O umetnosti in zabavi

Ne, prav nič nimam proti razvedrilu in zabavi in popularni kulturi na splošno. Ne, nisem ženska, ki bi nedeljsko popoldne preživela izključno v družbi z Dostojevskim in se poglabljala v krvave dogodivščine Razkolnikova, si zraven vrtela Mahlerja, intelektualno seanso pa zaključila s Tarkovskim pred spanjem. Navsezadnje so vse od naštetih mojstrovin umetnosti takšni zalogaji, da vsaka zahteva svoj čas. Pred kratkim je nekdo v moji družbi pripomnil, kako je čisto v redu, če gledališče tekmuje s popularnimi oblikami odrskega dogajanja. Se globoko ne strinjam. Umetnost ni paradni konj, ki naj ga kdorkoli pošilja na hipodrom v lov za medalje; je namreč poglobljena refleksija bivanja, naravnana na človeka in svet, ki ga obdaja, ali pa raziskava lastnega medija.

V zadnjih petnajstih letih smo v naši krajih intenzivno napredovali v vseh mogočih oblikah zasebništva, kot paglavci so se razmnožili tudi zasebni producenti na področju zabave. V prestolnici so slednji, predvsem kar zadeva gledališča, našli svoj prostor na mestni periferiji. Z gledališčem kot zabavo ni prav nič narobe, vendar je treba ločiti med kakovostno zabavo in odrskimi izdelki brez slehernih kvalitet gledališke obrti.

Večkrat sem šokirana nad tem, kaj vse gledalce najrazličnejših predstav spravlja v dobro voljo in smeh. Kako neverjetno lahko jih je pravzaprav potešiti. Ljudje se na splošno v gledališču zabavajo nad dogodki, ki se zdijo smešni štiriletnim otrokom. Najbolj zažigalne so preproste vulgarne šale, povezane z iztrebljanjem ("Joj, kako sem se pokakal!"), ali namigi na seksualne peripetije ("Pa sem dobro seksal!") ali pa kakšna preprosta burleskna komika, na primer medsebojno spotikanje igralcev na odru in padanje po tleh. Včasih mi je bilo prav zares nerodno, ko je dvorana ob tovrstnih otročarijah dobesedno crkovala od smeha, gledalcem so se tresle kravate na tolstih trebuhih, napudranim in odišavljenim spremljevalkam pa pordele ličnice. Očitno v človeku prav do konca tiči nedolžen in intelektualno popolnoma nezahteven otrok, ki se prebudi in oživi ob neslanih šalah. Nekoč se mi je zdelo zelo zabavno, ko je neki režiser podobno mentalno preproste hollywoodske izdelke imenoval "filmi za debile"; kljub vzvišenosti, ki jo implicira takšna izjava in mi je kot taka sicer tuja in zoprna. Navsezadnje so tudi najbolj pritlehne oblike zabave popolnoma legitimne, če so ljudje sami pripravljeni plačati zanje in jih ne plačuje država. S svojimi prigaranimi denarci vsakdo pač lahko počne, kar hoče - in si zagotavlja vse mogoče, tudi najrazličnejša čudaštva.

V odrskih umetnostih seveda obstaja tudi kakovostna zabava. Takšen je recimo "novi cirkus", kot pravijo odrskim, gledališkim oblikam cirkusa, kjer prepričljivo vodijo Kanadčani, Avstralci, Britanci in Francozi. Nekoč sem tudi sama imela opravka s takšnim kanadskim cirkusom, ki se je na evropski turneji ustavil v Ljubljani. "Novi cirkus" je navadno čisto takšen kot "stari cirkus", ki smo si ga kot otroci ogledovali pod šotori, le menažerija manjka. V ospredju sta najrazličnejša akrobatika in žonglerstvo. Mislim, da so Kanadčani takrat pri nas odigrali že kakšno petstoto predstavo po vrsti. Kljub temu so se vsak dan že zjutraj pojavili na odru in do večera disciplinirano vadili svoje točke; med njimi je bilo celo nekaj "upokojenih" poklicnih športnikov, gimnastičarjev, ki so se pohvalili z nastopi na olimpijadi. Končni izdelek pa je bila seveda skrajno profesionalno izvedena cirkuška odrska zgodba.

Skratka, očitno je, da na odrskih deskah lahko doživimo marsikaj. Gledališke dogodke, katerih poglavitna intenca sta razvedrilo in zabava, pa tudi tiste z bolj poglobljenimi estetskimi, etičnimi in spoznavnimi dimenzijami, ki so ali naj bi bili umetnost. Seveda pa nikjer ne piše, da umetnost kot taka ne sme biti zabavna. In pogosto tudi je. Tako pri umetnosti kot pri razvedrilnih odrskih peripetijah nam včasih uspe in drugič spodleti. Čeprav me je razkurila izjava, ki sem jo omenila na začetku, tista o tekmi za gledalca, je vendarle res, da gledalca potrebuje vsako gledališče in brez njega ne obstaja. Ravno zato, da sploh lahko nastane kaj takšnega, kot je gledališka umetnost, je v Evropi že tradicionalno z javnimi sredstvi na potezi država. Nekateri drugi kulturni prostori, ki te reči že po tradiciji urejajo drugače, me v tem hipu kot Evropejko prav nič ne zanimajo, kakor tudi ne duhovno nevarne in za lase privlečene tendence nekaterih "modrecev", da bi jih kopirali.

Tisto, kar me ta trenutek skrbi, je predvsem kameleonstvo. Popularni gledališki žanri oziroma komercialna gledališka zabava, ki se pretvarja, da je pravzaprav umetnost, in s katero se - v nasprotju z dogajanjem v večini evropskih držav - v naših krajih povezuje celo intelektualna elita. Po drugi plati pa imamo opravka s subvencioniranimi producenti umetnosti, ki se sočasno ponujajo na trgu in so v trenutnem slovenskem "turbo"-vzdušju pravzaprav v nevarnosti, da jih zniževanje kriterijev zaradi želje po všečnosti ne potunka v ustvarjalnost, kjer o umetnosti sploh ne bo več mogoče govoriti. Tudi zaradi jeseni slovenskega medijskega prostora; mediji rumenijo hitreje od jesenskega listja in - drugače od medijskega prostranstva večine velikih in kulturno samozavestnih evropskih držav - je v njih prostora za umetnost vsak dan manj.

Smo v deželi paradoksov. Po eni plati se lahko pohvalimo s tem, da imamo državljani in državljanke enkrat na leto umetnosti in kulturi na čast celo dela prost dan. Po drugi plati pa splošno družbeno ozračje za umetnost ni niti malo spodbudno. Morda je geografska majhnost v nekaterih primerih (trenutno se sicer ne spomnim niti enega) res prednost, umetnost, ki nastaja v tako majhnem prostoru, pa je prav gotovo tako krhka kot dragocen porcelan, ki v hipu lahko postane črepinja. Toda na obrežju brez umetnosti in znanosti svetilniki slabo brlijo.