Opijeve poti

Lepa so polja opija! Komaj mi je po večurnih naporih uspelo zaspati na zadnjem sedežu občutno prenatrpanega minibusa, ki se je zaspano vlekel po razriti cesti od Herata do Kandaharja, že so me sopotniki prebudili z vse prej kot prijetnim suvanjem v desno ramo. Z velikim ponosom v očeh so tulili: "Tarik, Tarik, look! Opium! Look!" Do koder je človeku segal pogled, skratka vse tja daleč do vznožja zahrbtnih afganistanskih gora, oko ni videlo prav nič drugega kot temno zeleno odejo neštetih makovih glav. Prisilili smo šoferja, da je ustavil ob cesti, da sem lahko kot triletni otrok z občudovanjem božal te čudovite rastline, vir svetovnega zla, vendar ni minilo niti pet minut, ko so se v daljavi že prikazale tri temne pojave s kalašnikovkami in naglo drsele proti nam. Čez trideset sekund nas pač ni bilo več tam. To je bilo maja 2005, nekje na meji med provincama Nimroz in Hilmand.

Razčistimo nekaj osnovnih stvari. Matematika državljanskih vojn v Afganistanu je zelo preprosta: preveč klanov, premalo obdelovalnih površin. Te se stiskajo med strmimi gorami skupaj s trgovskimi potmi in prav nadzor nad njimi je vse, kar dejansko šteje. Religija je tam pogosto zgolj instrument boja. Raziskovalni novinar Michael Griffin, ki je med zadnjo državljansko vojno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Afganistanu spremljal vzpon talibanov na oblast, je v knjigi Reaping the Whirlwind opisal, kako so si voditelji sprtih klanov drug drugemu napovedali poldrugi ducat džihadov. Pred tem je med desetletno sovjetsko zasedbo države po razpoložljivih podatkih umrlo okoli milijon ljudi, in to je v bistvu to, česar mnogi v Bushevi administraciji in zvezi Nato očitno ne dojamejo: v Afganistanu hočejo doseči mir, tam pa imate več generacij mladih ljudi, ki enostavno ne razumejo niti koncepta te besede. Kandahar recimo ni samo leglo protalibanskih plemen in operativcev Al Kaide, Kandahar je v osnovi ena velika humanitarna katastrofa, pokopališče. Razmere v Afganistanu so trenutno takšne, da osrednjega dela države nihče ne nadzoruje, kaos se širi na sever, v južnih in zahodnih provincah na meji s Pakistanom pa so talibanske gverilske akcije prerasle v t. i. pomladne ofenzive in prav zdaj v Hilmandu potekajo najhujši boji.

Predsednik Hamid Karzai je med ljudmi dobil vzdevek "župan Kabula", njegovi državi pa vladata korupcija in narkomafija. Nedavno je sam priznal: "Pred časom smo mislili, da je terorizem največji sovražnik Afganistana, ampak danes vidimo, da sta to pridelovanje maka in proizvodnja drog." Tudi ameriški vojaški poveljniki in obveščevalci na terenu se strinjajo, da pridelava opija v nekaterih pogledih bolj ogroža stabilnost države kot talibani. Preletimo znane podatke Urada za droge in kriminal pri OZN (UNODC): leta 2002 so v Afganistanu pridelali 3400 ton opija, naslednje leto 3600 ton, zatem 4200 ton, leta 2005 je pridelava upadla na 3800 ton, lani pa je potolkla vse rekorde in zaradi ugodnejših vremenskih razmer dosegla 6100 ton. Narkokarteli ustanavljajo svoje vojske in te se redno spopadajo z enotami zveze Nato. "Ne bi imeli prav, če bi rekli, da gre tu samo za talibane, to je treba priznati," je dejal ameriški general, poveljnik evropskega poveljstva vojske Združenih držav James L. Jones. "Ti klani imajo dovolj moči, da povzročajo škodo in hkrati skrbijo, da so njihove trgovske poti odprte, bodisi skozi Iran, Pakistan ali Rusijo. To je zelo nasilna mafija. Zaščito si kupuje s financiranjem drugih organizacij, od zločinskih tolp do plemen, ki netijo upore proti vladi ..."

Eden izmed največjih afganistanskih vojnih zločincev z dolgoletno prakso v trgovanju z drogami je Hekmatjar Gulbudin, človek, ki sta ga ameriški predsednik Ronald Reagan in takratni direktor Cie William Casey razglašala za "borca za svobodo". V času sovjetske zasedbe je navezal tesne stike z Osamo bin Ladnom in ves čas prejemal zajetno ameriško pomoč v orožju, čeprav ni nikoli skrival protiameriške usmeritve. V državljanski vojni, ki je sledila umiku sovjetske armade leta 1989, je s svojo frakcijo Hizb i Islami bil srdite boje s talibani in po porazu pri Kabulu prebegnil v Iran, kjer je navezal tesne stike s tamkajšnjim režimom. Po padcu talibanskega režima se je vrnil v Afganistan in zdaj vodi oborožen upor proti Natovim vojakom na vzhodu države. Njegov džihad sponzorira opij. Cia ga sedaj skuša ubiti. Drugi pomembni vojni zločinec iz časa državljanske vojne je Ismail Kan, sedanji minister za energijo in vodo v Karzaijevi vladi in emir province Herat. Poveljuje okoli 30.000 oboroženim možem, politično pa je povezan s frakcijo Džamiat i Islami, ki je po ideologiji sorodna Muslimanski bratovščini v Egiptu. Čeprav ni trdnih dokazov o njegovi vpletenosti v trgovino z mamili, je vredno omembe, da si je po padcu talibanskega režima nagrabil milijone dolarjev s pobiranjem davkov na blago, ki potuje skozi njegovo provinco v Iran in Turkmenistan. Verjetnost, da vmes ni mamil ali da Kan o tem nič ne ve, je tako rekoč nična.

Američani priznavajo, da so se znašli med Scilo in Karibdo. Direktor Cie Michael V. Hayden je pričal pred kongresom: "Glavna stvar zdaj je stabilnost ... Če gremo tja in neposredno napademo trgovino z drogo, bo to pravzaprav samo še povečalo nestabilnost." Obup. A glavne napake so bile narejene že na samem začetku. Leta 2002 je prehodna vlada, ki jo je prav tako vodil Karzai, poljedelcem obljubila subvencije, če se odpovejo pridelavi opija, ampak obljube so ostale neizpolnjene. Potem je vojska aprila isto leto vkorakala v provinco Hilmand, da bi uničila polja, in v neredih je bilo ubitih osem kmetov. To je bil uvod v upor, ki še vedno traja in ga talibani s pridom izkoriščajo. Še pred tem je januarja 2002 vlada izpraznila prostore Visoke državne komisije za nadzor nad drogami v Kabulu in zasegla vsa njena vozila. Vodja komisije Nadžibulah Šams je poročal medijem: "Dobesedno so nas vrgli na cesto. Nimam niti telefona, da bi poklical naše predstavnike po provincah. Niti bicikla nam niso pustili." Potem so se Američani spomnili, kot ponavadi prepozno, da bi nad makova polja poslali letala in jih škropili s strupom, a je Karzai to zamisel zavrnil, najbrž zaradi strahu pred množično vstajo. Nalogo uničenja polj je raje zaupal lokalnim policijskim poveljnikom, ti pa so praviloma zvestejši svojim klanom kot vladi in korupcija je endemična. Učinek? Lani je bilo uničenih manj kot 10 odstotkov makovih polj.

Ameriški sponzorji

Busheva administracija medtem igra na karto sprenevedanja. State department: "Dobički od prodaje drog gredo k talibanom in podpirajo njihove teroristične akcije zoper ZDA, naše zaveznike in afganistansko vlado." Prvič, Karzai javno priznava, da so se nekateri ljudje v njegovi administraciji okoristili s trgovino z opijem. Drugič, Bela hiša pozablja, da je talibanom maja 2001 izplačala 43 milijonov dolarjev nagrade, ker so ob pomoči Združenih narodov zmanjšali pridelavo opija za 94 odstotkov. Tisto leto je bilo v Afganistanu proizvedenega triintridesetkrat manj opija kot recimo lani.

In tretjič, pri UNODC-ju so izračunali, da so afganistanski pridelovalci opija leta 2006 zaslužili okoli 2,7 milijarde dolarjev. Še vedno drobiž. Petindevetdeset odstotkov celotnega dobička namreč pripade mednarodnim kriminalnim organizacijam, ki tihotapijo opij/heroin na zahod. Spet matematika: iz kilograma opija dobimo približno sto gramov čistega heroina. Torej iz 6100 ton opija pridelamo 1220 ton 50-odstotno čistega heroina, vendar je tako kakovosten heroin težko dostopen na ulicah zahodnih velemest, njegova čistost je v povprečju okoli 36-odstotna. Julija lani je ulična vrednost grama heroina v Veliki Britaniji dosegla 102 dolarja.

Afganistan izvaža več kot 90 odstotkov opija na svetu, letni promet pa po mnenju strokovnjakov znaša od 150 do 200 milijard dolarjev in ogromno tega denarja mafijski klani operejo v mednarodnem bančnem sistemu. Kanadski ekonomist in publicist Michel Chossudovsky pravi: "Ta trgovina lahko uspeva le, če imajo narkobotri politične prijatelje na visokih položajih. Legalni in ilegalni posli se pospešeno prepletajo in ločnica med poslovneži in zločinci je vedno bolj zabrisana. Posledica je ta, da so razmerja med kriminalci, politiki in pripadniki tajnih služb okužila strukture države in vloge njenih institucij z vojsko vred." V našem delu sveta se s trgovino s heroinom ukvarjajo ruska, turška in albanska mafija, medtem ko za središča pranja denarja, ki izvira iz prometa z mamili, veljajo Tajska, turški Ciper, Rusija, zahodna Evropa in Združene države Amerike. A leta bodo minila, preden bo celoten mozaik globalnega kriminala znan javnosti.

Da bi v celoti razumeli Chossudovskyjevo razlago, si pobližje oglejmo, kako so Združene države v osemdesetih letih sponzorirale t. i. sveto vojno proti sovjetski zasedbi Afganistana. Šlo je za največjo skrivno vojaško operacijo v zgodovini ZDA. Cia se je pri dobavi orožja in denarja afganistanskim mudžahidom povezala s pakistansko tajno službo Inter Service Intelligence. ISI je takrat veljala za državo v državi, imela je močan vpliv na vlado in s tem možnost ustvarjanja svoje politike; na vrhuncu afganistanske vojne je bilo v njej zaposlenih več kot 150.000 ljudi. Cia in ISI sta vzpostavili organizirano mrežo kurirjev, ki so mudžahide oskrbovali z vojaško opremo. S stopnjevanjem spopadov so potrebe svetih bojevnikov naraščale in v operacijo se je vključevalo vedno več mednarodnih trgovcev z orožjem. Da bi vojna lahko nemoteno potekala naprej, je morala Cia zagotavljati vse več denarja zanjo - nič manj kot 5 milijard dolarjev na leto (od leta 1984), zato se je njen takratni direktor William Casey obrnil na prijatelje v Bank of Credit and Commerce International. BCCI - ustanovil jo je pakistanski poslovnež Aga Hasan Abedi - je bila tedaj največja islamska bančna ustanova na svetu z več kot 400 podružnicami v 73 državah.

BCCI je imela točno to, kar je Cia krvavo potrebovala: odlične izkušnje s pranjem denarja, stike s pomembnimi ljudmi v Savdski Arabiji, bila je vpletena v organizirani kriminal na mednarodni ravni, predvsem v nezakonito trgovanje z orožjem itd. Tlakovanje opijevih poti se je lahko začelo. ISI si je zastavila nalogo povečati proizvodnjo opija v Afganistanu in na območjih pod nadzorom mudžahidov so se širila makova polja. Na afganistansko-pakistanski meji je bilo v dveh letih postavljenih na stotine laboratorijev za predelavo opija v heroin. ISI je za prevoz heroina čez Pakistan uporabljala pakistansko vojsko, BCCI pa je celotni operaciji zagotavljala finančno in logistično podporo. Letni dobički od prodaje droge so znašali od 100 do 200 milijard dolarjev. Ob koncu osemdesetih let je afganistanski heroin preplavil ZDA, vendar ameriška vladna agencija za boj proti drogam Drug Enforcement Agency ni opravila niti ene preiskave. Šele leta 1995 je nekdanji visoki uslužbenec Cie za operacije v Afganistanu Charles Cogan priznal, da je "Cia žrtvovala ameriško vojno proti drogam zaradi hladne vojne".

Predsednik George Bush je invazijo na Afganistan oktobra 2001 pospremil z besedami, da se tokrat Američani iz te države ne bodo tako hitro umaknili, kot so se po letu 1989. Kot kaže, se res ne bodo, saj so obtičali v "afganistanski pasti", kot je pred leti za Sovjete dejal Zbigniew Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost predsednika Jimmyja Carterja. Bush ni demokratiziral Afganistana, le svet je zastrupil s heroinom. Ameriški in Natovi vojaki pa se zdaj tam spoprijemajo z istimi sovražniki in enakimi travmami kot sovjetski pred njimi. Bin Laden jim je januarja 2006 sporočil: "Naj vas ne zavedeta vaša moč in sodobno orožje. Čeprav dobita nekatere bitke, izgubita vojno. Potrpežljivost in odločnost sta boljši od njiju. In končni izid je tisto, kar šteje. Vztrajali smo deset let, ko smo se borili proti Sovjetski zvezi z našim maloštevilnim orožjem in uspelo nam je izsušiti njihovo ekonomijo. Z Božjo pomočjo so Sovjeti postali zgodovina. Vi bi se morali kaj naučiti iz tega. Ostali bomo potrpežljivi v boju proti vam, dokler tisti, ki bo prišel njegov trenutek, ne umre prvi."

Glede na to, kar sem videl v Afganistanu, bi svoj denar stavil na mudžahide.