fenomen / Lepa Vida

Ko so me v zgodnji osnovni šoli zaradi ene izmed neštetih osebnostnih motenj peljali v ustrezen zavod, je teta psihologinja na meni opravila par testov. Poleg tistih bolj naprednih, kjer na vprašanja ni pravih in napačnih odgovorov, sva si privoščila tudi Veliki Test Splošne Razgledanosti - in lahko se pohvalim, da sem se na njem odrezal naravnost fenomenalno. Vedel sem, da so Atene glavno mesto Grčije, prav tako sem znal našteti vse države, na katere je mejila Jugoslavija. Še predobro mi je bilo jasno, kaj natanko pomeni samostalnik 'alibi', in kot da bi z njo spal namesto s plišasto ovčko, sem obvladal formulo za H20. Pravzaprav na štirih z drobnim tiskom prekritih polah nisem znal odgovoriti na eno samo pitalico, in sicer na pitalico, ki je na prvi posluh delovala skrajno preprosto: Zakaj plačujemo davke? Dejansko se je slišalo tako smešno lahko, da sem že zajel sapo in se lansiral v zanosno deklamacijo, ko sem dojel, da nimam česa povedati. Bolj ko sem se napenjal, manj koherentnega sem uspel kokodajsniti, in zelo dobro se spomnim, da sem bil potem precej poklapan, ker nisem vedel nečesa tako osnovnega. Teta psihologinja mi je ob tem na rame parkirala toplo pedagoško dlan in mi z zelo resnim obrazom rekla, naj se sploh ne sekiram, ker tudi ona nima pojma, zakaj jih plačujemo.