"Če bi bil športni direktor, bi bil vedno za to, da pride Srečko Katanec na selektorsko mesto. " - Zlatko Zahović

Najprej smo slišali, da se Rudi Zavrl, predsednik NZS, za službo selektorja nogometne reprezentance dogovarja z Darkom Milaničem - tebe niso omenjali. Kdaj si prišel v to kombinacijo?

Milanič in jaz sva imela dogovor že prej, ko je za predsednika kandidiral Ivan Simič. Pogovarjali smo se, da če bi zmagal on, bi bil Milanič selektor, Aleš Čeh njegov pomočnik in tako dalje. To je dogovor še iz tistega časa.

Če bi zmagal Simič, bi ti postal športni direktor?

Da.

Kako ste potem prišli v kontakt z Zavrlom, glede na to, da ste bili Simičeva kombinacija?

Ne vem, največ sem izvedel iz medijev. Menda se je predsednik odločil, da bo prvi kandidat za selektorja Darko Milanič.

Je prvi korak naredil Zavrl?

Seveda. Odločil se je, da bo prvi in edini kandidat za selektorja Darko Milanič. Na poznejšem pogovoru je Dare predlagal isto ekipo, kot je bilo dogovorjena že prej.

Je Zavrl vedel, da sta z Milaničem paket?

Tega tudi jaz nisem vedel. Nisem vedel, da bo Milanič predlagal isto ekipo. Milaniča sem predlagal že Simiču - in očitno je bila ta ideja dobra tudi za predsednika Zavrla.

Se je Zavrl strinjal s tem, da prideš tudi ti?

Ne, on je hotel Milaniča, ki je predlagal tudi mene. Potem pa meni zazvoni telefon: na drugi strani je bil predsednik, ki je rekel, da bi se rad srečal in pogovoril. Rekel sem, zakaj pa ne.

Po kolikem času sta se ponovno slišala?

Kakšni dve ali tri leta se nisva slišala. Nazadnje sem ga klical zato, ker nam je NZS dolžna še ogromno denarja. Oni naj bi nam to poravnali, vendar je vse skupaj še v davčnem procesu.

Kako je bil videti in slišati vajin prvi pogovor po toliko časa, glede na vse zamere?

Sam sem šel na pogovor, kot bi šel na pogovor z vsakim drugim, ki bi me povabil. To je del vzgoje, da greš na pogovor, če te povabi predsednik NZS. Tu nimam nobenih problemov. Po začetnih vljudnostnih besedah mi je rekel, da je Milanič predlagal mene za športnega direktorja. Ampak to je bil samo pogovor, nikakršna pogajanja - nič mi ni bilo še ponujeno. Zato tudi nisem mogel postavljati nobenih pogojev. Čudno se mi je zdelo, da me je sploh poklical, ker sem že prej povedal, da z njim ne sodelujem, in tega stališča nisem spremenil. Smešno pa je tudi, da pride k meni predsednik nogometne zveze in mi reče, da me je predlagal nekdo tretji. On pa v bistvu o vsem odloča. To je ne samo smešno, ampak tudi podcenjevanje. Kako me lahko Milanič predlaga, če sploh nima nobene funkcije na nogometni zvezi? Ne glede na vse pa sem to sprejel kot pogovor in sva se pogovarjala, kot se dva človeka pogovarjata o slovenskem nogometu in problemih reprezentance. Ponujena pa mi ni bila nobena funkcija.

O čem pa sta se pogovarjala?

Pogovarjala sva se o tem, kako jaz vidim funkcijo športnega direktorja. Povedal sem mu definicijo funkcije športnega direktorja, kakršna je v vseh športnih kolektivih po svetu. Povedal sem mu, kaj delajo športni direktorji. Zdi se mi nekorektno z njegove strani, da potem govori, da to za zvezo ni sprejemljivo. Kaj ni sprejemljivo? Tako ali tako mi ni bilo nič ponujeno, niti se nisva pogajala, zato nisem mogel postavljati nobenih pogojev - razložil sem le, kakšna je funkcija športnih direktorjev povsod po svetu.

Kaj je Zavrla tako zmotilo pri tvoji definiciji športnega direktorja?

V vseh klubih, kjer sem igral, smo imeli funkcijo športnega direktorja. Še preden sem se pogovarjal s Simičem, sem se pogovarjal z večino športnih direktorjev na Portugalskem, v Italiji, Španiji, tudi s športnim direktorjem madridskega Reala, da se še enkrat prepričam, kakšna je njihova vloga. Športni direktor je vez med selektorjem in predsednikom. Vezni člen, ki omogoča vse tehnične stvari selektorju in posledično nogometni zvezi, da pride do rezultata. Se pravi, da postavlja in odstavlja selektorja. Nogometna zveza pa ni samo A-reprezentanca, ampak so tudi mlajše selekcije.

Športni direktor postavlja selektorja?

Jasno, ampak ve se, kaj pomeni predsednikova beseda. Ne more pa predsednik priti in reči, ti pa od danes nisi več selektor. Čemu potem sploh še športni direktor? Tudi v Realu Madridu predsednik ne more zamenjati trenerja brez športnega direktorja. To je nekaj normalnega. Če pa te funkcije nimamo, potem bi moral biti predsednik praktično na vsakem treningu, ne pa, da našega predsednika ni niti na vseh tekmah reprezentance. V sporočilih za javnost potem pravijo, da je poslovno odsoten. Ob sobotah verjetno ne. Ne želijo povedati, da hodi po Evropi kot delegat gledat druge reprezentančne tekme. Nikjer drugje na svetu to ni možno. To si Zavrl v Sloveniji lahko privošči. Še enkrat pa bi rad poudaril, da nisem postavljal nobenih pogojev, ampak sem le razložil, kaj delajo športni direktorji povsod po svetu.

To je očitno sprejemljivo povsod - razen pri nas?

Ne vem, če je to pri nas sprejemljivo ali ne: meni je Zavrl rekel le, Milanič bi te rad imel. Ali me mogoče hoče nogometna zveza?

Zavrl je rekel, da hočeš imeti blazna pooblastila - to očitno izhaja iz te tvoje definicije športnega direktorja?

Morda. Toda pogovarjala sva se o športnih direktorjih povsod po svetu, meni pa ta funkcija ni bila ponujena.

Če bi Zavrl sprejel tako definicijo in te postavil za športnega direktorja, bi izgubil manevrski prostor - zdaj je namreč on ta, ki postavlja in odstavlja selektorja.

Težko rečem, kaj ga ogroža in kaj ne, ker očitno nima nobene odgovornosti, saj ga še na reprezentančnih tekmah ni. Za nič se ne počuti odgovornega.

Ko sta se pogovarjala, naj bi nekaj besed rekla tudi o slovenskem nogometu in reprezentanci - kako ti vidiš slovenski nogomet?

Bolj šalila sva se. To ni bil kak resen pogovor.

Kaj sta si v šali povedala?

Povedal sem mu, kje so po moje delali napake. In sva se večinoma strinjala, ker ni treba biti velik strokovnjak, da vidiš, kje so se delale največje napake.

Kje?

Po mojem je bila napaka že sama postavitev Braneta Oblaka za selektorja, ker je bil to pogoj, da se nas odpravi. Oblak ne more biti selektor, ker je legenda. Razglasili so ga za najboljšega igralca zadnjih petdeset let - in potem je težko biti selektor. Za vodje reprezentance so naredili tiste, ki so bili vedno v drugem planu. Izmisliti so si morali novega vodjo. Mladi generaciji pa bi morali iz slačilnice odstraniti ogledalca, ker se mi zdi, da so si včasih preveč všeč.

Si mu na tem sestanku omenil, da bi moral odstopiti?

Le pogovarjala sva se. Rekel sem mu, da ga v nekaterih stvareh ne razumem.

Recimo?

Če ima v Fifi in Uefi funkcije, ki jih ima, potem je tam dosti bolj koristen kot tukaj, ker nima več toliko energije. To ne pomeni, da sem zahteval njegov odstop. Kdo pa sem jaz, da bi zahteval njegov odstop.

Toda povsod je bilo slišati, da si mu rekel, naj odstopi.

Nobene funkcije nimam, zato ne morem zahtevati, da odstopi. Osebno pa mislim, da bi moral odstopiti. Toda javnosti so vse skupaj predstavili tako, kot da sem postavil pogoj, da mora odstopiti, da bi jaz prišel.

Svojega prihoda torej nisi pogojeval z njegovim odstopom?

Ne. Če mi ni bilo nič ponujeno, kako naj potem postavljam pogoje?

Ali bi bila ti in Milanič kompatibilna z Rudijem Zavrlom?

Ne. Z moje strani nikakor. Niti pod razno. Mi potrebujemo zmagovalno ekipo, potrebujemo predsednika, ki verjame v zmago. V moji definiciji profesionalnega športa, kar reprezentanca gotovo je, potrebujemo predsednika 24 ur na dan, predsednika z neomejenim delovnim časom. V njem pa ne vidim več te energije. On dobro ve, da ne moreva sodelovati. Jaz bi rad imel zmagovalno ekipo, ne pa, da pokličem predsednika, on pa me pokliče nazaj čez teden dni.

Ali bi bil ta koncept izvedljiv s Simičem?

Z vsakim, ki je pripravljen biti 24 ur na razpolago.

Simič že dela 24 ur na dan na Davčni upravi Republike Slovenija. Menda je bil v kombinaciji tudi Zoran Janković, ki prav tako dela 24 ur na dan, le da na magistratu.

Jankovića poznam od leta 1998, ko je rokometna reprezentanca gostovala na Portugalskem. Takrat še ni imel takšne karizme in ugleda kot danes. Toda če pogledamo njegovo pot, je primer uspešnega človeka in ga zelo cenim. On je model uspešnega človeka, tako na poslovnem področju kot tudi na športnem, in verjamem, da bo uspešen tudi na tej funkciji, ki jo zdaj opravlja. Že od takrat ga stalno poskušam usmeriti v nogomet, ker menim, da njegova teorija, da v nogometu ne moremo biti uspešni, ne velja. Mislim, da se moti.

Teorija, da Slovenci nismo za nogomet, ampak za rokomet?

Ne to, ampak, da je v rokometu zato, ker je tam lažje postati prvak Evrope. Seveda je lažje, če ni konkurence. Zato sem mu vedno govoril, naj poskusi v nogometu, naj pomaga, saj tudi sam vidi, da se nikamor ne premaknemo. Rekel sem mu: če vas Zavrl pokliče, se dogovorita, da se nogomet malo dvigne. Pa je rekel, prav, naj me pokliče. Tako neobvezno. In to je vsa zgodba.

Ali vidiš Zorana Jankovića v vlogi predsednika nogometne zveze?

Vidim ga v vsaki pomembni vlogi v nogometu ali drugi športni panogi, ker je človek, ki ne ruši, ampak gradi.

Že, ampak Janković je rekel, da bo na čelo reprezentance pripeljal Srečka Katanca.

Potem pa je še bolj dobrodošel. Jaz tu nimam nobenih problemov. Če bi bil jaz na neki funkciji in bi bil pogoj, da pride Katanec, moj odhod, potem bi z veseljem odšel.

Umaknil bi se Katancu?

Če bi bil to njegov pogoj. Kot človeka bi težko sodelovala. To bo vedno tako. Kar se tiče profesionalnega dela, pa nimam nobenih problemov. Če bi bil športni direktor, bi bil vedno za to, da pride Srečko Katanec na selektorsko mesto.

Ti bi torej lahko sodeloval s Katancem: osebno se ne bi prenašala, strokovno pa bi lahko sodelovala?

Kar se mene tiče - zmeraj. Znam biti profesionalen, in če je treba, 24 ur na razpolago, zasebno pa obstajajo druga vrata. To znam ločiti, ker bi drugače težko igral povsod tam, kjer sem igral. Če pa bi Katanec rekel, da z mano ne more sodelovati, bi v tem primeru vrnil svojo funkcijo. Ne glede na to, kaj si o njem mislim kot o človeku, je najpomembnejši selektor, kar smo jih imeli, zato mu morajo biti vrata vedno odprta. Ovira ne more biti niti Zlatko Zahovič niti kdo drug.

Bi lažje sprejel Katanca kot Zavrla?

Tu ni nobenega dvoma.

Oblak je vedno tarnal, da nimamo dovolj kvalitetnih igralcev, ki bi igrali v tujini. Kako bi vidva z Milaničem to rešila?

Kdaj pa bomo mi imeli igralce, ki bodo igrali vidne vloge v tujini? Enega ali dva bomo imeli, to pa je tudi vse. To je naša usoda. Ne bomo pa se vdali v to usodo. Če ne vidiš napredka, če ne verjameš v napredek, potem si obsojen na rezultate, ki jih je imel Oblak.

Je napaka, da se ne iščejo nogometaši s slovenskimi koreninami v tujini, recimo v Argentini?

To sem omenjal kot možnost. V Boca Juniorsu, enem izmed najboljših klubov na svetu, igra nogometaš s slovenskimi koreninami. Zakaj se ne gre z njim na pogovor? Mogoče sploh ne bi sprejel naše ponudbe, toda to bi nogometna zveza morala storiti - to je njihova obveza. Meni se ne bi bilo težko odpeljati v Buenos Aires in ga vprašati. Treba bi bilo pogledati tudi v Nemčiji in Avstraliji. Toda zadovoljen bi bil že s tem, kar imamo zdaj.

Na katere slovenske nogometaše bi najprej pomislil, če bi postal športni direktor?

Najprej bi poskusil rešiti situacijo okrog Cesarja, ki ne igra. Potem je tu še Dado Stevanovič, ki ne igra. Šel bi v Marseille in Sociedad, da vidimo, kaj se da narediti. Škoda jih je, da sedijo na klopi, ker sta oba vrhunska igralca. Recimo za Cesarja lahko rečem, da je bolje, da gre v kak drug klub, ker vem, da Marseille išče igralca na tej poziciji. Imam to možnost, da sem v stiku z največjimi menedžerji. Vem, kaj kdo nudi, kaj kdo rabi. Fantje morajo začeti igrati. V Marseillu je lepo biti, ker je to fantastičen, velik klub, ampak moral bi igrati. Vse se začne in konča na igrišču. Če tega ne rešiš, potem imaš hud psihološki problem, pri športu pa je vse v glavi. Tek je v glavi, gol je v glavi, podaja je v glavi. Naši reprezentanti pa so trenutno v tako melanholičnem stanju, da jim je vseeno, ali izgubijo s 5 : 2 ali 8 : 2. In ko vidijo, kako se dela, ne vidijo luči na koncu tunela. Ni naboja. To ne more biti reprezentanca.

Ali se da v sodobnem nogometu, ki je organiziran dosti bolj korporativno kot včasih, zlobirati, da bi slovenski igralci, kot sta Cesar ali Stevanovič, igrali? Isti problem imamo zdaj z Birso.

Mislim, da pri njem ni teh težav. Oni že vedo, kako se dela s tako mladim igralcem. Na začetku je igral, zdaj pa je malce na klopi. Pripravljajo ga za stopnico više. Njegova pozicija je zelo občutljiva v ekipi. To je najbolj pomembna pozicija. On odloča z goli in s podajami - on je desetka. In okrog desetke se vedno vse vrti. Z devetnajstimi leti preskočiti iz slovenske lige v francosko je težko. Zelo dobro se je prilagodil, kar je zelo redek primer za slovenske fante. Ko fantje preskočijo iz slovenske lige v največje lige, je vse drugače - novinarji jih začnejo oblegati, ko hodijo po ulicah, jih prepoznavajo, kar jim ugaja, sami pa v resnici pozabijo, po kaj so prišli. Slovencu ne dajo časa za prilagajanje, tako kot bi ga dali Špancu ali pa Francozu, nogometašem, ki prihajajo iz tradicionalno močnih nogometnih okolij. Slovenec se mora takoj prilagoditi. Mesec ali dva je vse super, vendar nimajo pravega cilja. Cilj bi moral biti, da naredijo korak naprej. Že na treningih. Ob prvem rezultatskem neuspehu je igralec iz tradicionalno šibkih nogometnih okolij vedno najšibkejši člen. Iz izkušenj vem, kaj se jim dogaja. Vsi so do njih prijazni, malo te objame eden, malo drugi, potem pa pride duel, pa se umakneš, da ne bi prijatelja udaril po nogi. Pa bi moralo biti ravno obratno. To je profesionalizem. V duelu moraš biti močnejši, pa potem ti njega objemi. Profesionalizem v nogometu je nekakšna fakulteta. Psihološka in življenjska fakulteta. Naj me objame, ampak ko je duel, je bolje, da obleži on kot jaz. Veliko je glamurja, toda veliko mora biti tudi gladiatorstva.

Tudi v svoji ekipi nimaš prijateljev?

Kje pa. Vabijo te na kosila, večerje, na igrišču si jim pa konkurenca.

Nihče se ti ne sme smiliti?

Starejši igralci, ki so dali veliko skozi, ravno na ta račun še igrajo. Te objamejo, se s tabo pogovarjajo, te peljejo na večerjo - in še preden se dobro znajdeš, že obsediš na klopi, sezone pa je konec.

Na vse načine te skušajo destabilizirati?

Seveda. Potem pa ne greš v duel, kot bi moral. Ko si v gol šansi, nisi egoist, ampak raje podaš, menda bolje postavljenemu igralcu.

Tistemu, ki ti je dal za kosilo!

Tako je. Trener vidi potem v tebi igralca, ki je priden in delaven, ne vidi pa v tebi moža odločitve. On ne potrebuje človeka, ki bo ugajal drugim soigralcem, ampak igralca, ki bo ekipi oziroma trenerju prinesel rezultat.

Zakaj slovenski nogometaši počnejo ravno obratno, kot bi morali?

V slovenski ligi je kakovost malo slabša. Vsi pa se med seboj poznajo, skupaj so bili v reprezentanci, so prijatelji z ulic, dvorišč in potem ni tega odnosa med igralci.

Kako to, da ne ugotovijo, da je v tujini povsem druga psihologija?

To jim je treba povedati.

Kdo naj jim to pove - menedžerji?

Menedžerji imajo svojo funkcijo. Oni ga prodajo, vzamejo svojih deset odstotkov in to je to. Kaj pa oni vedo o nogometu. Oni vedo, kako se zlobira, da kdo pride v klub.

Kdo pa naj slovenskim nogometašem pove, kako se morajo obnašati, ko pridejo v tujino? Kdo je tebi to povedal?

Vsaka generacija ima nekaj fantov, kot je Dare Milanič, ki je dal vse skozi. On se je prebijal v Partizanu med samimi volkovi, prebijal se je v Sturmu med samimi volkovi, igral je v ligi prvakov. Da ne govorim o Srečku.

Saj se je tudi Oblak prebijal med volkovi.

Nisem prepričan, da on seže tako daleč.

Ti pa si se, kdo pa je tebi povedal, kako se moraš obnašati, s kakšno psihologijo moraš pristopati, da te ne bodo nategnili?

Očitno imam to srečo, da sem se s tem instinktom rodil. S to ambicioznostjo. Šel sem malo levo, malo desno, ampak vedno naprej. Samo naravnost pa ne gre, ker se moraš kakšni oviri tudi izogniti.

Ali je neambicioznost karakterna poteza slovenskega nogometaša?

Prihajajo iz malega okolja, vsi so prijazni drug do drugega. Vsi so ena družbica, ki pride na igrišče, in dajo vse od sebe po najboljših močeh. Potem pa bodo spet prijatelji. Si predstavljate, kako je v velikih klubih, ko dve tekmi izgubijo? Ko začnejo padati glave? Takrat ni nič kaj prijetno v slačilnici. Vsi so napeti, od trenerja in športnega direktorja do predsednika. In tu so novinarji. Kdor zna bolje lobirati, preživi.

Je igra slovenske reprezentance odsev tega, kar sedaj razlagaš - odsev pristopa iz slovenske nogometne lige?

Treba je povedati, kaj je cilj. Ali gremo na zmago ali ne. Nič ni naključje. Če ne prideš do cilja, ni to nič tragičnega - si pač padel v boju. To je šport. Ampak čutiti se morajo pomembne, tudi ko pridejo Romuni ali Bolgari. Romuni in Bolgari so resda tehnično boljši od nas, ne smejo pa biti boljši v borbenosti in ambicioznosti. Če tega ni, potem dobimo tisto, kar imamo zdaj.

Ali to pomeni, da motor naše igre ne more biti Mile Ačimovič?

Ne vem, kako so se zmenili, ampak manjkala jim je ambicioznost. Nočem individualizirati stvari, toda željo, voljo in podobno moramo imeti, to pa prihaja iz glave. Tistih, ki se rodijo s tehniko, bomo imeli vedno malo.

Zakaj se zlata generacija ni vključila v slovenski nogometni pogon, tudi v slovensko nogometno ligo ne? Tako bi lahko pristop spremenila.

Pri nas je sistem tako nastavljen, da je praktično nemogoče priti zraven. Recimo šolanje teh fantov. Kaj lahko Aleša Čeha naučijo o nogometu, če pa o nogometu vse ve? Naš sistem pa je tak, da se bo šolal do osemintridesetega leta. A veste, koliko časa bo zaradi tega izgubil? Na Portugalskem lahko končaš tri nivoje od štirih in že lahko postaneš selektor, pri čemer se obvežeš, da boš šolo končal. Ampak najbolj pomembna je praksa. Ker so pa kurzi pri nas na vsaki dve ali tri leta, z vsako stopnjo izgubiš nekaj časa, ker gospodje nočejo konkurence. V petih ali šestih letih si zato vsakdo raje najde kako drugo okupacijo. V tem času pa izgubljamo kvalitetne strokovnjake. Očitno vsem ustreza, da ima predsednik Zavrl takšno moč, da postavlja celo trenerje po prvoligaških klubih. Zato ima potem trenerska organizacija tri glasove, ko se glasuje o predsedniku nogometne zveze.

Ali imajo menedžerji prevelik vpliv na sestavljanje slovenske reprezentance?

To je osnovni problem, glavni menedžer pa je Rudi Zavrl. Pa poglejte, koliko se jih je plasiralo v Evropo. Iz naše generacije, pa smo imeli velike uspehe, se ni nihče prodal, ker nismo igrali zato, da bi se kdo prodal, ampak zato, ker smo hoteli uspeh. Ko pride uspeh, pa se ponudbe same pojavijo.

Imeli smo zlato generacijo, bili na evropskem prvenstvu, bili smo na svetovnem prvenstvu, imeli smo tebe, pa slovenskih nogometašev evropske nogometne borze ne cenijo.

Menedžerji, ki so v slovenskem prostoru, niso tako močni, da bi lahko prišli v katerikoli svetovni klub in ponudili zanimivega igralca.

So premajhne ribe?

V bistvu imajo nad sabo še svoje šefe. Lahko jih prodajo v Avstrijo ali na Ciper.

Nimajo dostopa do angleške, italijanske, španske lige?

Ne.

Zakaj pa Hrvatje lahko prodajajo svoje igralce v vse največje lige, pa njihova liga ni nič boljša od naše?

Tudi jaz mislim, da njihova liga ni nič boljša od naše, imajo pa tradicijo. Imajo dve veliki instituciji, ko sta Dinamo in Hajduk, okoli katerih se vse vrti. Mi pa takih institucij nimamo.

Očitno imajo tudi boljše menedžerje, lobije?

Seveda. In to je posledica teh dveh institucij. Poglejte si portoroške sklepe iz sedemdesetih, pa vam bo takoj jasno, zakaj mi nimamo takih institucij.

Kaj boš počel? Rudi Zavrl bo predsednik NZS še dve leti.

Najprej bom končal trenersko šolo, da zadovoljim tudi takšne pogoje.

Kje boš končal šolanje?

Na Portugalskem. Šolo sem začel delati že kot igralec, tako da imam pred sabo samo še zadnjo stopnjo. Z zdajšnjo diplomo bi lahko delal na Portugalskem, lahko bi bil celo selektor Portugalske, v Sloveniji pa ne.

Si že imel kakšne ponudbe, da bi delal kot trener?

Imel sem nekaj ponudb, ampak sem ocenil, da še ni pravi čas.

Zakaj pa nisi kandidiral za predsednika nogometne zveze? Verjetno bi imel več možnosti kot Simič.

Mislim, da tudi Bush ne bi imel veliko možnosti. To pa niti ne bi bila prava funkcija zame. Mislim, da o nogometu vem preveč, da bi se samo slikal.

Torej tudi čez dve leti ne boš kandidiral?

Ne.

Ali boš še enkrat podprl Simiča, ki se ga je prijela etiketa večnega poraženca?

Ne vem, če bo sploh kandidiral. Mislim, da ne bo sprememb. Rudi si bo nastavil svojega - in zvezo potem še naprej vodil od zadaj.

Po Rudiju Rudi?

Da. Ne smemo si delati utopij.