biznis / Delati in zaslužiti v Rusiji

Verjetno ni podjetja v Sloveniji, ki si ne bi želelo osvojiti stopetdesetmilijonskega ruskega tržišča. Presenetljivo dolg seznam tistih, ki jim je to uspelo, ter podatek o tem, da je lanska blagovna menjava med RS in Rusko federacijo dosegla milijardo dolarjev, opogumljata. A Rusija ni več država hitrih in astronomskih zaslužkov. "Poleg obveznega znanja ruskega jezika je potrebna velika potrpežljivost," je dejal Aljoša Ivančič, v čigar Kamilu, ki dela na trgu telekomunikacij, vsi znajo rusko, "v enem ali dveh letih boste težko prišli do posla. Obdobje iskanja partnerjev je v Rusiji nekoliko daljše kot v drugih evropskih državah."

Slovenski poslovneži, ki na ruskih tleh delujejo nekaj desetletij, ne skrivajo, da je bilo poslovanje z Rusijo še najugodnejše v sovjetskih časih - v obdobju kliringa oziroma kompenzacij, ko se je vse plačevalo z nafto. "Vse je teklo na državni ravni," pojasnjuje Janez Škrabec, čigar oče je zasnoval "socialistični" Riko. "Riko se je kot dobavitelj hidravličnih stiskalnic za sekundarne surovine uvrstil na blagovno listo državnega plana (gosplan)," se je nasmehnil Škrabec, "kaj boljšega si lahko želi podjetje kot zagotovljeno petletno obdobje odkupa svojih proizvodov? Nič ne bi imel proti, če bi tako sodelovali naprej."

Jugoslovanski škornji

Jugoslavija je bila v času olimpijskih iger v Moskvi (1980) na desetem mestu v svetu po prometu z orodnimi stroji predvsem zato, ker jih je prodajala v SZ. Za domet jugoslovanskih proizvodov ni nepomembno, da je za Sovjetsko zvezo, potem ko je vkorakala v Afganistan (1979), začel veljati embargo na nekatere proizvode (ZDA so med drugim bojkotirale olimpijske igre), kateremu se Jugoslavija ni pridružila in spretno izkoristila vlogo posrednika.

Toda v devetdesetih je Sovjetska zveza razpadla, Riko pa je zaradi prevelike odvisnosti od sovjetskega tržišča, ki ni več potrebovalo strojev, šel v stečaj. "Registriral pa sem blagovno znamko, ker sem vedel, da ima v Rusiji dober sloves," je razložil 43-letni direktor Rika. Dejstvo je, da je sama Jugoslavija še danes v Rusiji dobro zapisana blagovna znamka. Jugoslovanski škornji, pohištvo in zdravila so se v glavah sovjetskih potrošnikov zasidrali tako globoko, da še zmeraj delajo reklamo za sicer slovenske proizvode. "Jugoslavija je imela to bratsko prednost, da je lahko trgovala s SZ. Zato je bilo slovenskemu podjetju kot podjetju iz Jugoslavije laže začeti v Rusiji kot kateremukoli drugemu, in to v času, ko je bilo treba preostalemu svetu razlagati, da Slovenija ni v vojni," je pojasnil Škrabec, ki je v očetovem podjetju v ruski prestolnici začel kot človek, ki je skrbel za prevoz ljudi na letališče. Meni, da so slovenski podjetniki dobro izkoristili sloves Jugoslavije, medtem ko so druge države nekdanje Jugoslavije to prednost izgubile. Torej se sploh splača truditi za uveljavljanje Slovenije kot blagovne znamke? "Sem patriot, a sem hkrati realist in pragmatik," je odgovoril Škrabec, sedeč v svoji ljubljanski rezidenci. "Če danes poveste, da ste iz Slovenije, bo odgovor: vem, kje je to, sem tam bil. Če vprašate, kje je bil, bo rekel v Karlovih Varih. Potem morate razlagati, da Slovenija ni del Češkoslovaške. Če pa rečete, da ste iz nekdanje Jugoslavije, boste takoj dobili točko več."

Zato se slovenski izvajalci niso borili za ime pred kratkim obnovljenega hotela, ki stoji v bližini Bolšoj teatra in katerega ime je bilo v preteklosti Budimpešta, sedaj pa Peter I. "Veste, v sovjetski prestolnici so bili hoteli z imeni vseh prestolnic bratskih držav," je pojasnil Škrabec, "Ljubljana to ni bila. Ime Peter I. pa je sedaj eno najbolj priljubljenih v Rusiji."

Hozraščet, vodka in darila

Za osemdesetimi in kliringom je v Rusiji v devetdesetih zavladal "barter" ali z drugimi besedami obdobje blagovne menjave in divje privatizacije. Najbrž iz tega časa izhaja še največ stereotipov, ki za današnjo Rusijo ne veljajo povsem. Recimo streljanje in sploh visoka stopnja fizične ogroženosti, ki spada v obdobje razmejitve meja in premoženja med veljaki. Škrabec je v času "hozraščeta" oz. prehoda v tržno gospodarstvo postavil novi Riko, ki je navezal stik z Avtovazom, proizvajalcem avtomobilov znamke Lada. "Rusi pravijo, da je Lada slab avto, je pa dobro blago," se je zasmejal. Vsa podjetja, do tedaj vodena iz Moskve, so morala čez noč postati samostojna. Hkrati pa so komaj minili časi, ko je bilo poznavanje tujih jezikov sumljivo oz. primerljivo z državno izdajo, na vizum se je čakalo celo večnost, državni in drugi kanali pa so se sesuli. "Videl sem svojo priložnost. Bil sem na pravem kraju ob pravem času. Avtovazove avtomobile smo prodajali zlasti na Kitajsko, pa tudi po Evropi." Toda že tedaj je Škrabec vedel, da vedno ne bo tako. "Vedel sem, da bo sovjetski človek zelo hitro napredoval. Sploh zelo spoštujem sovjetskega človeka, ker ima dobro izobrazbo in se hitro prilagaja novim okoliščinam." Zato je veliko razmišljal o tem, kako je lahko koristen za rusko tržišče tudi potem, ko bo to samo sposobno delovati na svetovnem trgu. "Postali smo podjetje, ki ponuja inženiring." A tudi to za bliskovito rastočo Rusijo ne bo dovolj, zato Riko načrtuje v Rusiji postavitev lastnih proizvodenj.

Enake načrte glede sidranja v Rusiji imajo v podjetju Smelt Intago, ki je na ruskih tleh prisotno že dvajset let. "Izvajamo specifična investicijska dela, kar znaša 20-30 milijonov dolarjev na leto. Obseg poslovanja se vsako leto povečuje, kar je tudi izraz dobrega političnega sodelovanja med državama," je dejal generalni direktor Smelta Savo Tatalovič. Trdi, da so se poslovne navade v zadnjih letih popolnoma spremenile. "Mogoče so se pred letom 1995 posli sklepali ob alkoholu in manjših darilih. Danes se na sestankih pijejo voda, čaj ali kava." Stereotip, češ da je za sklepanje kupčij z Rusi potreben dober želodec in sposobnost veliko spiti in ne biti pijan, po pričevanju slovenskih poslovnežev sploh ne drži več.

Ohranila se je sicer ruska navada tost - govor ob nazdravljanju, ki v suhoparen proces pogajanj prispeva človeškost, ali kot je rekel Janez Škrabec: "Razbije mnoge komunikacijske ovire." Toda kakor pravi Tatalovič: "Nihče te ne sili, da piješ. Lahko imaš en kozarček cel večer in nikogar to ne bo motilo."

V hribe!

Povprečni priseljenec iz Rusije, ki se je v kaotičnih devetdesetih znašel v Sloveniji, je na vrnitev v domovino le redko kdaj pomislil, čeprav mu na sončni strani Alp ni bilo postlano z rožicami. V novem tisočletju so se razmere popolnoma spremenile. Mladi matematik iz Moskve je pri eni od slovenskih zavarovalnic dobival plačo, mnogo večjo od višje izobraženih slovenskih sovrstnikov. Vendar je po letu dni bivanja v Ljubljani ugotovil, da je ta zanj premalo perspektivna, da tukaj nima možnosti za nadaljnje kakovostno izobraževanje in osebno rast, pa še plačan bo v rojstni Moskvi bistveno boljše kot v Sloveniji. Ni edini obetajoči kader, ki je zapustil Slovenijo, in je dokaz več, da sta se Rusija in miselnost tam živečih tako bliskovito spremenili, da opazovalci le s težavo sledijo.

Ruski vodilni menedžerji so stari od 30 do 40 let. "Vsi so izvrstno šolani in lastniki privatiziranih firm jih izredno dobro plačujejo," je razložil Savo Tatalovič, ki Rusijo obišče od deset- do dvajsetkrat letno. "Menedžerji v Rusiji so neprimerno boljše plačani kot v Sloveniji: od 20 do 30 tisoč dolarjev na mesec. Slovenski poslovneži smo raje tiho, ko se pogovarja o plačah." Ker so bogato nagrajeni, se tudi maksimalno profesionalno obnašajo, kajti svojih plač nočejo tvegati.

V skladu s čedalje boljšim standardom življenja se spreminjajo tudi njihove počitniške navade. "Vsi naši poslovni partnerji gredo v terme in ne več v Portorož ali na Bled, kajti veliko dajejo na zdravje." Eden od Smeltovih gostov, 35-letni pravnik iz Rusije, ki govori tri jezike in se je šolal v tujini, se je s planinsko opremo napotil v slovenske hribe. "V hribe! Ker pač v Rusiji, razen Urala in Altaja, ni gora in hribov. Plezanje se mu je zdelo neprimerno bolj atraktivno in zanimivo kot pa ležanje na plaži." Tataloviča navdihuje energija, ki se pretaka po Moskvi. "Ruska mladina je marljivejša od evropske, ker so mladi spoznali, da si sami krojijo usodo in da lahko živijo vsaj tako dobro kot zahodnjaki. Imajo močno željo po spoznavanju sveta, ki je najbrž večja od recimo želja ameriške mladine, ki je zadovoljna le z Ameriko."

Smelt, ki se je v Rusiji specializiral za gradnjo bolnišnic, se želi na vsak način obdržati na tem tržišču: "Ker je to dolgoročno gledano eno najbolj perspektivnih tržišč. So še druga tržišča, predvsem kitajska, kjer smo zgradili dve tovarni. A v tem trenutku nimamo kadra, da bi se lahko aktivirali na kitajskem trgu." Poleg tega se že nekaj let poskušajo vključiti na še eno najhitreje rastočih trgov - želijo delati v Kazahstanu. "Naše podjetje je zgradilo tudi bolnišnico za onkološke bolnike v Gomelju (mesto, ki je bilo močno prizadeto v černobilski katastrofi) - pred dvema letoma je bila otvoritev. Toda kot je znano, politično sodelovanje Belorusije in EU je praktično zamrznjeno. Dokler se to ne bo izboljšalo, bodo naše dejavnosti mirovale."

V tekmi s Turki

Ker je tržišče v Moskvi in Sankt Peterburgu zasičeno, saj so tam prisotna največja svetovna podjetja, si Smelt išče tržne niše drugje, predvsem v Sibiriji. "Ljudje v Sloveniji ne razumejo, da Moskva in Sankt Peterburg nista Rusija. Cel svet je v Moskvi in Peterburgu. Zato je Moskva eno najdražjih mest na svetu," je razlagala glava Smelta, v katerem je precej uslužbencev, ki živijo v mešanih, rusko-slovenskih zakonih. "Novosibirsk, Hantimansijsk, Krasnojarsk - to so kraji, kamor se druga podjetja za zdaj še ne spuščajo, predvsem zaradi težkih podnebnih razmer." A izredno hiter razvoj, ki je zaznamoval ceno stanovanjskega kvadratnega metra v Moskvi, se širi proti zunanjim mejam Rusije in je že dohitel Novosibirsk: "To je izredno hitro rastoče mesto, ki ima dva milijona prebivalcev. Čutimo, da je na tem tržišču izreden pritisk kitajskih podjetij, ker znajo Kitajci danes delati vse, in to bolje kot drugi. Poleg tega imajo cenejšo delovno silo od naše in od lokalnih, ruskih delavcev." V Krasnojarsku, ki šteje milijon prebivalcev, so vse "pomembnejše" stavbe v devetdesetih gradili Kitajci ali slovenski Pionir. Savo Tatalovič ocenjuje, da bodo v prihodnje kitajska podjetja izvajala strahovit pritisk na slovenska podjetja: "Do Moskve sicer še niso prišli, a prej ali slej bodo."

Prednost Slovenije vidi v njeni majhnosti in prilagajanju tujim trgom ter zmožnosti Slovencev, da se hitro naučijo ruskega jezika. "V Sloveniji prevladuje napačno mnenje, da je ruščina bolj podobna srbščini in hrvaščini. Našim zmeraj govorim, da če ne znajo rusko, naj govorijo slovensko in jih bodo lažje razumeli. Poleg tega je naša prednost kakovost, kar recimo v Rusiji očitajo turškim podjetjem." Turčija je zelo močna tekmica, a njeno poslovanje temelji na načelu, ki sta ga nekoč imela SZ in Jugoslavija. "To se pravi, da gre za meddržavne dogovore in ne za suhoparen boj na razpisih. Meddržavne kupčije so sklenjene na nafti, ki marsikaj odpira, poleg tega Turek v Rusiji zasluži manj kot domačin in bistveno manj, kot bi hotel biti plačan slovenski delavec." Gre za subvencioniranje s strani turške države in olajšave pri služenju vojaškega roka: moški lahko delajo dve leti v Rusiji, namesto da bi služili vojaški rok.