ihta / Drobnič ni izjemoma nič kriv

V mojem ugašajočem, torej starikavo izbirčnem spominu sta poleg avtohtonih Soč in mejnikov ostali samo še dve pesmi dveh Neslovencev, ki ju lahko zrecitiram na pamet. Prva je Villonova Balada obešencev. (Villon je bil seveda parazit.) Druga pesem je, no, recimo, malce težja. „Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov? [...] Kajti lepota je le strahotnega ravno še znosni začetek ... [...] Vsak angel je strašen.“ Ta strašansko prelepi začetek ravno še znosnega, ki me vsakokrat znova prepriča, da se kljub vsemu še splača kričati, je kajpada prva iz cikla Rilkejevih desetih Devinskih elegij.