Lassie se vrača

Druže Tito, vrati nam se!
Ni mrtav.

"Zastave ni mogoče pojesti," je zapisal Friedrich Engels v Izvoru družine, privatne lastnine in države. Zato si tudi največji domoljubi uživaško manejo roke, ko se njihove mize šibijo pod sarmami, kranjskimi klobasami ali tufahijami še dovčerajšnjih sovražnikov. Hrvaški materi se doslej ni rodil sin, ki bi se bil zaradi višjih ciljev pripravljen odreči užiški slivovki, prav tako srbska mati ni povila hčere, ki bi zavrnila Kraševe bajadere, posebej če bi ji jih podaril, recimo, Goran Višnjić.

Nekoč davno, v času srbske prepovedi uvoza slovenskega blaga, so Beograjčani policiji in srbski pravoslavni cerkvi pošiljali anonimne prijave, v katerih so izražali sume, da nekateri njihovi sosedi skrivaj, za spuščenimi žaluzijami, jedo majonezo Thommy. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Zdaj lahko sredi belega dne vstopiš v beograjski Mercator, kupiš 1,5-kilogramski kozarec te majoneze in jo pospraviš kar sredi trgovine, pa se ti ne bo skrivil las na glavi. Če so nenadoma postali nostalgični celo Srbi, kaj naj rečemo o Jugoslovanih? Stvar je najočitnejša, ko pridrvijo na dopust in navalijo na kavarne (ker so zanje poceni); kako glasni in zahtevni so! In kako spravljajo ob živce natakarje ... Ko se vračajo, tovorijo na Zahod cele skladovnice slanine in vreče kajmaka v torbah Louis Vuitton, kupljenih na kakem balkanskem bolšjaku. Sam sem bil priča, ko je neki rojak na vlak za Muenchen vkrcal plastično posodo s kislim zeljem v velikosti manjše kredence. Seveda, to, da nekateri vlačijo Sauerkraut na Bavarsko, sploh ni toliko povezano z nostalgijo kot s stanjem malih možganov in emigrantske zavesti, deloma pa tudi z vplivom okolja, tj. s švabsko varčnostjo.

Resnici na ljubo je na Zahodu včasih dejansko težko priti do zdrave, domače hrane. Recimo do volov ali prascev. V večini normalnih držav je prodaja celih živali z zakonom prepovedana ali družbeno nesprejemljiva. V supermarketu boste dobili že pripravljene in zapakirane zrezke, prav gotovo pa ne cele živali z glavo, ličnicami in očmi. Toda potreba je mati iznajdljivosti in neki jugonostalgik se je v Bernu za 29. november znašel tako, da je jagenjčka nabavil v lokalni trgovini z živalmi. Za 1. maj pa je zavil v drugo, da ne bi komu postal sumljiv.

Poleg holesterolske obstaja tudi maliganska jugonostalgija. Ta je najbolj prizadela brate Slovence. Nekoč so potovali z vlakom bratstva in enotnosti in potem v Srbiji obujali spomine na NOB, ga luckali in včasih še kaj odcepili, danes počnejo nekaj podobnega, le da ničesar več ne obujajo. Namesto tega čakajo novo leto s Koštunico, kot da se vmes ni zgodilo nič. Za zdaj ti novi vlaki vozijo samo v eno smer - iz Slovenije v Srbijo. Slovenci ne potrebujejo vizuma, poleg tega nad mejami niso tako zelo očarani kot Srbi. Sicer pa Slovenci, drugače od Srbov - ti si še vedno niso opomogli od vsega žganja, ki jim je steklo po grlu med poslavljanjem od tistih, ki so odhajali v boj, od Gazimestana do danes - ne pijejo več. Pa tudi manj ne.

Kraj in način nastanka

Jugonostalgija je elegični spomin na življenje v nekdanji Jugoslaviji. Tako pravijo tisti, ki so jim vlaki pred nosom ušli in zdaj sedijo v postajnem bifeju in ne vedo, kaj bi. Za druge, podjetnejše, ki so se pravočasno zrinili v ekspresne kompozicije svojih nacionalnih zgodovin, je jugonostalgija nekaj popolnoma drugega - je neprijeten spomin na življenje, kakršnega so živeli nekoč, ki so se mu odrekli in ki se ga še vedno sramujejo. Za tretje, ki mislijo, da so pametnejši od tistih prvih in boljši od onih drugih, je jugonostalgija skupek manifestacij kulture, ki je preživela družbo, v kateri je nastala.

Obstaja pa še nova, na srečo vse bolj množična mnenjska šola, po kateri je jugonostalgija samo eden od množice načinov, na katere te starci gnjavijo in utrujajo. In to brez milosti.

V glavnem vsak pripoveduje svojo zgodbo, zato jugonostalgija označuje vrsto različnih, med seboj nepovezanih in pogosto nasprotujočih si pojmov. Take besede se v leksikologiji imenujejo homonimi. Etimološko pa je jugonostalgija beseda, nastala iz dveh novotvorb - Jugoslavije in nostalgije.

Jugoslavijo sta si izmislila Trumbić in Supilo z manjšo pomočjo prijateljev iz antante. Od tedaj je preteklo že veliko vode, zato Jugoslavija danes v vsakem od jezikov, ki so bili v rabi na njenem ozemlju, pomeni nekaj drugega. Izjemi sta le hrvaščina in srbščina, saj v teh dveh jezikih Jugoslavija pomeni isto - velika Srbija. Kdor razume, mu ni treba nič razlagati. V bosanščini pa se, recimo, temu reče "jebem vas, bedaki".

Kar zadeva nostalgijo, jo je v 17. stoletju iznašel dr. Andreas Reich. Pod tem imenom je opisal poseben sindrom, posebno vrsto duševnega trpljenja, ki ga povzroči nezmožnost pacienta, da bi se vrnil tja, od koder je bil prišel (nostos = vrnitev v domači kraj; algos = bolečina). Reich ni bil samo teoretik, ampak tudi praktičen človek, zaslužen za uvajanje novih, revolucionarnih metod zdravljenja te bolezni v obliki privezovanja, klofutanja in polivanja pacientov z ledeno mrzlo vodo. Te metode so bile takrat deležne vsestranskega odobravanja strokovne javnosti.

Naši jih še danes cenijo.

Mal du siecle

Medicinska enciklopedija JLZ jugonostalgijo opisuje kot "nalezljivo bolezen, ki se, drugače od drugih infekcijskih bolezni, ne prenaša z osebnim stikom, ampak, prav nasprotno, s pomanjkanjem tega. Ogroža izključno prebivalstvo srednjih let. Vzrok okužbe je najpogosteje kasetofon, gramofon ali magnetofon oziroma tisto, kar prihaja iz njega in kar nekateri avtorji nekritično uvrščajo v kategorijo "glasbe". V začetnem stadiju bolezen napade ustno votlino, nato pa tudi center za ravnotežje in orientacijo v času in prostoru. Klinična slika je podobna kot pri bolezni norih krav, le da se jugonostalgiki ne samo opotekajo in tolčejo okoli sebe, ampak se tudi cmerijo. To počnejo diskretno, toda tako, da jih vsi vidijo. Inkubacijska doba je dolga, a ko bolezen izbruhne, je s pacientom res hudo ..."

Znanstveno mnenje je torej takšno, iz izkušenj pa vemo, da je prvi simptom občutek, da nisi čisto pri pravi. Vzrok za to je pomanjkanje encima, med laiki znanega pod imenom "mladost". To samo po sebi ne povzroča posebnih težav, kajti kot pravi Proust, mladost hitro mine. Vendar pa stik z eks-yu glasbo povzroči resne zaplete. Od tega se ne povesijo le ušesa, možgani pa atrofirajo, ampak odpovedo tudi vsi obrambni mehanizmi, ki jih je organizem več let potrpežljivo gradil in dograjeval.

Razpad imunskega sistema je najočitnejši na middle-class-middle-age žurkah, ko zavrtijo kak cede iz osemdesetih let. Takrat se strga tudi bivšim mačkam, ki so prezirale vse razen skupine Talking Heads in mogoče še Davida Bowieja, in zapojejo skupaj z Novimi fosili, dovčerajšnji Claptoni, J. J. Cali in McLaughlini pa pograbijo svoje stare navidezne kitare in udarijo po njih na zvoke Divljih jagod ("Moto-ri, moto-ri, mo-to-ri ..."). Znani so tudi primeri, ko so navili Harisa, pa so se vsem navzočim roke kar same od sebe dvignile v zrak ...

Na kratko, klinična slika je dokaj ogabna. Doba novica pa je, da je bolezen hitro ozdravljiva. Najboljši rezultati se dosežejo, če se mora bolnik spoprijeti s kako resnično življenjsko težavo.

Če teh nima, pomaga tudi žganje. Ali, še bolje, viski.

Weltschmerz in zasebno podjetništvo

Jugonostalgija se kaže na različne načine. Poleg glasbe so tu še filmi, obeski za ključe in knjige. Naklade vsega naštetega naraščajo, tveganje, da te sosed na stopnišču pljune, ker se ukvarjaš s takimi stvarmi, pa je vse manjše. Drugače kot pred leti zdaj zaradi jugonostalgije celo na Hrvaškem nihče več ne izgubi prijateljev ali službe. Resda je zadnje čase nekoliko teže izpuliti cekine od tujih nevladnih organizacij, ker se jih je večina z Balkana preselila na Kavkaz, vendar se to da kompenzirati s povečanim povpraševanjem na domačem trgu, presežke pa je mogoče tudi izvoziti. Patent za jugonostalgijo smo podtaknili celo Vzhodnim Nemcem, lansirajo pa jo pod imenom ostalgija. In prav dobro jim gre.

Jugonostalgija postaja resen posel, z njo se danes ne ukvarjajo le intelektualni proletarci, ampak tudi mali podjetniki. Od Tito bara v Skopju do istoimenske beznice v Ljubljani se je jugonostalgije oklenil marsikateri gostinski delavec širom po nekdanji SFRJ. Celo Titovemu vnuku srce ni dalo, da v Beogradu ne bi odprl restavracije, kjer ponuja divjačinske specialitete ("Veste, ded je rad hodil na lov ..."). Tam lahko naročite paprikaš iz merjaščevega mesa, in medtem ko čakate, uživate ob pogledu na najverjetneje edini Titov doprsni kip, ki ga Srbi še niso odbili in pretopili v kakega svojega svetnika ali generala.

Prav zato, ker Jugoslovani prihajajo iz države, ki je ni več, se najraje zbirajo na krajih, ki jih prav tako ni več. Na spletu je na stotine strani, posvečenih tovarišu Titu, Tajči in jugoslovanski košarkarski reprezentanci. Takšne strani, še do včeraj rdeča cunja za nacionalistične vole in magnet za ustaško-četniški spam in zmerljivke, danes spravljajo ob živce le redko koga. Prav nasprotno, poštenjaki so jih veseli in se navdušujejo nad njimi, saj lahko z njih po mili volji snemajo tuje tekste, glasbo in spote.

Jugonostalgiki so dejavni tudi v resničnem svetu. Eden od njih je odprl kar tematski park, svobodno ozemlje Palić pri Subotici. Drugi - presenetljivo, Črnogorec - je odprl diplomatsko predstavništvo in se razglasil za generalnega konzula SFRJ. Nekaj Slovencev pa je povzročilo mednarodni incident, ko so nad Gorico iz kamenja na hitro zložili velikanski Titov podpis. So tudi taki, ki redno prihajajo v Beograd na obletnico Titove smrti in na dan mladosti obiskujejo Kumrovec. Videti so kot japonski vojaki iz filipinskih pragozdov, tisti namreč, ki jih še niso obvestili, da so vojno izgubili.

Kmetje vseh dežel, združite se!

Ko se jugonostalgiki napokajo in nalokajo, preidejo h kulturi in umetnosti. To je samo še en dokaz, da so imeli klasiki marksizma prav, ko so trdili, da brez materialnih temeljev ni družbene nadstavbe. Veliko kulturnih manifestacij navdihuje skupna dediščina nekdanjih jugoslovanskih republik. Največja takšna manifestacija poteka v vasi Guča v Republiki Srbiji. To je srečanje vseh kmetov iz nekdanje Jugoslavije, po stopnji ruralnega ekshibicionizma primerljivo zgolj z Nashvillom v ZDA, le da tisti v Ameriki niso kmetje, ampak farmarji.

V Guči na vsakega domačega kmeta pride po eden iz tujine, med njimi pa je - spet - največ Slovencev. Ni jim odveč prestopiti dve meji, da potem lahko gazijo po blatu, poslušajo srbske Cigane, kako jebejo mater trobentam, in gledajo mladoletne Srbkinje, kako po mizah in na stropu plešejo tradicionalne srbske plese, kakršna sta anatolski čoček in bejrutski trebušni ples.

Zaradi tega je izobražene Srbe sram in prepričujejo Slovence, da to ni Srbija in da so o vsem skupaj samo sanjali. Z Modijado - tekmovanjem za najboljše na žaru pripravljene bikove prašnike, priželjce in druge dele endokrinega sistema - vred. Obstaja še nekaj, kar je podobno jugonostalgiji, pa to ni. Gre za "turbofolk". Ta je po mnenju Slovencev, ki na stvari gledajo s svojih alpskih višav, medtem ko nabirajo gobe in planike, surov, primitiven in zato avtentičen proizvod jugoslovanske glasbene kulture.

V resnici pa turbofolk nima niti najmanjše zveze z jugoslovansko popkulturo, ravno nasprotno, prav on, ta udarna pest estetike nacionalpopulizma, ji je izbil vse zobe. Rokerji, šminkerji in drugi neplavalci so hitro utonili v hudourniku nacionalistične histerije, na površje pa je priplavalo zgolj tisto, kar v povodnji tako ali tako vedno najprej izplava. Val turbofolka je pljusknil na vse pred sabo in se, drugače od novega vala, ni nikoli umaknil.

Moč narave je slepa za etnične delitve, zato so ob potopu kmetavzarstva skupaj s Srbi nastradali tudi njihovi sosedi. Na primer Hrvati. Tako kot v Srbiji danes le še malo kdo posluša Azro, marsikdo pa zbira Severinine posterje, tudi na Hrvaškem nihče več ne posluša Discipline kičme, kar nekaj ljudi pa se vneto zanima za lik, delo in dosje neke Svetlane Ražnatović, imenovane Ceca (37), iz vasi Žitorađe s stalnim prebivališčem v Beogradu.

To ni prav nič smešno, saj Ceca na koncertih še danes zbere po sto tisoč glav, boguvšečnih premierov in turboakademikov, to pa je že skoraj kritična masa in lahko vnovič eksplodira.

Vsekakor je zanimanje za Ceco neizpodbiten dokaz, da se Srbi, Hrvati in drugi, ki imajo radi tako glasbo, med seboj razumejo veliko bolje, kot je videti na prvi pogled in kot bi bili sami pripravljeni priznati.

Značaj kot usoda

Jugoslavije nihče ne sovraži tako iskreno kot njeni najboljši sinovi. To pa zato, ker nihče ni večji Srb, Hrvat ali Slovenec od velikih Jugoslovanov - dovčerajšnjih oficirjev JLA, zaposlenih pri zveznem zunanjem ministrstvu in delavcev zvezne službe državne varnosti.

Preprosto ljudstvo je prepričano, da so bile nekatere svari v preteklosti tudi dobre - recimo Švabice na Jadranu in čevapčiči v Sarajevu, in to brez hlodov čez cesto in brez ostrostrelcev. Navadni ljudje priznajo, da se je v Jugi živelo popolnoma OK, morda celo bolje, kot smo si zaslužili. A nihče več niti za živo glavo ne bi priznal, da je bil aktivist krajevne skupnosti, delegat v delavskem svetu ali, bog ne daj, član Zveze komunistov Jugoslavije.

Seveda nihče normalen ne pogreša Pozdercev, Kraigherjev in Stambolićev, čeprav so v primerjavi z drhaljo, ki je prišla za njimi, videti kot svet modrih starcev z atenske agore. Ali kot pravi dr. Boris Buden: "Nekdanja Jugoslavija je imela več zveze z Evropo prihodnosti, kot ima ta tragikomična skupina nacionalnih državic zveze s sodobnim svetom."

Čeprav so se državice na vse mogoče načine distancirale od Jugoslavije, jim ni bilo niti najmanj nerodno, ko so se sklanjale in pobirale s tal, kar so potrebovale. Slovenci so, recimo, obdržali vse jugoslovanske politike, ki so se znašli v Ljubljani v trenutku, ko je Sejdo Bajramović potegnil vodo - od predsednika SFRJ Janeza Drnovška (ker govori več jezikov) in partijskega šefa Milana Kučana (videti je urejen) do rezervnega vojaškega starešine Janeza Janše (visok).

Makedonci so videli, da je to dobro, in so potegnili iz naftalina nekdanjega predsednika ZIS Kira Gligorova. V uporabi so ga imeli toliko časa, da je prišel v Guinnnessovo knjigo rekordov kot najstarejši predsednik kake države na svetu. Tudi Hrvati so izkoriščali generala JLA Franja Tuđmana, dokler jim nazadnje ni izdihnil. Podobno so se Srbi navduševali nad predsednikom CK ZKS Slobodanom Miloševićem, preden so ga strpali na hladno in zamenjali z Vojislavom Koštunico, Črnogorci pa so od ZSMJ podedovali malega Mila in so zdaj mirni za nadaljnjih sto let. Samo da jih nihče ne sprašuje o cigaretah. Kar zadeva Bosance, jih ne bo nihče nič spraševal, saj jih tudi doslej ni.

Nikomur od njih gotovo ni lahko. Ker za majhne države - tako kot za majhne ljudi - ni hujšega, kot če imajo velikega očeta.

Die Hard (With Vengeance)

V Odisejevih časih so imeli spomeniki mrtvim junakom nekako tog, neizprosen in resen izraz na obrazu, kipi živih ljudi pa nasmeh na licih. Temu se v umetnostni zgodovini reče "arhaični nasmeh", Jugoslovani pa ga dandanes uporabljajo, kadar jih kdo vpraša, od kod so.

Jugoslovani o svoji domovini govorijo v sedanjiku, kot da še ni pokojna, in do nje gojijo pristno prijateljsko ironijo. V nasprotju z njimi jugonostalgiki o svoji preteklosti govorijo v aoristu in pluskvamperfektu in imajo do nje smrtno resen odnos kot Semir Osmanagić do bosanskih piramid.

Razlika med Jugoslovani in jugonostalgiki ni samo slogovna, ampak tudi vsebinska: jugoslovanstvo je politični, jugonostalgija pa čustveni odnos do preteklosti. Ta presežek čustev je kritiziral Miroslav Krleža v eseju Jugonostalgija in jugoslovanstvo: "Za možgane, ki delujejo izključno senzitivno, torej čustveno, pravzaprav sentimentalno, bi bilo najidealneje, če bi jih lahko odstranili ali odvrnili od kakršnega koli poskusa, ki se ukvarjajo s socialno reparaturo."

Celo poklicni jugonostalgiki vztrajajo pri tem, da njihovo delo nima prav nikakršne zveze s prejšnjo državo. Zanimajo jih samo lepe in imenitne stvari, skupen umetniški prostor, sodelovanje cross-culture in sprešane cvetlice v starih albumih. Ne glede na to, ali gre za pogoj, da dobiš denar od tujcev, ali samo za provincialni dendizem, jugonostalgiki trpijo zaradi že kroničnega pomanjkanja jasnega političnega stališča.

Imajo pa očitno prednost v primerjavi z Jugoslovani - obstajajo. To, da se slednji še vedno predstavljajo, kot se pač predstavljajo, nikomur, razen njim samim, ne pomeni nič, ker jih tako ali tako nihče ne priznava. Toda ker smo vsi v istem čolnu, eni in drugi na različne načine, pa enako uspešno, še vedno dvigujejo pritisk državnim uslužbencem, nogometnim navijačicam in vodjem verskih skupnosti po vsej širni nekdanji Jugoslaviji.

Zaradi brskanja po preteklosti in kljuvanja okoli tistega, kar Agatha Christie imenuje skeleton in the closet, jih nekdanji rojaki obtožujejo politične nekrofilije in morbidnih poskusov oživljanja jugoslovanskega mrtveca. Svojčas se je neki vojvoda, da bi preprečil vstajenje od mrtvih, z vencem česna in glogovim kolom odpravil na Titov grob. Pa ni nič pomagalo. Navkljub plohi srebrnih krogel, izstreljenih s sremskih njiv, s Trebevića in s križark v Jadranu, so Jugoslovani še vedno tu. Le na nekoliko majavih nogah. Zato spominjajo na zombije iz filma Living Dead II.

Seveda nihče ni neumen in vsi dobro vedo, da je preteklost nemogoče oživiti, mrtvece pa prav tako težko - razen če ne gre ravno za ustanovitelja kakšne vere. A Jugoslovani so ateisti in njihovi poskusi re-kreacije preteklost niso tako ambiciozni, kot se složnim bratom zdi, saj so pogosto omejeni na tisto, kar pove samo ime - na rekreacijo, nekaj, kar se počne v prostem času, za hobi, namesto zbiranja starih razglednic in izdelovanja družinskega drevesa.

Toda poskusi recikliranja preteklosti, pa čeprav so politično naivni in etično vprašljivi, so vendarle estetsko upravičeni. Tako kot Frankenstein išče poetično "iskro biti" po vaškem pokopališču z mesarsko sekačo v eni in žago v drugi roki, tako tudi Jugoslovani vztrajno kopljejo po ruševinah svoje domovine, in to goloroki. Od časa do časa se sklonijo in poberejo kak nepoškodovan strešnik ali zidak in ga skrijejo pod plašč, za pozneje. Zdi se jim, da ga bodo morda lahko še kdaj uporabili.