"Enkrat po vojni, ko sem šel na igrišče, pride do mene cela skupina ljudi in mi pravijo, a ti oponašaš Janšeta na radiu, sem rekel ja, ves vesel. Samo še enkrat, pizda ti materina, ti bomo gobec razbil." - Sašo Hribar

Se ti sploh še ljubi delati TV-oddajo Hri-bar?

Ljubi.

Bila pa so obdobja ...

Imel sem krizo. V bistvu sta samo dve stanji, ali se ti da ali pa ne. Če se ti da, se ti da. Če se ti ne da, je pa grozno. Če bi ti kdo takrat rekel, da pojdi, bi lahko odšel, ne da bi se sploh poslovil. Malo težav sem imel, scenarije piše Bojan Krajnc in so genialni. Ampak v nekem trenutku ne moreš povedati vsega tistega, kar želiš, zato smo se na začetku lovili. Liki niso bili verodostojni, nekaj jim je manjkalo. Ideja je bila perfektna, ampak tam manjka pedigre, manjka nekaj dodane vrednosti. Potem smo našli kompromis. Bojan zdaj piše scenarije tako, da lahko kaj dodajamo, dopušča nekaj improvizacije. Moje mnenje, ki sem ga že večkrat povedal, je, da je bila oddaja na začetku zanič. Po vsaki oddaji me je bilo sram.

Zdaj ti je pa všeč?

Zdaj je veliko bolje. Oddaja raste, boljša je. Sam čutim, da je boljša.

Težava je tudi v tem, da SDS-ovci nočejo hoditi v vašo oddajo, LDS-ovci pa ne razumejo te oddaje, kot bi bilo zanje dobro! Rubrike z osnovnošolci ni več, ker v njej noče nihče nastopati!

To rubriko so vsi najprej vzeli malo za hec, pa se je izkazalo, da je to najbolj gledana zadeva in je imela najbolj daljnosežne posledice. Kar se tiče gostov, pa je tako, da se ljudje niso navadili, da to ni več Kislo jabolko. To je bila namenoma rubrika v TLP-ju, ki je s Sokratovo metodo skušala človeka pripeljati v protislovje s samim sabo. Uspeli so mi samo trije taki intervjuji. S Pahorjem, z Rihtarjevo in s Pandurjem, ki je padel na strašno finto. Dal sem mu enačbo y = k ? l. Pol ure mi je razlagal, da ga to ne zanima, da pa jo zna režirati. Ko sem mu povedal, da gre pri tej enačbi za Hookov zakon, pa je bil še bolj vesel. Nato sem mu še povedal, da to pomeni v gradbeništvu nateg materiala. To je enačba natega. Pa sem mu rekel, ne veste, za kaj gre, režirati pa znate. Potem sva šla s to Hookovo enačbo naprej. Čisto se je izgubil. To je bil namen Kislega jabolka, človeka spraviti v situacijo, v kateri se bo težko znašel, in ga potem maltretirati oziroma z njim manipulirati. Tega nisem hotel početi v Hri-baru. Zato sva se z Bojanom dolgo pogovarjala o tem. Ker to ne gre, ker ni isti koncept. V taki žurerski oddaji se nisem počutil tako, da bi se to šel. Druga stvar pa je, če bi bila taka oddaja ob enajstih zvečer ali opolnoči, pa še koncept oddaje bi moral biti takšen. To pa je le razvedrilna oddaja in tega nisem mogel sprejeti. Z Bojanom sva imela veliko pogovorov. Po vsaki oddaji je prišel k meni in rekel, ne prepoznam te več, kje je tisti Sašo Hribar, ki je delal take zadeve. Ne gre za to, da bi se bal, čeprav je zoprno, če veš, da ne boš dobil gostov, ker je to kratkega roka. Gre bolj za to, da če mi da kdo nogometno žogo, bom igral nogomet in ne košarke. Ne silite me igrati košarko z nogometno žogo. Bojan je hotel večjo ostrino. Brezkompromisno ostrino, jaz pa nisem bil za to.

Se je zdaj sprijaznil?

On je malo popustil, jaz sem malo popustil. Nekako sva se le domenila, da je ta oddaja bolj iz razvedrilnega žanra. Ljudje pa imajo še zmeraj občutek, da jih bom lovil. Tudi pri Drnovškovem gostovanju bi lahko naredil strašno zadevo, če bi hotel.

Malo se je čutilo, da si imeli rešpekt pred njim, konec koncev je le predsednik države.

Priznam. Drnovšek je karizmatična osebnost, ima moč s svojo pojavnostjo. Zakaj bi se eksponiral, saj bi me bolj ali manj narobe razumeli.

Nisi imel občutka, da ljudje vseeno pričakujejo malo več Kislega jabolka?

Koncept oddaje se mi ne zdi tak, da bi šel v oddajo in se tam kregal z ljudmi. Taka oddaja bi morala biti čisto drugače koncipirana. Potem pa je še ta problem, da bi dobili le še take goste, ki oddaje ne bi poznali, drugih ne. Za Kislo jabolko nismo dobili več gostov.

Težko je dobiti človeka, ki je frajer, da ga boš spravljal v zadrego!

Imajo prav.

Kar se tiče Drnovškovega gostovanja, pa se zdi, da je to za zdaj vrh oddaje!

Zdaj se trudimo dobiti še Mesića, če se bo dalo.

Kako čutiš razliko med tem, da si avtor oddaje, da sam pišeš scenarije, in tem, da jih napišejo drugi?

To je tako kot pri smuk progi, ko ti kdo krasno začrta progo za smuk, ampak tebi se zdi, da si hitrejši, če v enem zavoju malo zgrešiš začrtano smer. Ni tiste osebne note. Konkretno v tej oddaji so nekateri elementi, kako lik vstopi, kako pride, da se vidi, da je zadeva odigrana. To je bilo bolj od začetka, zdaj je veliko več improvizacije. Bojan trdi, jaz mu dam prav, da je to televizija in da so nekatere zakonitosti, zaradi kamere, zaradi kadra, kdaj nehaš, kako nehaš ... Njegovi scenariji so močni, in ko še mi malo improviziramo, mi je zelo všeč.

V oddaji je nekaj oponaševalcev, ki govorijo prek likov, nekaj pa jih tudi nastopa. Kako si jih odkril, so se sami javili? Kdo je odkril Godlerja?

Oponaševalci se mi javljajo neprestano. Tisoči. Vsak petek po oddaji so cele procesije v Bangladeshu.

Kaj pa najpogosteje oponašajo?

Vse. Ampak niti ne preskušam jih več. Ko pa sem odkril Godlerja in te, s katerimi delamo, jih nisem niti vprašal, to začutiš. Do zdaj se še nisem zmotil.

Koliko vas je v Radiu Ga-ga?

Pet.

V glavnem oponašate politike, športnike in malo estrade?

Čeprav recimo Tilen, ki oponaša Rupla, in Godler takrat, ko sta prišla, o politiki nista vedela čisto nič. To me je najbolj fasciniralo. Godler se zdaj ukvarja s kvantno mehaniko, nadaljuje Einsteinovo teorijo, ampak to resno, cele knjige samih enačb. Star je 21 let, Hamleta v angleščini pa se je naučil v treh dneh. Potem so rekli, da ni mogoče prevesti knjige Finnegan`s Wake Jamesa Joycea. Napisal je priročnik za prevajanje knjige Finnegan`s Wake Jamesa Joycea. Potem so ga povabili v Zuerich, da predava o tem. Pa ima samo srednjo šolo. Izpisal se je s študija angleščine, ker je rekel, da ne more študirati pri profesorjih, ki nič ne vedo, ne more mi predavati o Shakespearu nekdo, ki o njem nič ne ve. Na glasbeni akademiji menda pol predavateljev ne obvlada kontrapunkta. Taki mu ne morejo predavati. In noče več hoditi. To so vse dobri fantje in zelo uživam pri delu z njimi. Če jih ne bi imel, bi že zdavnaj nehal.

Koliko se vas zbere ob petkih, ko je na sporedu Radio Ga-ga?

Odvisno. Od dva do pet.

Pa gre za čisto improvizacijo ali imate napisane scenarije?

Kakšno uro ali pa mogoče dan prej se slišimo in si rečemo, danes bi naredili nekaj na to temo, in začnemo. So pa potrebovali nekaj časa, da so zaštekali zadevo.

Novih ne preskušaš več, ker ste vi že klapa, prijatelji?

Če vidim človeka, ga ne bom preskusil, kaj zna, ampak se bom z njim najprej pogovarjal. Sama glasovna imitacija je zelo malo vredna. Takih je veliko, ki to počnejo. Poglejte Godlerja, ki Mr. Beanu ni čisto nič podoben, pa je boljši od njega. Oponaša ga tako, da je že boljši od njega. Blairu ni podoben, pa je celo boljši kot sam Blair. Imaš pa lahko ljudi, ki so podobni temu človeku, pa veš, da to ni on. Ko gledam samega Drnovška, si mislim, da še ni dosegel Šarca. Ko eksponiraš esenco človeka, niti ni pomembno, ali si mu podoben. Lahko si bolj podoben Drnovšku, kot je Drnovšek podoben samemu sebi. Ti ljudje so res dobri. Recimo ob 70-letnici Mure se je zgodil dogodek, kakršnega v svetovnem merilu ni pripravil še nihče. Ker pa to ni bilo piarovsko napihnjeno, mu ni še nihče dal pravega mesta. Jure Godler je v štirinajstih dneh napisal simfonijo, ki se je imenovala Murafonija. Celo simfonijo je dirigiral. Na koncu pa zapel sopransko arijo. To je bilo neverjetno. Zadnji stavek Jure poje tako, da oponaša Norino Radovan, s tekstom: "Saj vem, da vam gre ta simfonija že zelo na živce, ker ste lačni, vi bi radi jedli in pili, to pa vas sploh ne zanima, zato pojdite v zgornje nadstropje, kjer je ogromno hrane." To je odpel, potem pa tri ure in pol recitiral Hamleta v angleščini. Ko sem se tam pogovarjal z ljudmi, sem jim rekel, veste, Hamleta recitira, pa so mi rekli, ja, res priden fant.

Imaš občutek, da bi lahko vse te zadnje menjave na RTV vplivale na tvoji oddaji?

Ne, ker si tega ne bi dovolil.

Saj ni vprašanje, kaj bi si dovolil, ampak bolj, ali bi si oni dovolili, da bi te nagnali?

To pa lahko. Vem, kaj lahko od koga pričakuješ in kako se lahko s kom pogovarjaš. Vem tudi, da ni umetnost s politiko, ki je na oblasti, biti skregan, ampak z njo sodelovati. Ne vem, zakaj bi bil s kom a priori skregan, če se z njim glede česa ne strinjam. Če pa bom s kom sodeloval, pa je linija zelo tanka, da se reče adijo in nasvidenje.

V televizijski oddaji imaš vse najpomembnejše politike, ki so v različnih vlogah, in nemalokrat se iz njih ponorčuješ. Je to lahko problem?

Problem je, kako to kdo dojame. Najhujši so bili pritiski Lada Ambrožiča. Bilo je zelo hudo in so me opozarjali z različnih instanc, naj neham. Potem sem razmišljal, dobro, če ne bom njega, se bo javil kdo drug, pa tudi tega ne bom smel. Potem imaš situacijo črnih gradenj v Sloveniji, tole bomo zrušili, tegale pa ne. Zakaj bi to delal? Tak težek problem je bil tudi s Sošolcem, ko je Peršak prosil, da ne bi objavili, ker je imel taka vprašanja iz književnosti, da ni nič vedel, da se je še meni smilil, ker je intelektualec, ampak če bi popustil pri njem, se bi lahko vsak javil.

Se bojiš, da bi te lahko, sploh zdaj, ko so na oblasti taki politiki, ki so malo hitreje užaljeni, oblast imela za filter, kot so imeli svoj čas komunisti Tofa, Šraufencigerja ...

Ne bojim se tega, ker mislim, da je to vseeno višja raven. Nimam tega občutka. Še zmeraj zelo realno povemo stvari. To poskušam povedati tudi v svojih uvodih. Recimo moj prvi uvod je govoril o tem, da sem se šel leta 1991 s puško v roki borit za demokracijo in sem negiral vsa zgodovinska dejstva, da ko se enkrat vzpostavi oblast, se ljudje spremenijo, in sem rekel, morda pa je to izjema. Potem sem spoznal, da se je zgodilo tudi to. Po drugi strani imam bistveno več prijateljev na levici kot na desnici. Ne prijateljev, teh sploh nimam, ampak znancev. Čeprav so to vsi playerji. Nihče ni ideološko zaslepljen. In playerji ti "off the record" povedo, da nekam moraš pač iti, če hočeš kaj narediti. Z zaslepljenci se pa ne pogovarjam. Tisti, ki me ideološko indoktrinira in me poskuša zajebavati, tistemu pa se grobo retorično maščujem. Takrat znorim, ker tega ne maram. In mi je vseeno, na kateri strani so, je pa res, da je na desni strani več takih. Če mi kdo reče, da žalim nadškofa, dobi nazaj trojno porcijo. Imam argumente, da ga ne žalim, in se tega ne bojim.

Je po tej tvoji logiki Janez Janša player ali zaslepljenec?

Player.

Kaj pa Janez Drobnič?

Zaslepljenec.

Kje so po tvojem meje humorja? Ali lahko pripovedujemo vice o Ciganih in Židih?

Kje je osnova vica? Osnova vica se rojeva na najprimitivnejši ravni, ko kdo hoče vzpostaviti razmerje dominance. Če sem svetovni krele, pa rečem, fantje, ali veste tega, in če se trije obrnejo, se pravi, da že dominiram in lahko govorim bedarije. Manifestacija vica, da lahko nekaj poveš, pomeni, da si tako trivialen, tako glup ali pa tako prostaški, da si kdo reče, jaz pa tega sploh povedal ne bi. Potem lahko to gradiš do te mere, da sem fantom razlagal, naj bodo fantje tisto, kar je on. Se pravi Drnovšek, prva faza je, da ga oponašaš, druga, da mu daš lastno osebnost, tretja pa, da si ti on, razmišljaš in delaš kot on. Nič ne dodajaš, nobenih svojih fines. Recimo primerjava s cigani ... Kaj je končna faza? Končna faza je približek resničnosti k resnici. Če vzamemo, da je resnica fikcija, resničnost pa dejansko stanje. Primer, ko sem šel leta 1991 s puško v roki v boj za drugačne vrednote, smo se borili proti južnjaškim ciganom. To so bili za nas cigani. Ko sem se malo pogovarjal tam na Medvedjeku, kjer smo opazovali kolono tankov, sem postavil eno svojih najboljših vprašanj, kaj bi jim naredili, če bi bile v tankih hčerke oficirjev in vojaki, ki vozijo te tanke. Odgovor je bil, pofukali bi prasice, vojake pa pobili. To je bil takrat logičen odgovor, ko smo poslušali Marjana Jermana in Marjana Doro, ko sta pripovedovala, kaj so vse zrušili, tujina pa nam je razlagala, da bi morali vse reševati z dialogom in s strpnostjo. Da bi se morali malo več pogovarjati. Potem se je ista zadeva vlekla še v Srbiji, pa se je potem zgodila še Srebrenica, oni pa so govorili, da se je treba strpno pogovarjati. Potem ugotoviš, da je to v Sloveniji z Romi isto. Ni konkretnega primera, kako se ravna z nekom, ki dela prekrške, kako se dela z nekom, ki nima registrskih tablic. Če je kdo tankal bencin, pa ni plačal, ga odpelješ in ne poveš, da je bil Rom. Ta primerjava je taka, a to ni dober vic. Ko prideš iz resnice nazaj v resničnost, se mi zdi to končna faza vica. Kaj je to, če nekomu nekaj dodaš - da so blondinke glupe, da so župniki fukači svojih kuharic? Povej, da je to tako, da je to lahko resničnost. To je v celofan zavita resnica, ki je ne primerjamo z resničnostjo, ker to pa ni res, o madona, kako bi bilo to hecno, če bi bilo res. Ko ugotoviš kaj, kar je sporno, kar je moralno vprašljivo, je najbolje, da ta to zadevo lansira sam. O policistih je najbolje, da govorijo policisti sami. O blondinkah naj govorijo one same. Župniki poznajo tisoče vicev o sebi. Tako lahko omiliš situacijo, ki res obstaja.

Kdo je zdaj vaša največja konkurenca? Če ste vi Partizan, kje je Crvena zvezda?

Če smo mi Partizan, čeprav bo to delovalo egocentrično, se mi zdi, da obstaja v Sloveniji Crvena zvezda, ki ima slabe igralce, ima pa blazno dober marketing.

Kdo pa so ti?

Veliko ljudi se promovira na različne načine. Imamo predstavo, za katero sem prepričan, da je najboljša, ampak se ne promoviramo. To je vrhunec, vsak, ki jo je gledal, je rekel, da je to dobro. Zakaj pa ne naredimo boljše kampanje? Zato, ker je ne naredimo. Pa tudi nam ustreza, da jo odigramo enkrat, potem pa naredimo pavzo. Igramo v majhnih dvoranah za 200 ljudi, čeprav pravijo, da bi lahko igrali tudi v večjih, ampak tega nočemo. Moja ekipa je v slovenskem prostoru Partizan, ki nima nobene tekme, samo treninge. Ves čas smo na treningih. Če pa bo prišla Crvena zvezda z ekipo, bomo odigrali tudi kako tekmo.

Doma ste iz Grosupljega?

Ja. Iz Vrha nad Višnjo Goro.

Sta z Janšo prijatelja?

Ne. Od procesa proti četverici sva se videla trikrat ali štirikrat.

Kaj pa prej?

Prej sva bila sošolca in sva bila nepomembna. On je bil vozač in je bil zaradi tega frustriran. V Grosupljem je bilo tako, da je bilo za tistega, ki je bil vozač, malo frustrirajoče. Prevozna sredstva so bila slaba. Če je padal sneg, nisi mogel priti. Vsi so čakali v vrsti, kdaj jih bo pobral avtobus, mi pa smo šli že domov. To je bilo v osnovni šoli. Potem je šel Janša v Stično, tam je bil frajer, ker je prišel iz velikega mesta v majhno vas. Jaz sem šel pa iz majhnega mesta v veliko mesto, Ljubljano, in sem postal vozač. On je postal frajer, jaz pa bimbo. Ko sem prišel v prvi razred srednje šole, me je razrednik vprašal, ali imamo doma kaj živine. Moral sem znoreti, da je moj oče geodet. Kakšna živina, ampak si že vozač, glavo dol pa v zadnjo klop.

Nobenih zabavnih anekdot o Janši, recimo, kako je v mladosti osvajal ženske?

Tega ne vem, predvidevam, da je bil uspešen, glede na to, da je bil tekač na 800 metrov. Kar se Janše tiče, se spomnim, da sem vedno igral košarko na igrišču v Grosupljem. Enkrat po vojni, ko sem šel na igrišče, pride do mene cela skupina ljudi in mi pravijo, a ti oponašaš Janšeta na radiu, sem rekel ja, ves vesel. Samo še enkrat, pizda ti materina, ti bomo gobec razbil. Potem kaki dve leti nisem šel na igrišče.

Kako gledate v teh krajih na zgodbo z Romi?

Ene zadeve se ponavljajo. To je situacija, ki se vleče že leta in leta. Koeksistenca je bila v kronični fazi. Neki denar je bil namenjen za projekt Oaza, cigani pa so dobivali neke privilegije. Jaz jim pravim cigani. Na radiu poznam nekaj ljudi, ki so istospolno usmerjeni, jaz pa jim pravim homiči. To je zame izraz. Nikomur ne bom rekel, da je istospolno usmerjen partner, ampak da je homič. Če mi ne teži in to dojame, je vse v redu, če pa dela iz tega performans, ga bom naredil še jaz in bom ali jack ali bedak. Pri ciganih pa je zadeva taka, da je to sožitje nekaj časa trajalo, problem pa je nastal takrat, ko se je po okoliških vaseh začelo dogajati, da so se obnašali tako, kot da jim kaj pripada. Pripada jim zelje, koruza ... Pripadalo jim je, da so pozvonili pri hiši in rekli, stric, ali bi kaj dali. Problem pa je, ko kdo kaj da, pa tega ne naredi zato, ker bi rad dal, ampak zato, ker se boji. Takrat so začeli nastajati problemi, ker so se jih ljudje začeli bati. Nastajali so konflikti, ki jih niso znali rešiti. Potem je to eskaliralo. Na črpalki sem sam doživel, ko so mi črpalkarji rekli, da pridejo tankat in gredo. Vprašal sem jih, kaj pa naredite. Pa so mi rekli, da jih policija pozna. Ni bilo nobenih konsekvenc. Vaščani pa so to dojeli tako, da če imaš veliko množico A in majhno množico A, kjer je sistem vrednot različen, obstaja sožitje, dokler majhna množica A ne vpliva kvarno ali ne izkorišča ali terorizira velike množice A. Ko so vsi globalno dojeli, da traja teror že dolgo, so se uprli. Mediji so naredili napako, ko niso pokazali človeka, ki je že bil obsojen zaradi posilstva, niso pokazali človeka, ki je naredil kup prekrškov, kazali so mamo z majhnimi otročki. Dobiš asociacijo, da je bil to strahoten napad na uboge nemočne ljudi. Dejstvo je, da je bil. To je bila napaka, ampak tu je bilo narejenih tisoč napak. Če imamo pravno državo, bi se moralo tistemu, ki se vozi brez registrskih tablic, odvzeti vozilo. Nihče mi ne bo rekel, da se tu nič ne more.

Ni za to bolj kriva policija kot Romi?

Za tem se skrivamo. Vsi projekti tu okoli so imeli zapisano: ali integracija ali asimilacija Romov. Zakaj jim vzeti identiteto? Če je ta identiteta v nasprotju z večinskim narodom. Naj jih zaščitijo in jim naredijo park, kjer bodo živeli tako, kot hočejo živeti, šole se bodo pa vozile k njim, da jim bodo pokazali večer romske kulture. Pobrali bodo vstopnino in bodo lepo živeli. Ampak svoje identitete nimajo. Zdaj pa je to predimenzionirano politično vprašanje. Sam bi vprašanje Romov rešil v enem mesecu.

Res? Kako?

Zelo preprosto. Dati jim je treba neko dotacijo kot kredit, da se jim zagotovijo dobre bivalne razmere. Kredit bodo že vrnili, lahko tudi kasnejše generacije. To bo neki davek, ki ga bomo plačali, da ne bo prišlo do terorja, da ne bo prišlo do take eskalacije kot zdaj. Tisti, ki nočejo tako živeti, pa naj gredo. Reševanje tega ni nikomur v interesu, če dobivajo za to evropska sredstva. Imamo institucije, ki se s tem ukvarjajo in jim je fino, če je to kronična faza, zakaj bi se zadeva reševala. Če imaš na RTV redakcijo, ki nič ne dela, in jih je kar nekaj takih, pa na koncu leta rečejo, poglejte, koliko denarja smo navsezadnje privarčevali. Finančno so super uspešni, gledalci pa projekta ne poznajo in ga ne pogrešajo. Ne pogrešam projekta Tone in Jože v vodi, če sploh ne vem, da obstaja. Uspešen pa sem, ker je moja redakcija privarčevala, Hribar pa je vse zagonil.

Je prišel kdaj k tebi kakšen urednik in rekel, Hribar, tega pa ne?

Ne, bila pa je želja, da Ambrožiča pa ne.

Pa to, da SDS-ovci nočejo nastopati v oddajah?

Če noče, noče. Hoteli smo Vaska Simonitija, pa ni bilo odgovora. Hoteli smo Grimsa, pa ni bilo odgovora, smo dali pa Majdo Širco, ki je prišla. Bomo imeli pa same levičarje. Meni je vseeno.

Kaj bi se zgodilo, če bi bila gostja v oddaji Vida Petrovčič ali kateri od odstavljenih urednikov?

Nič se ne bi zgodilo. Z Vido Petrovčič smo imeli en kreš, v enem prispevku je bila nekaj proti nam, in smo jo vrteli nazaj, v podnapis pa smo dali, da je shujšala zato, ker bi rada uravnotežila program, oblast prosim, računajte name.

Če bi to oddajo v soboto pustil in se namesto tega raje ukvarjal z vodenjem prireditev, bi verjetno veliko bolje zaslužil?

Seveda. Nastopam takrat, ko se mi da in ker se mi to zdi fino. Ko imam dober dan, grem delat.