakalec.” Ampak kaj boš čez deset let? “Bivši smučarski skakalec.”

Ko mu prijatelj reče, hej, greva na pijačo, mu odvrne, joj, ne morem, čakajo me. “Točno - čakajo te! Ti si frajer. Kar naj te čakajo.” Župan niti opazi ne, da ga ni na slavnostnem sprejemu - misli pač, da je njegova odsotnost del programa in da se bo pojavil šele na koncu, kot desert. In res, pojavi se na koncu, z zlato medaljo okrog vratu, toda potem se tako napije, da se onesvesti. Jasno, pred tem najbolj fino gospo zgrabi za rit. Včasih pa preprosto izgine - in obtiči v kakem bordelu. Brez popusta. Na koncu ga vržejo ven. Kot zadnjega idiota. Leta 1987 ga je TV reporter v Oberstdorfu po prvi seriji vprašal, kaj misli o svojem skoku. Matti je stoično dahnil: “Vedno mislim na pičko. Toda najprej skočim.” Ko se je napil in vse razbil, je le pokazal zlato medaljo - in vse je bilo okej. “Ljudje od mene veliko pričakujejo,” dopoveduje svoji prvi ženi, ki upa, da ne bo zmagal - in da se bo svet nehal vrteti okoli njega. Pa razbije stanovanje - in vse šipe. In potem se zbudi. “O, trener - a že gremo?” Ne, policija. Včasih ženo udari. Včasih žena udari njega. Trener, mediji, policija in Finska so mu bili stalno za petami. “Najbolje, da jim dam nekaj, o čemer bodo lahko govorili.” In dal jim je. Vedno. Toda ko je šefom finske reprezentance počil film, so sklenili, da ga izključijo. Trener jim je rekel le: “Pokličite na Finsko in vprašajte, kaj mislijo o tem. To je njihov show.” Hotel je reči: če ga izključite, vas bodo ubili! In res, ko so ga izključili iz ekipe, ki naj bi nastopila na olimpiadi v Calgaryju, so trenerju in njegovi družini zagrozili s smrtjo. Finska je ponorela. Pa so ga vključili nazaj v ekipo. Iz Calgaryja so ga prinesli na rokah. Ja, en teden je bil dovolj, da se je vrnil v formo. In ja, skoki niso za strahopetce.

Vsi so bili odvisni od njega. Smučarska zveza, Finska, tabloidi, gangsterji. Toda potem je odtaval - in ni se več vrnil. “Vsaka možnost je priložnost.” Svoje medalje je hotel prodati, pa jih ni hotel nihče kupiti. Prelevil se je v rockerja in začel snemati plošče, pa jih ni hotel nihče kupovati. Hai Hai Hai, ma oon sun samurai. Krenil je na turnejo, pa ga ni hotel nihče poslušati. Vain makimies voi tietaa sen. Ker mu ni šlo, je pel v bordelu. Makikotka ja hakkilintu. In ker je bil že ravno tam, se je prelevil še v striptizeto. Poročal se je - in se ločeval. “Ljubezen je kot klobčič volne - začne se in konča.” Z ženo sta se včasih poklala. Včasih je zaklal koga drugega - in pristal v zaporu. “Jutri je vedno prihodnost.” Ne, nikoli ni imel normalnega življenja. “Nazadnje sem bil normalen, ko sem bil otrok.” Potem mu je oče kupil skakalne smuči.

Na koncu je postal klovn. Če ste kdaj videli Scorsesejevega Podivjanega bika (1980), biografijo ameriškega boksarskega šampiona Jakea LaMotte, ki je hotel ugotoviti, v čem je trik življenja, in končal kot patetična karikatura barskega zabavljača, potem veste, da je bila to le anticipacija Mattijeve biografije. LaMotta bi lahko namreč rekel to, kar pravi Nykanen: “Ko se oziram nazaj, moram priznati, da sem storil kar nekaj neumnosti. In kot pravijo časopisi, sem zadnjih petnajst let počel le neumnosti. Včasih se mi zdi, da sem vse tiste reči, ki sem jih počel, počel zaradi zgodb, ki so jih pisali o meni. Odkar sem končal kariero, so v časopise prišle le negativne zgodbe. Včasih se počutim kot lutka teh časopisov - dajem jim Mattija, ki ga hočejo. Toda ko pišejo o meni, imam vsaj občutek, da še obstajam.” Možnosti, da bi bilo drugače, so bile fifty-sixty.