28. 11. 2006 | Mladina 48 | Družba
Pogum za upor
Nekaj zamolčanih resnic o Izraelu
Zaradi novega vala raketiranja Gaze in ubijanja tam živečih civilistov, tudi otrok, se je na Tel Aviv v teh dnevih vsul plaz kritik s celega sveta, med drugim je njegovo početje z velikansko večino obsodila tudi Generalna skupščina Združenih narodov. Vendar pa Izrael, ki človekove pravice Palestincev izenačuje z besedami 'domnevni skrajneži', da jih lahko potem lažje zatira, ne samo, da zavrača mednarodne kritike temveč tudi nadaljuje z morijo v Gazi in počne vse, kar lahko, da bi trenutno palestinsko oblast (kakor vse prejšnje) prikazal kot leglo terorizma. Zato je vendarle treba opozoriti na nekaj zgodovinskih resnic in dejstev, ki pričajo o tem, kdo je resnični terorist na Bližnjem vzhodu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
28. 11. 2006 | Mladina 48 | Družba
Zaradi novega vala raketiranja Gaze in ubijanja tam živečih civilistov, tudi otrok, se je na Tel Aviv v teh dnevih vsul plaz kritik s celega sveta, med drugim je njegovo početje z velikansko večino obsodila tudi Generalna skupščina Združenih narodov. Vendar pa Izrael, ki človekove pravice Palestincev izenačuje z besedami 'domnevni skrajneži', da jih lahko potem lažje zatira, ne samo, da zavrača mednarodne kritike temveč tudi nadaljuje z morijo v Gazi in počne vse, kar lahko, da bi trenutno palestinsko oblast (kakor vse prejšnje) prikazal kot leglo terorizma. Zato je vendarle treba opozoriti na nekaj zgodovinskih resnic in dejstev, ki pričajo o tem, kdo je resnični terorist na Bližnjem vzhodu.
Zapisi iz Stare zaveze pričajo, da je Bog (Jehova) Jude določil za izbrano ljudstvo, za svojega preroka pa izbral Mojzesa, ki je Jude odrešil faraonovih suženjskih okov in jih odpeljal v obljubljeno deželo, današnjo Palestino. Potovanje, ki je trajalo 40 let, so zaznamovale številne težave in preizkušnje. Ob koncu poti je Mojzes umrl in za svojega naslednika določil Jožefa. Ta je vodil nastanitev Judov v obljubljeni deželi.
Zgodovinarji so enotnega mnenja, da so judovsko naseljevanje Palestine ob koncu drugega tisočletja pr. n. š. zaznamovali spopadi in tudi sklepanje zavezništev in porok s prvotnimi prebivalci območja. Na prelomu prvega tisočletja pr. n. š. je nastalo kraljestvo Izrael z glavnim mestom Jeruzalemom. V 8. stoletja pr. n. š. so Izrael zavzeli Asirci, Jeruzalem pa nekaj desetletij zatem uničili Babilonci. Judje so bili v glavnem pregnani. Čez čas so se nekateri od njih začeli vračati v Palestino in obnavljati svojo nekdanjo domovino; drugi so se medtem razselili po obalah Črnega in Sredozemskega morja. V 2. stoletju pr. n. š. je bila ustanovljena nova judovska država Judeja, sto let pozneje pa so jo zasedli Rimljani. Judje so se bolj ali manj uspešno upirali rimski nadvladi, vendar so na obzorju meče že vihteli novi sovražniki: kristjani. Ko je rimski cesar Konstantin I. leta 313 sprejel krščanstvo, je bilo sovraštvo do Judov že močno razširjeno. To je bil uvod v splošno in neizmerno preganjanje naslednji dve tisočletji.
V tem obdobju so se Judje razselili po vsem svetu, vendar na svoje korenine niso nikoli pozabili. Ohranili so kulturo in religijo. V središču njihove etnične identitete sta ostala vera v Boga in upanje na vrnitev v obljubljeno deželo.
Krvava vrnitev
Zamisel o vrnitvi v Palestino je dobila nov zagon šele ob koncu 19. stoletja s pojavitvijo sionizma, političnega gibanja, katerega ustanovitelj je bil Theodor Herzl. Do leta 1914 se je v Palestini naselilo že blizu 85.000 Judov. Prebivalstvo je naglo naraščalo predvsem zaradi dobre organiziranosti judovske skupnosti in zaradi vse hujšega preganjanja Judov v Evropi.
Čeprav so priseljenci sami bežali pred rasizmom, so bili sovražno razpoloženi do domorodnih prebivalcev, Arabcev. Začelo se je preganjanje Palestincev z njihove zemlje. Edward W. Said, mednarodno priznani palestinski pisatelj (bolj od uradnega Tel Aviva ga je preziral le še Arafatov PLO), je v nekem intervjuju pojasnil: "Terorizem je bil ena izmed uveljavljenih praks prvih sionističnih skrajnežev, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nastavljali bombe na arabskih tržnicah, da bi ustrahovali prebivalstvo." Leta 1920 je bila ustanovljena paravojaška organizacija Haganah. Danes bi veljala za teroristično. Pozneje so nastale še ultradesničarska militantna organizacija Irgun Zvai Leumi (IZL) in tako imenovane Posebne nočne enote (SNS). Sodobni izraelski zgodovinarji upravičujejo obstoj teh organizacij z razlago o samoobrambi, toda zgodovinska dejstva tej razlagi nasprotujejo. Te skupine so načrtno napadale Palestince. George Bisharat, univerzitetni profesor prava v Kaliforniji, je zapisal: "Palestinske vasi so bile najpogosteje napadene ponoči iz dveh ali treh smeri, cesta proti najbližji arabski državi pa je ostala odprta."
Eden izmed večjih pokolov se je zgodil 9. aprila 1948 v vasi Deir Yassin, kjer so pripadniki organizacije IZL pobili 254 palestinskih civilistov. Ob pokolu se je zgrozila tudi širša judovska skupnost. Vodja paravojaške organizacije Menahem Begin je IZL nato preoblikoval v Svobodnjaško stranko (Tnuat Haherut). Ob Beginovem obisku Združenih držav Amerike je New York Times 4. decembra 1948 objavil pismo skupine judovskih uglednežev, ki so ameriško javnost opozorili: "Svobodnjaška stranka je po organizaciji, metodah, politični filozofiji in socialni usmeritvi sorodna nacističnim in fašističnim strankam. Njeni pripadniki znotraj judovske skupnosti pridigajo ultranacionalizem, verski misticizem in rasno večvrednost." Med podpisniki pisma (skupaj jih je bilo 27) so bili tudi Albert Einstein, Hannah Arendt, Itzhak Sankowsky in Sidney Hook. Za osvežitev spomina, Menahem Begin je pozneje postal izraelski premier (1977-83).
Judovski zločini nad Palestinci so bili opaženi tudi drugod po svetu. Mahatma Gandhi je 26. novembra 1948 v indijskem glasilu Harijan zapisal: "In sedaj še beseda o Judih v Palestini. Niti najmanjšega dvoma ni, da so se stvari lotili napačno. Palestina, če upoštevamo biblijsko pojmovanje, ni zemljepisno območje. Obstaja v njihovih srcih. Versko dejanje ne more biti izpeljano z bajonetom ali bombo. V Palestini se lahko naselijo le s privolitvijo Arabcev."
Maja 1948 je bil ustanovljen Izrael. To leto je v palestinskem spominu zapisano kot al naqba (kar pomeni katastrofa). Izrael je zasedel 78 odstotkov palestinskega ozemlja, 750.000 Palestincev je bilo izgnanih. Postali so večni begunci (danes jih je že blizu 6 milijonov). V OZN so večkrat zahtevali vrnitev beguncev, Izrael pa je igral na karto sprenevedanja. Chaim Weizmann, prvi predsednik Izraela (1949-52), je še pred letom 1948 o Palestincih dejal: "Obstaja nekaj sto tisoč črncev, vendar pa to ni pomembno." V Izraelu je prevladala propaganda, da so Palestinci nomadi in da jim torej z izgonom ni bila povzročena večja škoda. Le David Ben Gurion, prvi izraelski premier (1948-53 in 1955-63), je nekoč svojemu prijatelju, literatu Nahumu Goldmannu, priznal: "Če bi bil vodja Arabcev, ne bi nikoli sklepal sporazumov z Izraelom. To je samoumevno: vzeli smo jim zemljo. Seveda, Bog nam jo je obljubil, toda kaj to pomeni njim? Oni vidijo samo eno: prišli smo in jim vzeli zemljo." Leta 1967 je Izrael zasedel še preostalih 22 odstotkov nekdanje Palestine (Gaza in Zahodni breg).
Palestinci trpijo pomanjkanje in diskriminacijo. Izraelski voditelji jih imenujejo "uši", "kobilice" in "dvonoge živali". Vodilni rabin stranke Shas, Ovadia Yosef, je dejal, da so "Palestinci kače, ki bi jih bilo treba pobiti".
Prva intifada se je začela leta 1987 in je trajala šest let. Učinek: nekaj mrtvih Izraelcev in tisoč mrtvih Palestincev. Pisatelj Israel Shamir je pripomnil: "Intifada je bila dokaz, da so ti skrajno miroljubni in potrpežljivi ljudje pahnjeni v počasno umiranje in Palestina z njimi vred." Stvari so iz dneva v dan hujše. Ami Ayalon, nekdanji vodja izraelske notranje varnostne službe Shabak, je palestinski terorizem označil za "dejanja iz obupa". V nedavnem intervjuju je povedal: "Izraelska družba se utaplja v popolni zmedi. General kriči, da zmagujemo, razglaša premoč vojske in ustvarja občutek, da je ljudstvo spet našlo moč. Potem pa doda, da je letos več teroristov kot lani in da jih bo jutri še več! Če zmagujemo, kako to, da se teroristi množijo?"
Apartheid
Nekdanji general in prejšnji premier Ariel Šaron, sicer nikoli obsojeni vojni zločinec (Sabra in Šatila), je videl rešitev v postavitvi zidu, ki naj bi palestinskim samomorilcem preprečil vstop v Izrael. Amnesty International: "Palestincem je pogosto onemogočeno priti v službo ali na tržnico, da bi prodali svoje pridelke. Farme propadajo. Brezposelnost je narasla in je več kot 50-odstotna, več kot pol ljudi živi pod mejo revščine, podhranjenosti in bolezni je vedno več." OZN: "Izrael izkorišča gradnjo zidu za širjenje svojega ozemlja. Gre za nelegalno krajo zemlje; 274.000 Palestincev se bo tako znašlo na izraelski strani. Od vojske bodo morali pridobiti dovoljenja, da bodo lahko še naprej živeli v svojih domovih. Nadaljnjih 400.000 bo zid odrezal od njihovih polj, služb, univerz in šol. Zid bo neposredno prizadel okoli 30 odstotkov Palestincev, živečih na Zahodnem bregu." Generalna skupščina OZN je decembra 2003 izglasovala resolucijo, s katero je prosila Mednarodno kazensko sodišče, naj preveri legalnost zidu. Sodišče je julija 2004 s štirinajstimi glasovi proti enemu razsodilo, da Izrael krši mednarodno pravo, in ga pozvalo, naj takoj ustavi gradnjo zidu. Uradni Tel Aviv poziva seveda ni upošteval.
Izrael prav tako nadzoruje 80 odstotkov pitne vode na Zahodnem bregu. Poročilo Svetovne banke o tem pravi: "Palestinsko prebivalstvo narašča za 3 do 4 odstotke na leto, dobava vode pa ostaja enaka. Ko Palestinci vidijo, da so jim zemljo zasegli za gradnjo judovskih naselbin in da priseljenci uživajo obilno dobavo vode, to v njih sproža hude frustracije in celo sovraštvo."
Apartheid prenaša tudi okoli milijon Palestincev, ki so izraelski državljani. Osredotočimo se zgolj na en primer. Izraelski parlament je 31. julija 2003 izglasoval zakon, po katerem je Palestincem, ki se poročijo z Izraelci, prepovedano pridobiti izraelsko državljanstvo. Zagovorniki so zakon utemeljili kot nujen, da bi se 'palestinskim teroristom' preprečila infiltracija v Izrael. Yuval Steinitz iz parlamentarne stranke Likud je ob tem dejal: "Palestinska oblast spodbuja Palestince, naj se poročajo z izraelskimi Arabci. Gre za strategijo spreminjanja demografskih razmerij z namenom, da bi nas uničili." Orna Kohn, pravnica pri Adalahu, organizaciji za pravice arabske manjšine, je razložila: "Imate izraelskega državljana, ki je Arabec, in mu ne boste dovolili živeti z njegovo soprogo? Če to ni rasizem, potem mogoče potrebujemo novo definicijo."
Razcep
Vse več Izraelcev in Judov nasploh zavrača izraelsko dolgoletno rasistično in skrajno militantno politiko do Palestincev. Na stotine rezervistov noče služiti rednega vojaškega roka v Gazi in na Zahodnem bregu. Predstavlja jih organizacija Courage to Refuse. Polkovnik David Zonshein se je moral zaradi ugovora vesti septembra 2002 zagovarjati na sodišču. Dejal je: "Lani sem moral na kontrolni točki v Gazi zadrževati promet zaradi namiga o terorističnem napadu. Nikoli ne bom vedel, koliko ljudi je umrlo v tistih dvesto rešilnih vozilih, ki sem jih zadrževal tam. Spoznal sem, da pravična okupacija ni mogoča." Sodišče ga je poslalo v zapor.
Kritike prihajajo tudi iz sveta. Številni ugledni ameriški Judje so dvignili glas proti Izraelu. Tony Judt, publicist iz New Yorka, je zapisal: "Ravnanje samozvane judovske države vpliva na to, kako svet gleda na Jude. Žalostna resnica je, da Izrael danes škodi Judom." Daniel Lazar je pred časom v časopisu The Nation dodal: "Nahujskani od rabinov, prestrašeni zaradi palestinskih samomorilcev in zasužnjeni z nacionalizmom Izraelci ne vidijo druge možnosti, kot da se podrejajo močni figuri, kakršna je Šaron. Logika je sprejemljiva, a pogubna - razen če se ne bo kdo domislil poti iz te ideološke kletke." Gary Rossenblatt, urednik ameriškega tednika Jewish Week: "Bolj ko proizraelska politika škripa, manjša je možnost, da bo na deset tisoče ameriških judovskih študentov naklonjenih judovski državi."
Petdeset aktivistov organizacije Jews for a Free Palestine je aprila 2003 zasedlo preddverje izraelskega konzulata v San Franciscu. Tam so prebrali svoje zahteve: "Zahtevamo konec genocidne vojne proti palestinskemu ljudstvu, konec zasedbe in odpravo vseh naselbin ter spoštovanje mednarodno priznanih človekovih pravic za vse Palestince!" Bili so aretirani.
Organizacija Jewish Voice for Peace s sedežem v Združenih državah Amerike pripravlja redne proteste zoper podjetje Caterpillar, ki izraelski vojski dobavlja buldožerje, s katerimi ta ruši palestinske domove. Mediji poročajo, da vojska ruši hiše palestinskih skrajnežev, vendar je resnica, da je 95 odstotkov domov porušenih zaradi manjših gradbenih kršitev ali pač zato, ker se znajdejo preblizu rastočim judovskim naselbinam ter ad hoc vojaškim točkam. Predstavniki organizacije JVP so navedli: "Od leta 1967 so buldožerji podjetja Caterpillar sodelovali pri uničenju blizu 9000 hiš. Pri tem je 50.000 ljudi ostalo brez domov. Vojska zdaj ruši hiše, ki so v napoto velikemu izraelskemu zidu." Marca 2003 je buldožer družbe Caterpillar pod sabo zmečkal ameriško mirovno aktivistko Rachel Corrie, ki je s svojim telesom skušala zavarovati dom palestinske družine. Samo v Gazi so izraelski vojaki zadnjih nekaj let uničili blizu 23.000 palestinskih domov "zaradi varnosti Izraela". Ko je Šaron ukazal umik judovskih naselbin iz Gaze, se je tja napotilo 700 novinarjev in iz minute v minuto spremljalo družinske drame objokanih naseljencev. Kje so bili ti novinarji zadnjih šest let, ko so izraelski vojaki pobili skoraj 700 palestinskih otrok? In zakaj niso sedaj v Hebronu, od koder prihajajo šokantna poročila mednarodnih humanitarnih delavcev o tem, kako izraelski najstniki kamenjajo palestinske deklice in učitelje, ko so ti na poti v šolo. Prva asociacija: talibani. Čisto mimogrede, pred časom sem gledal film Pianist režiserja Romana Polanskega. Pa nisem videl varšavskega geta. Videl sem Gazo.
Kapitulacija
Izraelec, ki je želel ostati neimenovan, je za Washington Post povedal, zakaj se je po dvajsetih letih bivanja v Izraelu preselil nazaj v ZDA: "Gospodarstvo je obupno. Starši svojih otrok ne puščajo ven. Plaža velja za varno, bar ali restavracija pa ne. Vožnja z avtobusom para živce. Opazuješ vsakogar. Za nekatere, posebej tiste na levici, je Izrael postal disfunkcionalna družba. Vlada ne more zavarovati svojih državljanov. Korupcija je endemična. Verski fanatiki imajo premočan vpliv in zaradi njihove vizije velikega Izraela se širijo naselbine na palestinskih območjih."
Avraham Burg, nekdanji predsednik agencije Jewish Agency for Israel, ki judovskim priseljencem pomaga urediti status, skorajda ne bi mogel bolje opisati razmer v državi: "Izkazalo se je, da se je 2000 let star boj za judovsko preživetje končal v državi naselbin, ki ji vlada nemoralna skupina skorumpiranih kriminalcev, gluhih za sodržavljane in sovražnike. Država, kjer ni pravice, ne more preživeti. Vse več Izraelcev to spoznava, ko svoje otroke sprašujejo, kje mislijo živeti čez 25 let. Otroci jim priznavajo, da ne vejo. Odštevanje časa do propada izraelske družbe se je začelo."