Upornik proti terorizmu države

Biografska dejstva so znana. Negri je na univerzi v Padovi promoviran za področje doktrine države. Ves čas svoje profesure je politično aktiven. Na prehodu iz petdesetih let v šestdeseta postane aktiven v marksističnih gibanjih zunaj Komunistične partije Italije. Postane član uredništva skupine Quaderni Rossi, ki je eno osrednjih žarišč prenove marksistične misli. Skupaj s kolegi utemeljijo novo teoretsko strujo v marksizmu, operaizem. Najodmevnejša teza operaizma je, da je družbena inovacija na strani proletarskih bojev in da se kapital in oblast zgolj prilagajata nanje. Zato razvijajo metodologije aktivističnega raziskovanja, da bi samoniklim bojem v tovarnah priskrbeli matrico za samorazumevanje in samokonstitucijo. Ko v Italiji delavsko in študentsko gibanje iz leta 1968 še kar traja, je Negri leta 1969 eden od ustanoviteljev skupine Potere Operaio in operaističnega komunističnega gibanja. Potere Operaio oziroma Delavska oblast predstavlja kontinuiteto političnega, teoretskega in intelektualnega angažmaja dela marksističnih intelektualcev, ki se niso vrnili v institucije delavskega gibanja. Zunaj strank, potopljeni v družbena gibanja, definirajo novo figuro intelektualca, ki ni več partijski intelektualec, ki skuša definirati smoter delavskega gibanja, tako da mu da zavest in usmeritev. Kot politična skupina skušajo vplivati na razvoj politične konstitucionalizacije družbenih gibanj in konfliktov, ki se dogaja v času, ko Komunistična partija še verjame v možnosti politične rešitve družbenih viharjev na mednarodni ravni. Ko pade obet mednarodne revolucije, se Komunistična partija obrne k vladi in začne trasirati pot k zgodovinskemu kompromisu - koaliciji med Krščansko demokracijo in Komunistično partijo. Ta proces politične konsolidacije teče skupaj s procesom restrukturacije v tovarnah, ki so bile do sedemdesetih let žarišča delavskih bojev. Komunistična partija in z njo povezani sindikati sklenejo pakt med "produktivnimi", premirje s padronatom in omogočijo neotayloristične reforme, ki so usmerjene k povečanju produktivnosti znotraj režima mezdnega izkoriščanja. Discipliniranje delavstva pelje k avtomatizaciji, odpuščanju in razpršitvi investicij onkraj zidov tovarn. Na ta način nastane nov produkcijski subjekt, ki mu Negri in tovariši pravijo družbeni delavec - delovna sila, ki je izkoriščana zunaj tovarn in jo sestavljajo predvsem mladi, ženske in izobraženci. Novi produkcijski subjekt izraža višjo stopnjo avtonomije in sposobnosti samoorganizacije. Soočeni s to novo družbeno in politično realnostjo, se v Potere operaio odločijo za samorazpustitev in za reorganizacijo v Autonomio Operaio. Avtonomija izraža novo subjektiviteto gibanja, bogastvo njenih razlik in njeno radikalno ločitev od formalne politike in mehanizmov reprezentacije. Avtonomija ne išče politične rešitve v obliki definiranja alternativnega načina upravljanja države, ampak teži h konkretnemu in artikuliranemu izvajanju oblasti na družbenem terenu. Leta 1977 eksplodira novo gibanje, ki izraža novo razredno sestavo. Njegova protagonista sta družbeni delavec in delavka. Potencial tega gibanja pa je brutalno zadušen zaradi strategije napetosti države, zaradi zgodovinskega kompromisa in zaradi terorizma Rdečih brigad. Italijanska država se začne že zgodaj spogledovati s terorističnim reševanjem družbenih konfliktov. Neofašisti in italijanske tajne službe decembra 1969 podtaknejo bombo na Piazzi Fontana v Milanu. Ta napad zaznamuje začetek t. i. strategije napetosti. Cilj njenih snovalcev je pripeljati družbene konflikte do vojaškega spopada, v katerem bo država seveda zmagala. Rdeče brigade se odločijo za odkrito in frontalno konfrontacijo z državo. Dialektika militarizacije politike postane nazadnje tako določujoča, da spodnese Avtonomijo, ki skuša najti vmesno pot med frontalnim vojaškim konfliktom z državo in pacifikacijo v institucijah zgodovinskega kompromisa. Spomladi 1978 Rdeče brigade ugrabijo Alda Mora, predsednika sveta Krščanske demokracije ter zagovornika zgodovinskega kompromisa, in ga nazadnje ubijejo. V italijanski javnosti in političnih institucijah se oblikuje antiteroristični konsenz, ki vodi k brutalni epizodi terorizma italijanske države. V imenu boja proti terorizmu morajo biti zaprti vsi disidentski glasovi in kriminalizirane vse neinstitucionalne družbene in politične prakse.

Antonia Negrija aretirajo 7. aprila 1979, skupaj s številnimi kolegi in tovariši. Naslednja štiri leta preživi v preiskovalnem zaporu. Obtožnica proti njemu se nenehno spreminja, od neposredne odgovornosti za ugrabitev Alda Mora do ščuvanja k njej. V Negrijevih tekstih iščejo miselno elaboracijo teroristične strategije, a je ne najdejo. Negrijeva dela teoretsko osmišljajo strategijo osvoboditve, ki je kritična do prakse Rdečih brigad in - kot je zapisal Gilles Deleuze ob izidu knjige Marx onkraj Marxa, ki je bila prevedena v slovenščino leta 1984 - dokazujejo njegovo nedolžnost. Michel Foucault takrat komentira: "Ali ni v zaporu zgolj zato, ker je intelektualec?" Nazadnje je, čeprav ne najdejo nobene povezave z Rdečimi brigadami, obsojen na trideset let zapora zaradi sodelovanja pri vstaji proti državi. Ko že štiri leta sedi v preiskovalnem zaporu, je izvoljen na listi Radikalne stranke. Ko v parlamentu razpravljajo o tem, da bi mu odvzeli imuniteto, pobegne v Francijo, kjer je deležen zaščite Mitterrandove vlade, pod pogojem, da se ne ukvarja s političnimi aktivnostmi. V izgnanstvu v Franciji začne predavati na Universite Paris VIII in na College International de philosophie, ki ga je ustanovil Jacques Derrida. V Franciji je član uredništva revije Futur anterieur, ki postane pomembno žarišče filozofske in politične misli. Leta 1997 se vrne v Italijo, da bi odsedel preostanek kazni, ki se je v teh letih na podlagi pritožb zmanjšala na sedemnajst let. Vrne se zato, da bi odprl diskusijo o stotinah izgnanih in zaprtih, ki so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih vključeni v aktivnosti radikalne levice, in da bi pripomogel k njihovi vrnitvi v javno in politično življenje. Leta 2003 je izpuščen na svobodo.

V priporu in nato izgnanstvu v Franciji Negri nadaljuje svoje teoretsko delo: utemeljitev politike mnogoterosti. Najprej se v Divji anomaliji loti Spinozove filozofije, na podlagi katere razvija nedialektičen revolucionarni materializem. Koncept multitude postane tako osrednji predmet njegovega premišljanja. Leta 1997 izide v Franciji Konstituirajoča oblast: Esej o alternativah v moderni. Gre za prelomno delo, ki ponovno premisli zgodovino moderne politične misli skozi zasledovanje alternative, ki zavrača koncepta suverenosti in predstavništva ter definira absolutno demokracijo. Pred vrnitvijo v Italijo se začne njegovo sodelovanje z Michaelom Hardtom. Po padcu socialističnih režimov in s krizo zahodnega modela predstavniške demokracije oživi zanimanje za t. i. italijansko radikalno politično misel. Negri postane skupaj z misleci, kot sta Paolo Virno in Maurizzio Lazzarato, eden od najpomembnejših premišljevalcev novih družbenih gibanj v devetdesetih letih, ki zgradijo kritični horizont globalizacije. Leta 2000 izide Negrijeva in Hardtova knjiga Imperij, ki postane pomembna referenca za globalna družbena gibanja, pa tudi za akademske kroge, ki se ukvarjajo z globalizacijo in zatonom nacionalnih držav. Negri piše Imperij v hišnem priporu v Rimu. Knjiga izide leta 2003 v slovenščini in to leto dokončno osvobojeni Negri se udeleži odmevnega mednarodnega simpozija na Fakulteti za družbene vede z naslovom Protiimperij: za Evropo mnogoterih svetov. Naslednjič je gost mednarodnega simpozija ob slovenskem izidu Multitude (ponovno pri ČKZ, Študentska založba) z naslovom Rojenje: demokracija multitude. Simpozij ponovno poteka na FDV, multituda pa roji tudi v Rogu, kjer se Negri udeleži tiskovne konference ob zasedbi prazne tovarne, ki je od takrat odprta za, avtonomistično rečeno, samoorganizacijo potreb. Ob krizi evropskega združevanja, ko se v času invazije na Irak izkaže, da ZDA nikakor ne mislijo opustiti svoje hegemonske politike do Evrope, postane Negri vnet zagovornik evropske politične enotnosti. V Evropi vidi potencialno transnacionalno politično skupnost, v kateri bo multituda našla odprt prostor političnega posredovanja, prostor, v katerem se bo lahko izražala in rasla. O nujnosti takšnega prostora ga je prepričala izkušnja njegove generacije, izkušnja naslednjih generacij, pa tudi naše. Diahrono gledano je namreč zadeva Negri nevzdržen škandal na ravni vzpona etnonacionalizmov in krvavega razpada Jugoslavije ter aktualne globalne vojne proti terorizmu.