V čast starejših žensk

Bushu so torej v Albaniji ukradli uro. Njegove varnostne službe so spet odpovedale, kar je seveda nova žalitev vseh žrtev 11. septembra in njihovih svojcev, ki so se tako še enkrat prepričali, kako jebivetrsko si Bush predstavlja vodenje Amerike. Če so mu z roke tako zlahka ukradli uro, potem ni čudno, da so mu 11. septembra tako zlahka ukradli Svetovni trgovinski center. Anonimnemu Albancu se je zdelo očitno bolj perverzno to, da Bushu ukrade ročno uro. In v tej kraji Busheve ure je bilo preveč simbolike, da bi se lahko skušnjavi uprl. Samo pomislite: Busha je s tem dvakrat osmešil. Prvič, osmešil ga je, ko mu je z roke ukradel uro. In drugič, osmešil ga je, ker je imela ta kraja ure povsem jasno sporočilo: tvoj čas je potekel! Zoprno, ne. A kot rečeno, v Albaniji se je preveč razpustil. Preveč je padel noter. Preveč je bil navdušen nad množico, ki je bila navdušena nad njim. Je pa res, da ne preseneča, da je bil nad to navdušeno množico tako navdušen, da se ji je kar prepustil - množic, ki bi bile tako navdušene nad njim, preprosto ni več. Videti je bil kot kak odsluženi, pozabljeni popevkar, ki skuša izkoristiti vsak fuk, ki ga še lahko dobi. Bush je has-been. Izgubil je Svetovni trgovinski center, vojno, kongres, Ameriko in ratinge. Zdaj je izgubil še uro. Množica ga je objela le zato, da bi ga lahko osmešila.

Toda dogajajo se še hujše stvari od tega, da ni več nikogar, ki bi hotel objeti Busha - to, da so ga objeli demokrati. Ameriški kongresni demokrati so v tem smislu še bolj unikatna množica od albanske. Busha na veliko presenečenje vseh niso le objeli, ampak so mu za iraško vojno odobrili še dodatnih 120 milijard dolarjev. Cindy Sheehan se je takoj izpisala iz demokratske stranke. Kar ni majhna stvar. V tem je namreč toliko simbolike kot v kraji Busheve ure. Se še spomnite Cindy Sheehan? Protivojne mame, ki se je leta 2004 prelevila v najslavnejšo protivojno aktivistko sodobnega časa? Protivojne aktivistke, ki se je utaborila pred Bushevim rančem v Crawfordu, pred Belo hišo in povsod, kjer naj bi se prikazal Bush? Pred Belo hišo so jo celo aretirali, ker ni imela dovoljenja za protest. Hotela je le, da ji Bush prisluhne. Da ji pove, zakaj je moral v Iraku umreti njen sin, ameriški vojak. Bush, ki je rad rekel, da ameriški vojaki v Iraku umirajo za "plemenito stvar", je ni hotel sprejeti. Kongresnica Cynthia McKinney je Bushu pisala: "Gospod predsednik, ne vozite se mimo matere, ki je izgubila sina v vaši vojni - Amerika ne bi prenesla še ene vožnje mimo." Nič, good ol' boy, ki je svojo predvolilno kampanjo zgradil na konceptu sočutnosti, se je še naprej obnašal tako, kot da je na zabavi. Prihajali so mediji, prihajali so aktivisti, prihajali so prostovoljci in prihajali so pastorji, učitelji, feministke, filantropi, rojeni 4. julija, poeti, eks hipiji, vojni invalidi, vietnamski veterani, veterani zalivske vojne, veterani iraške vojne in predvsem mame, tiste, ki so sinove izgubile v Iraku, in one, ki jih še niso - vsi so navdušeno podprli misijo Cindy Sheehan, ki se je prelevila v fenomen. V gibanje. Še več: Cindy Sheehan je začela nadomeščati protivojno gibanje.

In če se je Bush česa bal, potem se je bal prav tega, da bodo zaščitni znak protivojnega gibanja postale mame. Mame so nevarne: prvič, ker so zelo emocionalne, in drugič, ker se ljudje z njimi lažje identificirajo kot z njim. Žalujoče mame ljudi vedno ganejo. Mame, ki sinove izgubijo v vojni, še toliko bolj. Bushu je bilo jasno: ko enkrat izgubiš mame, izgubiš tudi očete. Ko enkrat izgubiš žensko podporo, izgubiš tudi moško podporo - in to je začetek konca. Bušiji, probushevski mediji in desničarski komentatorji so Cindy Sheehan takoj razglasili za naivno, neprisebno, nevarno, protiameriško fantazistko, ki se gre politični teater, ki ovira promet in ki hoče Ameriko zvleči nazaj v šestdeseta, za izdajalko domovine, ki prostituira sinovo ime, za marioneto radikalcev, levičarjev, liberalcev in ekstremistov, ki hočejo zrušiti Busha in prevzeti oblast, za propagandno orodje protibushevske politike, za zarotnico, ki skuša ameriško vlado prepričati, naj se vda islamskim teroristom. Toda skale po imenu Cindy Sheehan niso mogli več ustaviti. Mama, ki je v Bushevi vojni izgubila sina, je postala ritualna metafora, ki je v sebi nosila energijo množice. In ker je bila prepričana, da je treba Busha odpoklicati, se je včlanila v demokratsko stranko, ki je leta 2006 končno spet prevzela kongres. Kul, si je rekla Cindy: ker zdaj demokrati nadzorujejo kongres, pomeni, da bodo ustavili Busha, ga odpoklicali, umaknili vojsko iz Iraka in končali vojno. Nič od tega se ni zgodilo. Demokrati niso ustavili Busha, kaj šele da bi ga odpoklicali. Niso končali vojne, kaj šele da bi vojsko umaknili iz Iraka. Prej narobe, Bushu so za vojno odobrili še dodatnih 120 milijard dolarjev. Kar je bilo seveda smešno, celo absurdno: demokrati, ki so osvojili kongres, so bili na lepem spet v postelji z Bushem, ki ga je podpiralo le še 28 % Američanov. 28 %! Ali bolje rečeno: demokrati so lezli v rit predsedniku, ki je imel tako nizko podporo, da bi ga morali odpoklicati. In Cindy Sheehan se je izpisala iz demokratske stranke, hkrati pa je "demokratskemu kongresu" poslala tudi odprto pismo, v katerem je med drugim zapisala: "To je bila Busheva vojna. Vi bi jo lahko častno končali. Zdaj je to vaša vojna." Vse, ki se jim gabi to, kar počne kongres, je pozvala, naj se 4. julija - na dan ameriške neodvisnosti - zberejo v Philadelphii, kjer bodo skušali najti pot iz "tega dvopartijskega sistema, ki ga plačuje vojna mašina". Cindy Sheehan se je iz naivne optimistke prelevila v cinično pesimistko, kar se zgodi vsem, ki mislijo, da je druga stran boljša, potem pa ugotovijo, da sta obe strani enaki - da je torej dvopartijski sistem v resnici enopartijski.

Cindy Sheehan je bila naivna, ker je verjela, da bodo demokrati končali vojno, ali - bolje rečeno - ker je mislila, da so demokrati vojno voljni izgubiti. V resnici se je izkazalo, da noče vojne izgubiti nihče - niti republikanci niti demokrati. "Dali smo vam priložnost, pa ste nas izdali." Demokrati so imeli priložnost, da vojsko umaknejo iz Iraka in končajo vojno, pa je niso izkoristili. In izkoristili je niso iz dveh preprostih razlogov.

* Prvič, ker vojne nočejo izgubiti. Če Bushu ne bi odobrili denarja za nadaljevanje vojne, bi to pomenilo, da se mora ameriška vojska umakniti iz Iraka. Če bi demokrati vojsko iz Iraka umaknili, bi to pomenilo, da so vojno izgubili. In če bi demokrati vojno izgubili, jim to na predsedniških volitvah ne bi koristilo.

* In drugič, ker hočejo, da Bush vojno še naprej izgublja. Demokrati vedo, da je Bush največ podpore izgubil prav zaradi vojne, kar seveda pomeni: dokler bo vojna trajala, se Bush ne bo pobral. In ker se ne bo pobral, bodo demokrati zmagali na predsedniških volitvah. Vojna dela za demokrate.

Nekdo je ukradel razliko med republikanci in demokrati

Ergo: razloga, zaradi katerih demokrati niso izkoristili svoje priložnosti, sta srhljiva - ne le cinična, ampak tudi skrajno makiavelistična. In seveda: vojna, ki jo je začel Bush, je zdaj demokratska. Toda demokrati o tem nočejo nič vedeti. Niti nič slišati. Ne pozabite, kaj je rekla Nancy Pelosi, demokratska kongresnica, sicer predsednica predstavniškega doma, ko so demokrati Bushu odobrili tistih 120 milijard: "Menim, da se bo zdaj začela razkrivati predsednikova politika." Razumete, ne - do zdaj nam ni bilo jasno, kakšna je Busheva politika. Demokrati so mu morali nakazati še 120 milijard, da bi se Busheva politika "začela razkrivati". Kar je noro: ne da se bo Busheva politika zdaj začela razkrivati, ampak se je že davno razkrila - in to v celoti. Tako totalno, da je za domišljijo - tudi za demokratsko - ostalo bolj malo, da ne rečem nič. In ko je Bush razkril svojo politiko, so njegovi ratingi padli na 28 %. Lepo prosim, koga pa briga, kakšna bo naslednja poteza predsednika, ki ga podpira le 28 % volivcev. Ameriški demokrati so videti tako, kot da bi radi videli tudi naslednjo potezo predsednika, ki ga podpira 0 % volivcev.

Zdaj zlahka vidite, v čem je razlika med vietnamsko in iraško vojno: vietnamsko so republikanci prevzeli od demokratov - iraško so demokrati prevzeli od republikancev. Da o tem, da je iraška vojna zdaj demokratska, sami demokrati nočejo nič vedeti niti slišati, se je pokazalo tudi na junijskem TV-soočenju osmih demokratskih predsedniških kandidatov v New Hampshiru: ko je Dennis Kucinich, kongresnik iz Ohia, ki je svoja protivojna stališča zadnje čase prav tako presenetljivo omilil, rekel, da je Busheva vojna zdaj tudi demokratska, so to drugi demokratski kandidati mirno preslišali. Kot da tega ni rekel. A tudi on potem ni vztrajal, tako da se je zdelo, kot da mu je to le ušlo. Težko je reči, da so se demokratski predsedniški kandidati pretvarjali, da so proti vojni - pretvarjali so se, da so proti vojni in za vojno. Drug za drugim so ponavljali dvoje: prvič, da podpirajo "našo vojsko v Iraku" in da so hkrati "proti vojni", in drugič, da delajo vse, da bi zaščitili ameriške vojake v Iraku. Toda zaščitili jih niso tako, da bi jih umaknili iz Iraka, ampak tako, da so jim odobrili še 120 milijard dolarjev, potemtakem tako, da so vojno podaljšali. Hkrati so predli o svojih "predlogih za umik iz Iraka", ki pa so v resnici le drugo ime za restrukturacijo ameriške prisotnosti v Iraku: demokrati bi ameriško vojsko spravili v neprebojne kasarne, iz katerih bi potem jurišala nad "teroriste". Ni čudno, da Cindy Sheehan ne vidi več razlike med demokratsko in republikansko "vizijo" iraške vojne. Oh, če že ravno hočete: razlika je le v tem, da so republikanci do Bushevega menedžiranja vojne manj kritični kot demokrati, ki pravijo, da bi jo menedžirali drugače. Bolje. A še vedno bi menedžirali vojno, ne. In to ni ravno protivojno stališče. Še huje: Hillary Clinton in Barack Obama, ki imata med vsemi demokratskimi predsedniškimi kandidati najvišje ratinge, sta sicer glasovala proti zakonu, ki je Bushu za vojno odobril tistih 120 milijard, toda svoja glasova sta taktično oddala šele, ko je bilo že jasno, da je zakon dobil dovolj glasov, da bo izglasovan. Kot rečeno: demokrati Ameriki sporočajo, da so proti vojni in za vojno. To pomeni, da le reciklirajo strategijo Johna Kerryja, ki je to počel med predvolilno kampanjo leta 2004: enim je signaliziral, da je za vojno ("podpiram našo vojsko v Iraku"), drugim pa, da je proti njej ("ta vojna je napaka").

In republikanci ne sporočajo nič drugega. Kako naj sploh še ločimo med republikancem in demokratom? Ha, boste rekli, republikanca prepoznamo po tem, da se zelo rad sklicuje na Boga. Ne bodite prehitri: tudi Hillary Clinton, John Edwards in Barrack Obama, demokratski favoriti, so se nedavno v neki debati drug za drugim sklicevali na Boga - in razlagali, kako je Bog povsod in kako sta jih v kritičnih trenutkih rešili vera in molitev. Okej, boste rekli, če ne po tem, pa republikanca zanesljivo prepoznamo po tem, da podpira programe, ki stimulirajo seksualno abstinenco - jasno, seksualno abstinenco do poroke. To je eno izmed glavnih republikanskih ideoloških orožij. Toda spet ste prehitri: ko so demokrati osvojili kongres, so takoj navdušeno izglasovali drastično povečanje teh celibatno-abstinenčnih programov, ki informacij o kondomih in kontracepciji ne poznajo. Kar je hecno: prav demokrati so leta 2004 mahali z dokazi, da 80 % teh programov vsebuje "lažne ali zavajajoče informacije". Ker pa so demokrati ugotovili, da republikanci dobivajo volitve zato, ker promovirajo vrednote, so tudi sami začeli promovirati vrednote - iste kot republikanci. Bush je vaški idiot, ki so ga nategnili celo Albanci, toda ta vaški idiot je nategnil demokrate. Kako naj Cindy ve, kdaj se pogovarja z demokratom in kdaj z republikancem?

Toda Cindy Sheehan se ni izpisala le iz demokratske stranke, ampak tudi iz protivojnega gibanja. Kaj je sledilo? Točno, ko je oznanila, da niso demokrati nič drugačni od republikancev, ko se je obrnila proti demokratom in ko je začela demokrate meriti z istimi standardi kot bušije, je protivojnemu gibanju počil film - voditelji in aktivisti organizacij, ki sestavljajo koalicijski dežnik protivojnega gibanja (MoveOn.org, United for Peace and Justice, Workers World Party ipd.), so jo začeli divje napadati in šikanirati. Ne brez razloga, heh. Podton njenega sporočila je bil na dlani: protivojno gibanje se mora ločiti od demokratske stranke. Ali bolje rečeno: protivojno gibanje bi moralo organizirati demonstracije proti demokratom. Zakaj jo je protivojno gibanje napadlo, ni skrivnost: protivojno gibanje je leta 2004, v času predsedniške predvolilne kampanje, utihnilo, to pa zato, ker je bilo voljno podpreti vsakogar, ki bi imel kakršnekoli možnosti, da premaga Busha. In ker je imel največ možnosti John Kerry, je podprlo Kerryja. Da bi pomagalo izvoliti Kerryja in zrušiti Busha, se je odreklo protivojnemu trušču in aktivizmu ter predvsem množičnim protivojnim demonstracijam. Z eno besedo: protivojno gibanje je utihnilo, ker ni hotelo ustvariti vtisa, da je John Kerry predsedniški kandidat protivojnega gibanja. Ko se je protivojno gibanje vezalo na demokratsko stranko, se je de facto vezalo na provojno stranko - na stranko, ki si z republikansko deli dvopartijski monopol nad ameriško politiko. Kot pravi Cindy Sheehan: "Zato vedno volimo iz strahu. Glasujemo za manjše zlo. In na koncu vedno izvolimo zlo." Amerika potrebuje opozicijsko stranko, tretjo stranko, hočem reči - drugo stranko.