Ksenija Hahonina

 |  Mladina 49  |  Družba

Radioaktivni bond

Aleksander Litvinenko, vohun, ki to nikoli ni bil

Prejšnji teden je v londonski bolnišnici University College umrl nekdanji podpolkovnik Federalne varnostne službe Rusije (FSB), nekoč zloglasne KGB, Aleksander Litvinenko. Po podatkih britanskih oblasti je 43-letni Litvinenko preminil zaradi izpostavljenosti radioaktivnemu poloniju 210, pri čemer je za sabo pustil "radioaktivno sled" in neverjetno veliko število domnev, kdo naj bi bil kriv za njegovo smrt. Po poročanju BBC se je več kot 1200 ljudi obrnilo na posebno telefonsko linijo zaradi suma, da so bili 1. novembra izpostavljeni radioaktivnemu sevanju, ker so se zadrževali na krajih, kjer se je pred hospitalizacijo oglasil bivši podpolkovnik. Radiacijo so zabeležili tudi na letališču Heathrow v letalih družbe British Airways, ki so bila pred preiskavo v različnih mestih, med njimi tudi v Moskvi. Iz britanske policije so sicer sporočili, da pet radioaktivnih točk v Londonu, ki jih je za sabo pustil preminuli Litvinenko, ne ogroža zdravja prebivalstva, vendar pa radioaktivne razsežnosti kvarijo ugled britanskih varnostnih služb. Primer nakazuje, s kakšno "lahkoto" se lahko začne kemično-bakteriološka vojna v osrčju Anglije ne glede na stroge protiteroristične ukrepe.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Ksenija Hahonina

 |  Mladina 49  |  Družba

Prejšnji teden je v londonski bolnišnici University College umrl nekdanji podpolkovnik Federalne varnostne službe Rusije (FSB), nekoč zloglasne KGB, Aleksander Litvinenko. Po podatkih britanskih oblasti je 43-letni Litvinenko preminil zaradi izpostavljenosti radioaktivnemu poloniju 210, pri čemer je za sabo pustil "radioaktivno sled" in neverjetno veliko število domnev, kdo naj bi bil kriv za njegovo smrt. Po poročanju BBC se je več kot 1200 ljudi obrnilo na posebno telefonsko linijo zaradi suma, da so bili 1. novembra izpostavljeni radioaktivnemu sevanju, ker so se zadrževali na krajih, kjer se je pred hospitalizacijo oglasil bivši podpolkovnik. Radiacijo so zabeležili tudi na letališču Heathrow v letalih družbe British Airways, ki so bila pred preiskavo v različnih mestih, med njimi tudi v Moskvi. Iz britanske policije so sicer sporočili, da pet radioaktivnih točk v Londonu, ki jih je za sabo pustil preminuli Litvinenko, ne ogroža zdravja prebivalstva, vendar pa radioaktivne razsežnosti kvarijo ugled britanskih varnostnih služb. Primer nakazuje, s kakšno "lahkoto" se lahko začne kemično-bakteriološka vojna v osrčju Anglije ne glede na stroge protiteroristične ukrepe.

Takoj so se pojavile zgodbe o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Pojavila se je celo različica, da je bil Litvinenko tako in tako bolan ter da si je s spektakularno smrtjo prislužil preživnino za ženo in sina. Litvinenkov nekdanji sodelavec podpolkovnik Aleksander Gusak se je spomnil, da naj bi Litvinenko v Dagestanu leta 1996 do smrti pretepel nekega čečenskega ujetnika - Čečeni pa so znani kot krvni maščevalci. Poslovni partner Litvinenka Andrej Lugovoj (tudi bivši KGB) domneva, da strup sploh ni bil namenjen Litvinenku, ampak čečenskemu vodji in političnemu azilantu Ahmedu Zakajevu, ki ga je Litvinenko pogosto kam peljal kot šofer in tudi pazil na avto, kajti, če ima kdo veliko krvnih sovražnikov, jih ima predstavnik nepriznane republike. Kot strela z jasnega pa je udarila vest na chechenpress.info, da naj bi Litvinenko tik pred smrtjo sprejel islam ... Govori se tudi, da so za umore dejansko krivi ljudje iz Kremlja, ki želijo tako prepričati Putina, da še enkrat kandidira za predsednika, in jim s tem ohrani tople stolčke. Za oslabitev politične pozicije Rusije na mednarodnem prizorišču pa si prizadevajo številne države, ki jim ne gre v glavo vse bolj pokončna ruska drža zaradi rastočih cen nafte.

Ruski James Bond

Mediji so ob pomanjkanju trdih dejstev pri poročanju o zastrupitvi velikokrat zdrsnili v politični aktivizem: obsodba je padla, še preden je bilo zbrano dokazno gradivo. The Wall Street Journal je, recimo, naznanil, da je prišel čas, da je Rusija razglašena za sovražnika ZDA in se Putinu končno pove, da ne spada med "civilizirane ljudi, kot je to v svojem predsmrtnem pismu zapisal Litvinenko". The Guardian je zapisal, da menda Putin osebno res ni ukazal umoriti Aleksandra Litvinenka, toda prav ruski predsednik je bil tisti, ki je uzakonil kulturo, v kateri je tak umor postal norma: "Naše upanje, da bo Rusija ob stiku z zahodom (po koncu hladne vojne) uvidela nujnost za lastno civiliziranje, najbrž nima podlage."

A tudi ruski mediji v primeru Litvinenko delujejo napadalno ali molčijo. Časnik Izvestija piše, da je bledi Litvinenko na predsmrtni fotografiji tako zelo podoben mučeniku svetemu Sebastjanu, da je slika iz njega samodejno naredila borca proti "krivičnemu režimu", in kaže na to, da pokojnega izkoriščajo v neki piarovski kampanji. V zahodnih medijih se v povezavi s smrtjo Litvinenka rado govori o zakonskem dopolnilu, ki ga je junija sprejel ruski parlament in ki predsedniku države omogoča izvajanje protiterorističnih akcij zunaj ozemlja Ruske federacije. Litvinenko pa naj bi bil "poskusni" zajček. Ruske novinarske hiše pa večkrat omenjajo sveže podpisani memorandum med Veliko Britanijo in Rusijo, ki naj bi močno poslabšal položaj političnih in drugih beguncev, s katerimi želi obračunati rusko pravosodje. Memorandum naj bi torej azilante spodbudil k iskanju in ustvarjanju novega dokaznega gradiva, ki mora angleške oblastnike prepričati, da ne smejo predati svojih varovancev v past ruske birokratske mašinerije.

Ob robu medijskih skrajnosti, kjer se lahko kmalu oblikuje popolnoma nov odnos med Rusijo in drugim svetom, pa se ne govori veliko, kdo je bil Aleksander Litvinenko. V svoji knjigi Lubjanska kriminalna združba piše, da je bil leta 1980 vpoklican v vojsko, ko je pet let pozneje končal vojaško učilišče, pa so ga napotili v posebno enoto. "Jasno je bilo," je zapisal v knjigi, "da je bil ta oddelek, čeprav so ga imenovali kontraobveščevalni, v resnici vojaška policija. Vse naloge, ki sem jih dobival, so se nanašale na preprečevanje prekrškov in kraj orožja med vojaki ..." Čez tri leta so Litvinenka iz notranjih sovjetskih vojsk prerazporedili v KGB, kjer je v različnih oddelkih služboval 11 let. Opravljal je operativno delo, kar pomeni zbiranje podatkov o dejanskih in domnevnih prestopnikih, pri čemer je pogosto deloval skupaj z navadno policijo. Specializiral se je za boj proti organiziranemu kriminalu in terorizmu na območju Ruske federacije, pri čemer je bil nagrajen za udeležbo v protiterorističnih akcijah na Kavkazu. Ni razumljivo, od kod se je v javnosti pojavil podatek, da je bil Litvinenko "ruski vohun", saj v njegovih številnih publikacijah, ki podrobno opisujejo življenje podpolkovnika, o tem ni ne duha ne sluha. Obstaja pa tudi neuradna biografija Litvinenka, ki se pojavlja na ruskem spletu: najprej je bil paznik v vojaškem zaporu, v KGB se je znašel zaradi velikega primanjkljaja kadra in tam nikoli ni zasedel kakšne zelo pomembne funkcije - bil je majhna riba.

In to menda, vse dokler ni stopil iz anonimnosti leta 1998, ko je s petimi zamaskiranimi sodelavci sklical tiskovno konferenco, na kateri je edini brez maske na obrazu izjavil, da se v KGB, ki se je pred tem že preimenovala v Federalno varnostno službo (FSB), načrtuje umor Borisa Berezovskega. V dokaz ni ponudil dokumentacije - le lastno besedo, da so ta ukaz dobili on in kolegi. Medijski mogotec Berezovski je eden najvplivnejših političnih akterjev 90. let, ki je obogatel ob razpadu Sovjetov, delujoč ob Borisu Jelcinu. Po prihodu Putina na oblast je Berezovski zaradi kazenskih ovadb zaradi goljufij in nezakonitega prilaščanja državnega premoženja pobegnil v Veliko Britanijo, kjer je leta 2003 dobil status političnega begunca. Toda ko je podpolkovnik Litvinenko naznanil naročilo umora oligarha Berezovskega, je bil ta še na čelu Združenja neodvisnih držav nekdanje SZ, torej na vrhuncu svoje moči. Glavno vojaško tožilstvo je v zvezi z uradnimi prijavami Litvinenka in sodelavcev začelo preiskovati, vendar pa je zaradi pomanjkanja dokaznega gradiva postopek ustavila.

Nekdanji zaposleni FSB trdijo, da je bil Litvinenko še pred spektakularno razglasitvijo umora v uradnem postopku zaradi prekoračitve pooblastil: pretepanja prič in ponarejanja dokazov. S senzacionalistično izjavo si je torej pridobil "izhod v sili" - vplivnemu pokrovitelju je naredil reklamo in izhodišče za politični azil. Dejansko se je Litvinenko po zloglasni tiskovni konferenci zaposlil pri Berezovskem, v uradu Združenja neodvisnih držav.

Litvinenko je trdil, da je bila gonja proti njemu (zaprt je bil osem mesecev) sprožena šele po razglasitvi načrta FSB in zaradi nje ter da je bilo razkrinkanje umora spodbujeno samo s tem, da ukazu ni hotel slediti iz moralnih zadržkov. Pozneje je eden od "zamaskirancev" izjavil, da je bilo vse skupaj nesporazum, da je Litvinenko o načrtovanem umoru sklepal iz izjave nadrejenega, ki bi jo lahko razlagali tudi kot črni humor.

Kakor koli že, med sodno preiskavo novembra 2000 je Litvinenko skozi Ukrajino in Turčijo s ponarejenim potnim listom in ob pomoči Berezovskega ter ob osebnem posredovanju Aleka Goldfarba pobegnil v Anglijo, kjer so ga že na letališču pričakali novinarji.

Ta čas mu je vojaško sodišče brez njegove navzočnosti na zasedanjih prisodilo tri leta in pol pogojne kazni zaradi nezakonitega nakupa in posedovanja eksploziva ter fizičnega obračunavanja s pridržanimi. V enem od intervjujev Litvinenko navaja, da mu je obsodba celo pomagala do statusa političnega begunca, ki mu ga je Britanija dodelila leta 2001.

Putin in droga

V izseljenstvu Litvinenko ni sedel križem rok. Leta 2002 je z denarno pomočjo sklada Berezovskega izdal prvo knjigo FSB razstreljuje Rusijo v soavtorstvu z zgodovinarjem Jurijem Felštinskim. Glavna teza knjige je nekoliko podobna trditvam teoretikov zarot, da so ZDA same botrovale 11. septembru, zato da bi pridobile naklonjenost javnosti za vojno proti terorizmu. Litvinenko v knjigi prepričuje bralce, da je FSB sama organizirala serijo eksplozij v bivanjskih stolpnicah v ruskih mestih, zato da bi upravičila začetek druge invazije ruskih vojaških enot v Čečeniji. A teorija ne zveni prepričljivo, predvsem zaradi dejstva, da je bil glavni uradni vzrok za začetek konflikta vdor (avgust 1999) vojakov čečenskega vodje Šamila Basajeva na območje republike Dagestan. Poleg tega, kdaj se je ruska oblast pri takih odločitvah ozirala na javno mnenje? Litvinenko ob začetku konflikta ni več delal za FSB, v besedilu pa se sklicuje "na preverjene vire informacij", časopisne članke ipd.

Sledila je še ena knjiga, v kateri je Litvinenko na podlagi dveh neodvisnih virov (eden je bil umorjen) posredno obtožil Putina, da je med županovanjem Sankt Peterburgu pokrival uzbeško kriminalno združbo, ki je v Evropo dostavljala drogo iz Afganistana. Litvinenko je opozoril, da je to le domneva na podlagi operativne informacije, ki pa bi jo bilo treba preveriti po uradni poti. V drugi knjigi opisuje tudi, kako se je naročil na sestanek z vodjo FSB Vladimirjem Putinom, mu razkazal shemo, ki ponazarja skorumpiranost znotraj FSB in ruske policije, ter mu ponudil seznam sodelavcev, ki so se po njegovem mnenju pripravljeni bojevati proti kriminalu znotraj omenjenih služb. Toda Putin, po pričevanju Litvinenka, ni pokazal pretiranega zanimanja za shemo, obljubil je, da ga bo poklical, toda nikoli ga ni.

Litvinenkova knjižna dela v Rusiji niso povzročila posebnega preplaha. Do novodobnega disidenta je bila ruska javnost zadržana, saj je obveljal za človeka Berezovskega, ki pa je režimu Putina napovedal vojno, ker ga je ta poskušal spraviti za zapahe. Litvinenkov govor o 7. oktobra ustreljeni novinarki Politkovski je postal zares odmeven, šele ko je bil hospitaliziran.

Na londonskem srečanju, nekakšni spominski slovesnosti zaradi umora novinarke Ane Politkovske, se je nekdanji podpolkovnik FSB v polomljeni angleščini najprej opravičil, ker mu ta jezik dela težave. Nato je v ruščini dejal, da je Politkovsko umoril Putin. Novinarka naj bi mu zaupala, da ji je predsednik Rusije grozil prek Irine Hakamade, ki naj bi zahajala v Kremelj in je bila hkrati osebna prijateljica umorjene Ane Politkovske. Nekdanja tekmica Vladimirja Putina in še danes njegova dejavna nasprotnica Irina Hakamada je to izjavo ostro zavrnila, češ da nikoli ni bila prijateljica 48-letne Politkovske, pa tudi na obisku pri uslužbencih Kremlja ni bila že več kot tri leta.

A tovrstno neujemanje ni še nič. Litvinenko je v telefonskem pogovoru za ruski BBC 11. novembra dejal, da mu je njegov informator Italijan Mario Scaramello v londonskem suši baru (v katerem so britanski policisti pozneje izmerili radiacijo) pokazal dokumente o umoru Politkovske. A mu jih ni uspelo pogledati, ker mu je nenadoma postalo slabo. Vendar pa je Scaramello, ki se je v preteklosti ukvarjal s proučevanjem KGB v času hladne vojne, povedal, da sta se 1. novembra z Litvinenkom srečala, da bi govorila o elektronskem sporočilu, ki ga je Scaramello prejel od neimenovanega vira. V sporočilu naj bi neznanec zapisal imena vpletenih v umor ruske novinarke Ane Politkovske, napisal pa naj bi tudi, da sta on in Litvinenko na seznamu naročenih umorov. Scaramello naj bi Litvinenka prosil, da pri svojih ljudeh v Rusiji ugotovi, za kaj dejansko gre.

Kot da zmešnjav še ne bi bilo dovolj. Po smrti Litvinenka je njegov stari prijatelj Alek Goldfarb (pomagal mu je prečkati mejo ob begu) v bolnišnici prebral pismo, ki naj bi ga Litvinenko narekoval tri dni pred svojo smrtjo. Alik Goldfarb je mikrobiolog in emigrant iz Rusije, danes državljan ZDA. Nekoč je v Rusiji razporejal sredstva iz znanstvenega sklada Georgea Sorosa, nato pa je prevzel vodenje sklada Berezovskega. Litvinenko naj bi v pismu zapisal: "Lahko utišate enega človeka, gospod Putin, toda protesti celega sveta bodo odmevali v vaših ušesih do konca življenja," je natipkano v sporočilu. Zagata je samo, da je poslovilno pismo sestavljeno v angleščini. Ali je Litvinenko, ki se je zdrav izogibal angleščine, potem ko so mu izpadli lasje in je izgubil par kilogramov, nenadoma vzljubil tuji jezik do te mere, da je v njem narekoval svoje zadnje besede?

Putin je med tem na vrhu EU-Rusija v Helsinkih zavrnil obtožbe: "Žalostno je, da se tragičen dogodek izkorišča za politično provokacijo." Pomočnik predsednika Sergej Jastržimbski je še dodal, da gre za dobro zrežirano akcijo diskreditacije Rusije in njenega vodstva. Saj so tudi Ano Politkovsko umorili tik pred srečanjem Putina z nemško kanclerko Angelo Merkel in s tem prestavili žarišče mednarodnega srečanja. Časopis Komersant je med tem ugotovil, da je vse slike z Litvinenkom iz bolnišnice pošiljala agencija Bell Pottinger Communications, britanska piarovska agencija, katere klient je tudi Berezovski. Saj je morebiti le naključje, a prav ta agencija je tudi največji projedrski lobist v Veliki Britaniji. Predstavnica agencije je Komersantu povedala, da so to počeli zastonj, ker so želeli pomagati družini Litvinenko in ker se je nanje s prošnjo obrnil Goldfarb. Nekaj dni po smrti Litvinenka so vse fotografije izginile iz svetovnih fotografskih agencij.