Vrnitev odpisanih

Ameriškemu predsedniku Bushu so ratingi vztrajno padali že pred ponovno izvolitvijo. Po ponovni izvolitvi leta 2004 so mu padali še bolj vztrajno. Dramatično. Rekli ste si: demokrati so na konju! Jasno, niso bili. Daleč od tega. Če ste kdaj pogledali vse te sondaže, ste lahko namreč hitro ugotovili, da je Bushu podpora resda stalno padala, da pa podpora demokratom medtem ni dramatično rasla. Hja, demokrati so imeli glede na ugodne okoliščine - okej, glede na vse Busheve afere - presenetljivo nizko podporo. Dramatično nizko. In če ste pogledali bolj podrobne razreze teh sondaž, ste opazili nekaj še bolj presenetljivega: Američani so bili v teh sondažah do Busha precej bolj kritični kot demokrati v kongresu. Ali natančneje: večina Američanov se ni z Bushem strinjala v nobeni topiki (vojna proti terorju, okupacija Iraka, usmeritev Amerike, ekonomija, socialno zavarovanje, davki, proračun, Abu Grajb, cene zdravil, minimalne plače ipd.). Ergo: ker so se demokrati z Bushem bolj strinjali kot Amerika, so leta 2004 izgubili tako predsedniške kot kongresne volitve. Demokrati v očeh Američanov pač niso bili alternativa Bushu. Še huje, demokrati niti v očeh demokratskih volilcev niso bili alternativa Bushu - kot so stalno kazale sondaže, so bili demokratski volilci proti vojni. Demokrati so Bushevo vojno tako rekoč enoglasno podprli. Kar je bilo kakopak absurdno: Amerike ni namreč nič bolj polariziralo kot vojna. To pomeni nekaj še bolj absurdnega: da ameriška protivojna večina v ameriškem kongresu ni imela svojih predstavnikov. Demokrati so bili tako daleč od demokratskega javnega mnenja, da bi jih moralo od bolečine raznesti. Pa jih ni.

Odtod vprašanje: ali lahko demokrati dobijo kongresne volitve, ki bodo na začetku novembra? Odgovor, s katerim se strinjajo tako republikanski kot demokratski politični strategi, se glasi: da. Po zadnji sondaži, ki jo je natanko štiri tedne pred kongresnimi volitvami izvedel Gallup, demokratski kandidati pred republikanskimi vodijo za 23 %. Kar je ogromno. Recimo: ko so republikanci leta 1994 dobili kongresne volitve, so imeli štiri tedne pred volitvami dvakrat manjši naskok. Plus: Busha podpira le 37 % Američanov, zaupanje v kongres, ki ga vodijo republikanci, pa je izredno nizko. Toda ironično, še pred enim mesecem so bili demokratski in republikanski kandidati v Gallupovi sondaži izenačeni. Tedanji rezultat: 48 % vs. 48 %. Jasno, vmes se je zgodil Mark Foley, republikanski kongresnik, ki so ga zasačili pri "virtualnem" spolnem nadlegovanju kongresnih pažev, kar je naracijo letošnje predvolilne kampanje povsem spremenilo - glavna topika nenadoma ni bila več nacionalna varnost, ki demokratom ne leži, ampak skorumpiranost republikanske stranke. Republikanci skušajo sicer reagirati, hočem reči, ciljajo demokrate, pa jih ne morejo zadeti. In zakaj jih ne morejo zadeti? Iz preprostega razloga: ker jih ni. V vseh teh letih, odkar Ameriko vodi Bush, smo imeli občutek, da demokrati ne obstajajo več.

Okej, naj vam pojasnim, zakaj jih ni. Najprej skočimo na konec leta 2003, ko so se začeli veljaki demokratske stranke prerivati za predsedniško nominacijo. In kaj so počeli v svojih nastopih? V glavnem so razbijali drug drugega, ne pa Busha. Še več, tisti, ki so bili najbolj proti Bushu (kongresnik Dennis Kucinich, nekdanja diplomatka Carol Moseley-Braun, pastor Al Sharpton), so prvi odpadli - težko so sploh prišli do besede. In ko so do besede prišli, so se jim vsi posmehovali - najbolj kakopak demokrati. Izmed demokratov, ki so ostali v bitki za predsedniško nominacijo, je po Bushu udrihal praktično le Howard Dean, edini "protivojni" kandidat med njimi. In dobro veste, kaj se mu je zgodilo: za demokrate je bil nesprejemljiv. Tolkli so po njem, ga mendrali, mučili in smešili. Vse so naredili, da bi odpadel. Z eno besedo: demokrati so sami ubili alternativo Bushu. Še lepše rečeno: demokrati so hoteli izgledati kot republikanci. Hoteli so jim biti čim bolj podobni. Glejte, taki smo kot republikanci! Ko so jih na TV soočenju vprašali, če bi podprli Bushev predlog, da se za okupacijo Iraka in Afganistana nameni še dodatnih 87 milijard dolarjev, so vsi - razen Kucinicha in Sharptona, ki so ju ratingi itak komaj zaznali - rekli da. Tudi Dean. "Četudi vojne na začetku nisem podprl, menim, da moramo našo vojsko podpreti." Hja, tudi Howard Dean, veliki up protivojne in protibushevske fronte, sicer predstavnik "demokratskega krila demokratske stranke", je bil v skrajni liniji le demokrat, ki se je hotel prodati kot republikanec. Ali kot je rekel Joseph Lieberman: "Nimamo izbire. Tam imamo 140.000 vojakov. In moramo jih zaščititi." Vidite, niso imeli izbire. In tudi volilci niso imeli izbire.

Ne, nihče ni rekel: naše fante v Iraku in Afganistanu lahko najbolje podpremo in zaščitimo tako, da jih pošljemo domov. O legalnosti in legitimnosti te vojne niso razpravljali. Zakaj je prišlo do vojne, jih ni zanimalo. V to, da vojna koristi le republikancem, se niso spuščali. Le zakaj? Sami so se imeli po malem za republikance. Kot se je izkazalo, so bili le njihovi mali delničarji. Kot veste, se je z Bushem za Belo hišo potem udaril John Kerry. Kakšen je bil rezultat, pa tudi veste: Američani so raje izvolili republikanca kot pa demokrata, ki pozira kot republikanec. Ko je Bush potem po zaslugi hudih volilnih iregularnosti, ki so se zgodile v Ohiu, zmagal, so demokrati njegovo zmago sprejeli kot nekaj samoumevnega - in brez protesta. Prej narobe, kongresnico Stephanie Tubbs Jones, ki jih je v kongresu pozvala, da naj volilnih rezultatov ne priznajo, so ignorirali. In se ji posmehovali. Podobno kot leta 2000, ko so se posmehovali tistim črnskim demokratom, ki so v kongresu demokrate pozivali, da naj zaradi "floridskega puča" ne priznajo volilnega rezultata. Demokrati so imeli očitno občutek, da je zmagal njihov človek. A po drugi strani, malce kasneje, takoj po 11. septembru in napadu na Ameriko, sta Tom Daschle in Dick Gephardt, voditelja demokratov v senatu in predstavniškem domu, oznanila, da zdaj v kongresu ni več opozicijske stranke, češ zdaj so republikanci in demokrati eno. In demokrati so potem le še nizali dokaze, da so eno z republikanci.

Skočimo le v leto 2004, tja nekam v čas, ko so mediji razkrili, da se je ameriška vojska v Abu Grajbu sadistično in seksualno izživljala nad iraškimi zaporniki. Zvedeli smo vse detajle. Videli smo fotke. Bushu je bilo slabo. Tudi naciji je bilo slabo. In demokratom prav tako. Jih je to odvrnilo od vojne? Ne. Prav narobe: da ne bi bilo naciji slučajno še bolj slabo in da ne bi imel Bush še kakih hujših težav, so demokrati - v španoviji z republikanci - sklenili, da blokirajo objavo vseh fotografij in videoposnetkov, predvsem tistih najbolj pikantnih, ki jih potem tudi res nismo nikoli videli. Republikanci so rekli: če bi vse te fotke objavili, bi to ogrozilo naše fante v Iraku! Tako je, so prikimali demokrati, ki so si vse te fotke na hitro ogledali v posebni sobi... ee, v "varni sobi", jasno, pod supervizijo Pentagona. Po ogledu so rekli: huh, to je huje, kot smo pričakovali! Pa? Nič. Z eno besedo: demokrati so sklenili, da bodo prikrili Busheve in Rumsfeldove vojne zločine. So zahtevali kako posebno, neodvisno preiskavo? Ne. Preiskavo so prepustili Pentagonu, medtem ko je bila senatna preiskava le farsa: demokrati od Rumsfelda niso zahtevali niti fotografij in videoposnetkov, ki jih je imel, kar pomeni, da so ustregli Beli hiši, ki je naredila vse, da dokazni materiali ne bi prišli v kongres. Ali bolje rečeno: pustili so, da dokazne materiale obdržali tisti, ki so zločin zagrešili. So zahtevali vsaj Rumsfeldovo glavo? Kje neki. Če naj vse to prevedem v prozo: demokrati so se odrekli civilnemu nadzoru nad vojsko, obrambnim ministrom Rumsfeldom in Bushem, vrhovnim poveljnikom ameriških oboroženih sil. Izgledalo je tako, kot da so iz iste stranke. Iz stranke, ki ji ni bilo do tega, da Američani vidijo fotografije ameriških vojnih zločinov. Še več, demokrati so rekli, da bi sicer bili za objavo teh fotk, pa jim je vojska razložila, da bi bila to huda kršitev Ženevske konvencije. Vau!

Dvopartijski enopartijski sistem

Demokrati so legitimirali Bushevo početje, in to na vsakem koraku. Kot rečeno, Busha so podprli, ko je napadel Afganistan in ko je napadel Irak. Podprli so njegovo okupacijo Iraka. Podprli so njegovo "patriotsko" protiteroristično zakonodajo (USA Patriot Act), ki je zategnila demokracijo in svoboščine. Podprli so njegov orwellizem, njegovo histerijo, njegov križarski trans, njegovo preventivno doktrino. Podprli so njegovo početje v Guantanamu. Podprli so vojaška sodišča v Guantanamu. Podprli so Powellov provojni govor v Združenih narodih oz. njegovo "goro dokazov", ki je kar pokala od laži, fikcij in fabrikacij. Podprli so Bushevo davčno reformo, s katero je bogatim znižal davke. Podprli so vse njegove napade na socialne programe. Recimo: na začetku leta 2004 so podprli novi zvezni budžet, ki je vključeval tudi "člen", s katerim je bilo okrog 8 milijonov Američanov ob plačilo za nadure. Podprli so njegove najbolj mračne kandidate. Recimo: ko je Bush prišel v Belo hišo, so podprli vse njegove ministrske kandidate, vključno z Johnom Ashcroftom, ki je slovel po svojem fundamentalizmu, s čimer so tvegali, da bo ustavo zamenjala Biblija. Ali pa recimo: generala Michaela Haydena, ko ga je Bush letos predlagal za novega direktorja CIE. Kaj je bil Hayden prej? Direktor NSA - Nacionalne varnostne agencije. Po čem je tik pred tem "zaslovela" NSA? Po tem, da prisluškuje Američanom - in to kar povprek. Specifično: najprej je časopis New York Times razkril, da NSA že lep čas brez sodnega dovoljenja prisluškuje telefonskim pogovorom ameriških državljanov, potem pa je časopis USA Today razkril, da NSA že vse tja od 11. septembra 2001 skrivaj sledi telefonskim klicem 225 milijonov Američanov. Kdo je bil arhitekt teh dveh tajnih, antidemokratičnih projektov, s katerima običajno mahajo policijske države? Točno, Hayden. Toda demokrati so ga mirno blagoslovili. Kot da je njihov. Demokratov ni nič odvrnilo od Busha. Zato ne čudi, da ste lahko leta 2004 med slavnostnimi govorniki na republikanski konvenciji slišali tudi Zella Millerja, demokratskega senatorja.

In zato ne čudi, da so le ponavljali to, kar je rekel Bush. Ko je po prijetju Sadama Huseina rekel, da je Amerika zdaj bolj varna, so to potem drug za drugim ponavljali tudi demokratski veljaki. Kot da je Irak prej ogrožal Ameriko. In lepo prosim - kako je lahko zaradi prijetja starca, ki se je skrival v neki luknji (brez zvez z zunanjim svetom!), Amerika bolj varna? Prijetje Sadama Huseina je v njihovih očeh legitimiralo vojno: vidite, prav smo imeli! In ko je Bush rekel, da se iz Iraka ne bo umaknil, so tudi demokrati rekli, da se ameriška vojska iz Iraka ne sme umakniti. Če je bilo to dodatno argumentirati, so rekli, da se iz Iraka ne smejo umakniti zaradi al-Kajde, ki je tam pognala korenine. Nič, citirali so Busha. Edwardu Kennedyju, zelo liberalnemu demokratu, ki je trdil drugače, so se le posmehovali. Raje so šli za Bushem. Podprli so zakone, ki jih je Bush pisal, kongres pa le potrjeval, in to kar paketno, običajno brez debate. Upiral se je le senator Robert Byrd, starosta demokratske stranke: "Po ustavi zakone piše kongres, predsednik pa jih potem izvršuje. Po ustavi ima blagajno v rokah kongres, ne pa predsednik." Vsi so se mu smejali. Najbolj demokrati. Demokrati so Richarda Nixona zbrcali, ker je skušal ugrabiti kongres in demokracijo - Bush je kongres in demokracijo ugrabil, toda demokrati so ga podprli. Le zakaj bi zakonodajno oblast ločevali od izvršne? Saj nam gre za isto stvar, ne. Demokrati Bushevi administraciji niso nudili odpora. Prej narobe, nudili so ji blank check.

Demokrati v vseh teh letih niso zmagali zato, ker niso bili alternativa Bushu. Še več, pod Bushem so skrenili na desno. Po 11. septembru so začeli igrati, da so republikanci - in to so potem počeli toliko časa, da so res postali republikanci. Za obračun z Bushem niso imeli želodca. Niti pravega razloga: obe stranki sta korporativni, stranki finančne, ekonomske elite. Obe ščitita interese istih elit. Obe varujeta status quo. Toda delo sta si razdelili. Republikanci so tam zato, da vladajo. Demokrati pa so tam zato, da ustvarjajo iluzijo, da imajo Američani možnost izbire. Ali bolje rečeno: njihova naloga je, da prikrivajo, da Američani v resnici nimajo izbire. In kaj se bo zgodilo, če kongresne volitve dobijo demokrati? Bodo odstavili Busha? Ga bodo podvrgli preiskavi? Bodo ameriško vojsko umaknili iz Iraka? Bodo nehali groziti Iranu? Malo verjetno: njihova zmaga bo tesna. In ker bodo imeli v kongresu tesno večino, kake velike spremembe odpadejo. Spremenilo se bo le eno: po novem bodo republikanci tisti, ki bodo ustvarjali iluzijo, da imajo Američani možnost izbire. Je pa vprašljivo še nekaj drugega: je trenutna ameriška socialna struktura sploh še združljiva z dosedanjim tipom demokracije? Kdo ve, morda je čas, da Amerika z dvopartijskega enopartijskega sistema prešalta na enopartijskega enopartijskega.