Glas zatiranih

Ponekod so ljudje lačni in brez strehe nad glavo, drugod divjajo vojne, kakor opozarja naš predsednik Drnovšek, a vendarle se včasih zdi, kakor da je največje zlo na svetu kaditi tobak. Skoraj glede nobene druge stvari se državni voditelji ne strinjajo tako popolnoma kot ravno glede tega, da je treba kadilce čim bolj omejiti. Denar, ki se porabi za gonjo proti odvisnikom od tobaka in konzumentom te rastline, in denar, ki se nameni za oglaševanje tobačnih izdelkov, pomeni kar velik kos svetovne pogače. Negativna propaganda daje vtis, da je kajenje ena glavnih težav, kadilci pa zadnji marginalci. Kakor da ne bi šlo za skoraj polovico svetovnega prebivalstva. Vse več je držav, kjer se kadilci tobaka počutijo naravnost ogrožene ali vsaj malo diskriminirane. V nekaterih ameriških državah je tako rekoč smrtni greh v javnosti prižgati cigareto, kaj šele cigaro. V skandinavskih državah z ostrejšo politiko ljudje lahko kadijo samo še doma in na prostem, v kakšnem skritem kotičku v naravi, saj je na vseh javnih mestih, brez izjeme, kajenje prepovedano. Prepovedane so celo posebne sobe za kadilce, kakršne dopušča večina drugih evropskih držav, ki so že omejile kajenje v javnosti. Prav tako je že pred kakšnim letom ostrejše ukrepe, usmerjene proti ljubiteljem enega izmed najstarejših svetovnih poživil, napovedal slovenski zdravstveni minister Andrej Bručan. Z osnutkom sprememb zakona o omejevanju kajenja želi, kakor se je izrazil, zagotoviti popolno zaščito vseh zaposlenih, med katere spadajo tudi gostinski delavci. Na leto po njegovih podatkih namreč kar petnajst ljudi umre zaradi pasivnega vdihovanja tobačnega dima na delovnem mestu. Če bo obveljala njegova zamisel, bo pri nas v lokalih kajenje dovoljeno samo še v posebnih prostorih, kjer pa ne bo dovoljeno streči niti hrane niti pijače.

Pravica do kajenja

Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo kdo spomnil in se zavzel za pravice kadilcev v naši državi. Javna razprava o prepovedi je obrodila sadove in tudi pri nas se je, po zgledu tujih društev, pred letom ustanovilo Društvo kadilcev in ljubiteljev tobaka. Nekakšna v bistvu nepolitična organizacija civilne družbe, ki deluje na nepridobitnih načelih v zvezi z vsem, kar zadeva kadilce. Kot pri vsakem podobnem projektu je bila zamisel stvar majhne skupine ljudi. Pobudnik je bil zdajšnji predsednik društva Jaka Hergeršič, pri uresničitvi zamisli pa mu je pomagalo devet najožjih prijateljev. K akciji jih je spodbudil predlog zakona. Ko so začeli v zvezi s to temo brskati po spletu, so ugotovili, da pozitivnih podatkov o tobaku skorajda ni, večina je negativne propagande. Zapostavljenost strastnih kadilcev v družbi jih je dokončno prepričala, da je treba nekaj ukreniti. "Za ustanovitev društva smo se odločili iz preprostega razloga - država prodaja cigarete, pri čemer seveda ni izvzeta od davščin pri prodaji, zato se nam zdi, da imamo vso pravico do kajenja. Če država misli, da je kajenje tako škodljivo, potem naj da cigarete na recept ali pa jih popolnoma prepove, da bomo nehali kaditi."

Vsak opazovalec bi mislil, da je predsednik društva strasten kadilec, ki pokadi vsaj dve škatlici cigaret na dan, ampak sam zatrjuje, da pri njem ne gre za kakšno posebno strast do kajenja, saj kadi šele štiri leta in ni izključeno, da bo enkrat v prihodnosti nehal s to razvado. Preprosto mu je bilo dovolj tiranije. Ustanovitvi so botrovali trije razlogi. Najprej jih je ob živce spravil bodoči restriktivni zakon. Drugič so jih k ustanovitvi društva napeljali tudi povsem nasprotni razlogi, saj bi radi ljudem posredovali čim več podatkov o tobaku, tudi takih, ki govorijo o negativnih učinkih te rastline. Ena izmed poglavitnih nalog društva je zato osveščanje o škodljivosti kajenja tobaka. Gnala pa jih je tudi zamisel, da bi društvo delovalo po zgledu DrogArta. Ob druženju je osveščanje o nekaterih škodljivih učinkih lažje kot skozi prepoved. Snovalci zakona tako niti v sanjah niso predvideli, da bo ravno njihova dejavnost povod za še pogostejše druženje in večjo angažiranost kadilcev. Namesto da bi se ob drugih prohibicijah kaj naučili, vedno znova ponavljajo iste napake. Minimalni stroški, malo heca in zabave, malo truda in malo dokazovanja samemu sebi, da se to zmore, je bilo dovolj za zagon projekta. Še malo birokracije in društvo je bilo ustanovljeno. Nekaj časa je trajalo, da se je zagnala spletna stran, jeseni pa se je začelo nabirati članstvo. Še danes niso zaprosili za nobeno sponzorstvo, čeprav bi lahko dobili denar od premožne tobačne industrije in z njim organizirali več zadev. Za zdaj je nekajmesečna aktivnost društva vidna v štirih sestankih članstva in velikem kadilskem žuru.

Do približno dvesto članov niso prišli prek spletne strani, ampak večinoma v živo. Za društvo so povedali vsem prijateljem, znancem in z letaki ustavljali potencialne člane kar na cesti. "Kot društvo lahko namreč vplivamo tudi na kakšno politiko, recimo na kmetijsko. Ob sprejetju strogega protikadilskega zakona gremo lahko v zbiranje podpisov za pobudo za referendum, saj bi zlahka zbrali tisoč petsto podpisov kadilcev. Ni nam všeč, da ljudi razdvajajo s tobakom. Ne prepovedujejo ga v celoti, ampak ljudi samo razdvajajo na dve množici." Ko bodo še drugi kadilci, ki za zdaj niso osveščeni, začutili konkretne posledice zakona na svoji koži, se lahko društvo razvije v močno civilnodružbeno gibanje, vsaj glede na število potencialnih članov. "Ko smo postavili spletno stran, jo je v nekaj dneh, brez kakšne reklame, obiskalo več kot tisoč ljudi. Nekaj od teh se jih je tudi včlanilo v društvo, celo nekaj tujcev, zaradi česar smo že mednarodni." Razmere so takšne, da nekako ne moreš delati samo enostranske propagande, čeprav to taktiko uporablja nasprotna stran, če želiš ohraniti verodostojnost, zato je eden izmed motov društva, da vse člane podpirajo pri odločitvi o prenehanju kajenja in osveščajo o slabih plateh, da se lahko vsak objektivno odloči za ali proti. "Že v statutu smo zapisali, da bomo tistim, ki bodo to želeli, pomagali tudi pri odvajanju od kajenja, čeprav se do sedaj še noben naš član ni odločil za to."

Druženje ob cigaretnem dimu

Društvo kadilcev in ljubiteljev tobaka je sicer še mlado, polno deluje šele od septembra, vendar se je že na prvem srečanju videlo, da bo zamisel pritegnila številne ljudi različnih profilov. Prvo druženje bi moralo potekati v kakšnem večjem prostoru, pa zaradi financ to ni bilo mogoče. Že do sedaj je Jaka skupaj z ožjim timom vse stroške pokril iz svojega žepa. Ko se je ponudila priložnost, da dobijo prostor v lokalu Companeros, so pripravili prvo srečanje kadilcev tobaka, kjer so svobodno, brez grdih, mrkih pogledov uživali v cigaretnem dimu. Samo nekaj plakatov, obešenih na Bavarskem dvoru, je pritegnilo nekaj sto ljudi, da so tisti večer obiskali prireditev v Companerosu. Uredili so poseben beduinski kotiček, kamor so namestili osem v Egiptu nabavljenih šiš - vodnih pip, ki so jih napolnili s prvovrstnim tobakom iz Makedonije in se na tak pasiven način borili proti represiji. Medtem ko so eni kadili, so drugi pili ali se pogovarjali, spoznavali in preprosto družili. Nad odzivom so bili organizatorji presenečeni, vendar nezadovoljni, ker se je izkazalo, da je zelo malo resnih članov, ki bi bili pripravljeni volontersko poprijeti za delo. Več je takšnih, ki samo podpirajo zamisel, ampak imajo v življenju dovolj drugega dela in ne bi imeli časa za ukvarjanje z društvom.

Brez propagande proti cigaretam tudi na srečanju kadilcev ni šlo. Presenetljivo se je med članstvom društva kadilcev znašlo kar precej nekadilcev, ki pa podpirajo boj proti diskriminaciji, čeprav upajo na spreobrnitev sodrugov. Jure Crnkovič je sicer nekadilec, v društvu kadilcev pa je pristal, da bi lahko kadilce zbadal, kako je kajenje škodljivo, a se mu je življenje zaradi društva popolnoma obrnilo na glavo: "Na žuru je noro, hudo ... Ne vem, a sem spoznal ljubezen svojega življenja, ali kaj?! Razvado hoče opustiti, nad čimer sem navdušen. Drugače sem za žur skopiral letake o škodljivosti kajenja in jih malo raztalal naokrog, takrat pa sem se zagledal v njene oči ... Ja, res žur!" Zaradi podobnih vzgibov se je med člani znašla tudi Adrijana Borovac, sicer zdravstvena delavka: "V društvo sem se včlanila zato, da bi bila v pomoč pri osveščanju kadilcev o škodljivosti in posledicah kajenja, pa tudi pri zagotavljanju pomoči pri odvajanju. Žur je bil odlična zamisel in priložnost, da lahko članom, pa tudi drugim udeležencem predstavimo kajenje še v drugi luči." Povsem nasprotni argumenti so recimo pritegnili Boruta Bizjaka, ogroženega kadilca: "Nisem pričakoval, da se je v teh časih kdo pripravljen postaviti po robu družbi s tako provokativno dejavnostjo. Sam tudi mislim, da so kadilci malo preveč odstavljeni na rob družbe, kajti kamorkoli pridem, poslušam očitke o svoji, priznam, slabi navadi. V društvu so me seznanili s škodljivimi posledicami kajenja in z raznimi napotki za opuščanju tega. Tako vsaj vem, da se lahko, če se bom že lotil opuščanja, tega lotim v krogu ljudi, ki so razumevajoči in povrh vsega še zelo zabavni." Kot se je pokazalo na druženju kadilcev, bi pozitivna propaganda imela večje učinke kot negativna. Zato bodo prav prišli društveni prostori, kjer se bo svobodno kadilo ne glede na zakon, dobili pa naj bi jih že prihodnje leto. Tako je vsaj predvideno v kratkoročnih ciljih društva, med katere sodi tudi veliko spomladansko druženje kadilcev, verjetno v Cvetličarni. Potem so opcije odprte, pravi predsednik, poln zamisli: "V tobaku je na žalost denar. Bomo šli v to, da bo društvo imelo več denarja, ampak bolj za druženje, izlete in za kakšne akcije, tudi za odvajanje od kajenja. Čeprav se je začelo kot zajebancija, je v tem društvu potencial." To bo opazila tudi politika, če bo preveč drastično posegala v človekove pravice kadilcev.