Obamanija

Da so se demokratske kandidature za ameriškega predsednika vsule prav v času, ko so v Hollywoodu razglasili letošnje oskarjevske nominirance, ne preseneča. Iz dveh razlogov. Prvič, Hollywood je, kot veste, agit-prop demokratske stranke. In drugič, letošnje demokratske kandidature za ameriškega predsednika izgledajo kot podeljevanje Oskarjev. Hollywood ljubi rekorde, prelomne, magične, zgodovinske trenutke, mejnike. Saj veste: prvi črnec, ki je dobil Oskarja, prvi otrok, ki je dobil Oskarja, najstarejši igralec, ki je dobil Oskarja, prva ženska, ki je Oskarja dobila za vlogo moškega, prvi igralec, ki je dobil dva Oskarja zapored. In tako dalje. Hollywood ljubi reči, ki se zgodijo prvič. In tako je predsedniško kandidaturo najavil Barack Obama, senator iz Illinoisa - če bi prišel v Belo hišo, bi postal prvi črnski predsednik. Njegov oče je bil črnec. Takoj za njim je predsedniško kandidaturo najavila Hillary Clinton, senatorka iz New Yorka - če bi prišla v Belo hišo, bi postala prva ameriška predsednica. In ja, prvič bi se zgodilo, da bi nekdanji ameriški predsednik postal Prva dama. Takoj za njo je predsedniško kandidaturo najavil Bill Richardson, guverner Nove Mehike - če bi prišel v Belo hišo, bi postal prvi hispanski predsednik. Njegova mama je bila Mehičanka. Nekje vmes je predsedniško kandidaturo najavil tudi Dennis Kucinich, kongresnik iz Ohia in nekdanji župan Clevelanda - če bi prišel v Belo hišo, bi postal prvi ameriški predsednik hrvaškega rodu. Njegov oče je bil Hrvat. In seveda, kandidaturo je najavil tudi John Edwards, nekdanji senator iz Južne Karoline, ki se mu leta 2004 z Johnom Kerryjem, v vlogi podpredsednika, ni uspelo prebiti v Belo hišo - če bi se mu uspelo v Belo hišo prebiti zdaj, bi lahko postal prvi ameriški predsednik, ki bi imel za podpredsednika Afro-Američana, Hispanca, Hrvata ali pa žensko.

46-letni Obama, pripadnik generacije X, je povzročil največje vznemirjenje. Pa ne zato, ker bi s svojo kandidaturo presenetil, ampak zato, ker je tako nepričakovano pohitel in s tem prehitel ostale, tudi Hillary Clinton. Obama je torej storil nekaj takega kot Lojze Peterle v Sloveniji. In če smo že ravno pri Sloveniji - Obama malce potegne tudi na Marjana Cerarja, nekdanjega direktorja Belinke, ki je pred leti kandidiral za slovenskega predsednika. Gotovo se še spomnite, kaj se je zgodilo: sodeloval je na nekem TV omizju, po katerem so mu rekli, hej, to si dobro rekel - ti bi moral kandidirati za predsednika Slovenije! In je kandidiral. Barack Obama je svoje "TV omizje" doživel leta 2004 na predvolilni konvenciji demokratske stranke, kjer je zablestel z briljantnim govorom, ki je požel dolge ovacije. Obama, ki je povzročil pravo evforijo in obamanijo, je izgledal kot nova senzacija demokratske stranke, kot novi demokrat. Ne le kot zvezdniški material, ampak kot superzvezdniški material. Mnogi so rekli: hej, zakaj za predsednika rinemo Kerryja, ne pa Obame? Obamo so kakopak trepljali, politiki, mediji in javno mnenje: To si dobro rekel - ti bi moral kandidirati za predsednika! In Obama je le dve leti kasneje - potemtakem ob prvi priložnosti - sklenil, da bo kandidiral. Toda ironično, njegov govor na predvolilni konvenciji je ostal njegov edini kredit, njegovo edino politično "opravičilo" za kandidaturo. Podobno kot je bilo ono TV omizje edino Cerarjevo politično "opravičilo" za predsedniško kandidaturo. Vmes namreč senator Obama ni storil ali pa rekel nič posebnega, nič pomembnega, nič usodnega, nič senzacionalnega, nič tektonskega. Ni rekel, da naj se Amerika umakne iz Iraka. Njegova senatna glasovanja so bila bolj ali manj antiklimaks. Ves ta čas je pazil na jezik. Skušal se je "centrirati". Pazil je, da ne bil imel preveč izrazitih ali pa preveč kontroverznih stališč. Pazil je, da se ne bi komu zameril. Sprejemljiv je hotel biti za vse. Pazil je na svoj imidž. Podobno kot to počne Borut Pahor. Obama je atraktiven, šarmanten, magneten in telegeničen, s tisto dozo karizme, ki jo politiku daje pogosto pojavljanje na televiziji in predvsem njegovo diplomatsko prilagajanje temu mediju. Medij dela zanj - in medij je sporočilo. Zato se mu ni treba opredeljevati. Zato mu ni treba reči, da naj se Amerika umakne iz Iraka. Zato mu ni treba reči, da mu je žal, ker je inicialno podprl napad na Irak. A po drugi strani, na to računa tudi Hillary. Za razliko od Edwardsa, ki je že zdavnaj prevzel protivojno retoriko. Še več - prevzel je protivojno retoriko Martina Lutherja Kinga.

No, takoj ko je Obama najavil kandidaturo, je doživel to, kar so pred njim doživeli vsi črnski voditelji, recimo Martin Luther King ali pa Malcolm X - politični atentat. Ali kot pravijo: character assassination. Revija Insight, ki jo kontrolira desnica, je namreč "razkrila", da je Barack Hussein Obama v mladosti hodil v muslimansko, islamistično šolo, v madrasso, ki da je bila leglo wahabizma in džihadizma, in da je v resnici musliman. Res je, Obamov oče je bil musliman (iz Kenije), njegov očim tudi (iz Indonezije), res je, mladost je preživel v Indoneziji, kjer je hodil v muslimansko šolo, toda hodil je tudi v katoliško šolo - in seveda, muslimanska šola, v katero je hodil, ni imela nobene zveze z džihadizmom. To je bila navadna indonezijska javna šola. Toda fabrikacija je v hipu dobila noge: desni, probushevski mediji, komentatorji in blogisti so začeli hitro poudarjati, da je Obamovo srednje ime Hussein, da se Obama sliši kot Osama, da je v resnici džihadist, ki hlini, da je kristjan, da ima izprane možgane in da se hoče kot neke sorte "mandžurski kandidat" infiltrirati v Belo hišo, razbiti Ameriko, vpeljati šarijsko pravo, Američane pa preleviti v šiite. Če vprašate desnico, potem Obama sodi bolj v Guantanamo kot pa v Belo hišo. Ni kaj, morilski propagandno-medijski stroj, ki je Kerryja leta 2004 v nekaj dneh prelevil iz vojnega heroja v veleizdajalca, že žge, peče in cvre, nanj pa lahko računa tudi Hillary, komunistična feministka, ki menda le hlini, da je centristična demokratka. Tokratno predvolilno kampanjo, ki se je začela skoraj dve leti pred volitvami, bosta očitno formatirali predvsem rasno in žensko vprašanje. Bu! Američani bodo spet volili v strahu. In iz strahu.

Ali so črnci pripravljeni na črnskega predsednika?

Sondaže kažejo, da Hillary med demokratskimi volilci premočno vodi - pred Obamo in Edwardsom (41 vs. 17 vs. 11). Presenetljivo? Ne ravno. Vsekakor pa je presenetljivo, da Hillary premočno vodi tudi med črnskimi volilci - Obama za njo zaostaja za 26 točk! Pričakovali bi, da jim bo, kot se reče, pisan na kožo, da bodo v njem videli svojega kandidata, svoje veliko upanje, da ga bodo sprejeli z velikim navdušenjem, evforično, tako rekoč z aklamacijo - s takim navdušenjem, tako evforično in tako aklamativno, kot so ga sprejeli na zadnji demokratski predvolilni konvenciji leta 2004, ko je s svojim govorom in s svojo prisotnostjo naelektril delegate. Toda ironično, ravno v tem je problem! To, da so ga na tisti konvenciji tako evforično sprejeli in glorificirali, zanj očitno ni bilo dobro. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker so ga s takim navdušenjem, tako evforično in tako aklamativno sprejeli belci. Ker ga je s takim navdušenjem, tako evforično in tako aklamativno sprejel delegatski zbor belega establišmenta. Črnci so si rekli: Ups? Kaj se dogaja? Zakaj so ga belci tako navdušeno sprejeli? Zakaj jim je tako všeč? Zakaj so se tako noro zaljubili vanj? Zakaj belci svoje veliko upanje vidijo v črncu? Tu je nekaj narobe! Tu nekaj ne štima! Črnci v resnici niso bili navdušeni nad belskim navdušenjem nad Obamo. Kar je logično: belci običajno niso tako navdušeni nad črnci. Sploh pa niso nikoli tako evforično navdušeni nad črnci. Ne, belci drugih črncev ne sprejmejo tako, kot so sprejeli Obamo. Razlog več, da so šli črnci vase in se vprašali: so ga demokratski belci tako evforično sprejeli zato, ker ni le črnec? Ker je tudi belec? Ker je po očetu črnec, po mami pa belec? Ker pod črno kožo skriva belo dušo? Ker vedo, da je njihov? So ga tako evforično sprejeli zato, ker v njem vidijo belca? Ker ga imajo za svojega? Ker je ravno dovolj bel, da se jim zdi sprejemljiv - in ravno dovolj črn, da bo lahko pritegnil črnce? Ker bo lahko njihov, belski, črncem pa bo obenem dajal občutek, da je tudi njihov? Ker je le še en črnec, ki bo služil beli volji, belim interesom? Ker je le še en črnec, ki bo v "kriznih", "kritičnih" trenutkih težko nastopil proti beli volji in proti belim interesom? Ker bo liberalne belce odvezal tradicionalnega občutka krivde, tako da bodo lahko ustvarjali pokroviteljski vtis, da so premagali rasni prepad in da so se znebili rasnih stereotipov, in da se bodo lahko povsem mirno - in heh, brez občutka krivde - identificirali z njegovo belsko, ne pa tudi z njegovo črnsko linijo?

Prav v teh vprašanjih je treba videti odgovor na osrednje vprašanje: zakaj sondaže kažejo, da črnci ne podpirajo Obame? V demokratski stereotipizaciji Obame vidijo le reinkarnacijo klasične belske stereotipizacije črncev. Črnci pač ne zaupajo belcem, ki so voljni kupiti le "bele" črnce. Nič bolj pa ne zaupajo črncem, ki na to igro - in na to stereotipno vlogo - pristanejo. Je pa res, da ta igra - in ta vloga - prinaša nagrade. Tudi Oskarje. Naj vas spomnim: Halle Berry je pred nekaj leti dobila Oskarja za vlogo agonične, tesnobne, razžrte matere samohranilke v Balu smrti. In zakaj je dobila Oskarja? Ker fuka z belcem - ker pusti, da jo odreši belec. In predvsem zato, ker pusti, da se belec "na njej" - in v njej, heh - odreši svojega občutka krivde, svojega "podedovanega" rasizma, svojega črno-belega pogleda na svet. Ali bolje rečeno, Oskarja je dobila zato, ker je pustila, da se Hollywood s pomočjo nje - in v njej, se razume - odreši svojega občutka krivde. Ko ji je Hollywood, ki je izrazito prodemokratska skupnost, podelil Oskarja, si je čestital za svoj liberalizem, za svojo strpnost, za svojo "integriranost", ki pa je le iluzija. Kot pač vemo, je Hollywood - podobno kot demokratska stranka - belska stvar, del belskega establišmenta. Hollywod že od nekdaj slovi po tem, da nagrajuje črnce, ki igrajo belce.

Samo pomislite: pred leti je Oskarja za vlogo športnika v filmu Jerry Maguire dobil Cuba Gooding. In zakaj je dobil Oskarja? Ker je igral najboljšega prijatelja belca - in ker mu je omogočil, da se odreši. Še prej je Oskarja dobila Whoopi Goldberg - za vlogo jasnovidke v Duhu. In zakaj ga je dobila? Ker je igrala najboljšo prijateljico belca in belke - in ker jima je omogočila, da se odrešita. Še prej je Oskarja dobil Louis Gossett - za vlogo narednika v Častniku in gentlemanu. In zakaj ga je dobil? Ker je igral najboljšega prijatelja belca - in ker mu je omogočil, da se odreši. Vmes je Oskarja dobil tudi Denzel Washington, in to dvakrat - prvič za vlogo vojaka, ki se v Vojni za slavo vključi v državljansko vojno in boj za ukinitev sužnjelastniškega sistema, drugič pa za vlogo brutalnega, skorumpiranega policaja v Dnevu za trening. In zakaj ju je dobil? Ker je igral najboljšega prijatelja belcev - in ker jim je omogočil, da se odrešijo. Ker je potemtakem izpolnil belske, "liberalne", h'woodske fantazije o "integraciji". A po drugi strani, že začelo se je tipično: prva črnka, ki je dobila Oskarja, je bila Hattie McDaniel - jasno, za vlogo služabnice v eposu V vrtincu. In zakaj je dobila Oskarja? Ker je igrala najboljšo prijateljico belcev, njihovo najboljšo sužnjo - in ker je belcem omogočila, da se odrešijo. Ker je potrdila belsko fantazijo, da je "integracija" mogoča tudi znotraj ameriškega apartheida, znotraj rasno segregirane družbe, in da lahko "integracija" uspe tudi brez ukinitve rasne segregacije. Hattie McDaniel je dobila stranskega Oskarja, toda Sidney Poitier je bil prvi črnec, ki je dobil Oskarja za glavno vlogo. Leta 1963 je nastopil v filmu Lilije s polja, v katerem je igral Homerja, popotnika, ki se mu avto nekje na ameriškem zahodu pokvari, tako da obtiči v ruralni skupnosti vzhodnoevropskih nun, ki v njem vidijo svojega "odrešenika", ali bolje rečeno - v njem vidijo človeka, ki jim bo zgradil kapelo. Kar Poitier tudi stori. Garaško. Jasno, brezplačno. Poitier ni sprejemljiv zato, ker je plemenit, ampak zato, ker je servilen. Zato tudi rasni prepad sploh ni problematiziran. Le zakaj bi bil? Na eni strani je črnec, na drugi pa so nune - med njimi se ne more nič zgoditi, vsaj nič seksualnega. In zato je njegova barva kože povsem nekontroverzna - nihče sploh ne opazi, da je črn. Rekli boste: fino, film, posnet leta 1963, ko je rasna segregacija še obstajala, se obnaša tako, kot da rasna segregacija ne obstaja več. Toda hej, zakaj potem belke prvega črnca, ki pride mimo, določijo za svojega "sužnja"? Zakaj je torej dobil Oskarja? Ker je igral najboljšega prijatelja belk - in ker jim je omogočil, da se odrešijo. In seveda, ker je Hollywoodu omogočil, da si je lahko čestital za liberalizem, za uspešno "integracijo". Ker je Hollywoodu pustil, da je ustvaril vtis, da je ta film zadnja beseda o rasni enakopravnosti.

Ne pozabite, da so črnce v h'woodskih filmih najprej igrali belci. Tudi v razvpitem Griffithovem Rojstvu naroda. To je bil čas, ko so bili za belce v vlogah črncev bolj sprejemljivi belci kot pa črnci. Senzacijo je potem povzročilo odkritje, da lahko črnce igrajo tudi sami črnci (npr. Hattie McDaniel). V šestdesetih, ko se je razvnel črnski boj za državljanske pravice, pa so ironično ugotovili, da lahko črnci nastopajo tudi vlogah belcev. Sidney Poitier je postal kralj teh vlog - vse njegove vloge bi lahko odigrali belci. Toda Poitier je prebil h'woodski led. Črncem je odprl vrata v Hollywood, v demokratsko krilo Amerike. Cena, ki jo je moral plačati, je na dlani: pristati je moral na stereotipizacijo, na belsko-liberalno vizijo črnca - na lik črnca, ki odrešuje belce. Da je bil najbolj sprejemljiv v vlogah črncev, ki odrešujejo belce in liberalni mit, da je "integracija" uspela (Beg v verigah, Ugani, kdo pride na večerjo, V vročini noči), ne preseneča. In iz tega stereotipnega, nekontroverznega, kompromisnega, politično korektnega reševanja belcev - iz tega potrjevanja liberalnega, h'woodskega mita o uspeli "integraciji" - je naredil kariero. Denzel Washington je le nadaljevanje Sidneyja Poitiera: v Črnem sinu, ki ga je na začetku osemdesetih katapultiral, se je izkazalo, da je nezakonski sin belca, v Vojni za slavo je pustil, da je črnski bataljon vodil belec, v Philadelphiji se je boril za pravično stvar belca, v Pelikanovem poročilu je igral novinarja, ki je v Grishamovem romanu belec, toda v filmih, v katerih igra črnske voditelje (Malcolm X, Cry Freedom), ga vedno ubijejo. Dokler igra belca, preživi - ko začne igrati črnca, umre. Toda vprašanje, kako prebiti h'woodski led, je bilo vedno le sinonim za vprašanje, kako prebiti ameriški led. Na podoben način so ameriški led prebijali - in ujeli kritično maso "sprejemljivosti" - drugi črnski zvezdniki, recimo Tiger Woods, O.J. Simpson in Colin Powell: pustiti so morali, da so v očeh belcev razpadli na belca in črnca, kar je potem belcem omogočilo, da so se lahko "varno" identificirali z njihovo "belo" stranjo. O.J. Simpson je hotel na vsak način ugajati belcem - in v tem je tako pretiraval, da se mu je zmešalo. Za razliko od Michaela Jacksona, ki se je s kirurškimi operacijami transformiral, "pobelil" - hotel je biti oboje, črnec in belec, black & white, sprejemljiv za vse.

Črnci imajo dovolj stereotipiziranja. In dovolj imajo črncev, ki se pustijo stereotipizirati. In dovolj imajo črnskih politikov, ki pravijo, da se puščajo stereotipizirati v imenu višjih ciljev, za skupno dobro. Črnci pač ne verjamejo, da v Ameriki ni več rasnega problema, da ni več rasnih prepadov, da ni več segregacije in diskriminacije, da ni več rasnega profiliranja. Obama ima dovolj časa, da naelektri aktivistični trebuh ameriške demokracije in države, v katerih bodo prve demokratske primarne volitve (Iowa, Nevada, New Hampshire, Južna Karolina). Hja, dovolj časa ima, da iz sebe potegne Thriller. In iz sebe bo moral potegniti vsaj Beat It, če noče, da bosta Hillary in Edwards za črnce bolj sprejemljiva kot on. Ali je Amerika pripravljena na črnskega predsednika, se sprašujejo ameriški mediji. Drugi se sprašujejo: ali so ameriški mediji pripravljeni na črnskega predsednika? V resnici bi se morali vsi skupaj vprašati: ali so korporacije, ki financirajo predvolilne kampanje, pripravljene na črnskega predsednika? Kajti kampanja bo zelo dolga - in potreboval bo h'woodski budžet. Kake pol milijarde dolarjev. A kot rečeno, dovolj časa ima. Tudi njegovi protikandidati niso do sedaj povedali še nič posebnega ali pa izvirnega. Le zakaj bi? Saj kandidirajo za ameriškega predsednika. To bosta dolgi dve leti. Komaj čakam.