Gverilski ugrabitelji

"Gospoda generali, Ingrid Betancourt in tri Američane bomo osvobodili z vojaško silo!" je na slovesnosti, ki so se je udeležili visoki predstavniki vojske in policije, odločno dejal kolumbijski predsednik Alvaro Uribe Velez in s tem povzročil obup družine zajete Ingrid in odločno nestrinjanje francoskega zunanjega ministra in predsednika Sarkozyja, ki je na dan zmage na volitvah obljubil, da domovina ne bo zapustila nobenega svojega državljana, tudi Ingrid Betancourt ne. Le dan po imenovanju je res govoril s kolumbijskim kolegom in ga prosil, naj stori vse, kar more, da bi se ta francosko-kolumbijska državljanka vrnila iz ujetništva, kjer jo že več kot pet let zadržujejo farki, pripadniki uporniške marksistične gverile FARC-EP (Fuerzas armadas revolucionarias de Colombia - Ejercito del Pueblo, Kolumbijskih revolucionarnih oboroženih sil - ljudske vojske). Hči Ingrid Betancourt, Melanie Delloye - Betancourt, je po tem, ko jo je skupaj z bratom Lorenzom in očetom drugi dan mandata v Elizeju sprejel Sarkozy, za medije dejala, da se Uribe norčuje iz francoskega predsednika, saj je ta v pogovoru z njim posebej poudaril pomembnost pogajanj in ga skušal odvrniti od poskusa rešitve s silo, ker bi bile posledice take odločitve za talce verjetno usodne. Tudi drugi mož Betancourtove, Juan Carlos Lecompte, je prek agencije France Press Uribeja prosil, naj nikakor ne ukaže uporabe sile, saj bi farki tedaj zagotovo pobili več talcev. Za razplet drame s pogajanji sta se zavzeli tudi švicarska in španska vlada, ki sta leta 2005 skupaj s Francijo že predlagali pogajanja v jugozahodni Kolumbiji, kjer naj bi nastalo 480 kvadratnih kilometrov veliko demilitarizirano območje, ki bi rabilo kot koridor za izmenjavo talcev z zaprtimi gverilci. A Uribe, čigar očeta so tudi ubili farki, je tokrat videti odločnejši kot prej; že nekajkrat je namreč zagotovil, da bo farsi z uporniki naredil konec. Tudi ton vodje kolumbijske diplomacije Fernanda Arauja, ki je v ujetništvu preživel polnih šest let in mu je uspelo pobegniti, je nenadoma trši. Doslej je bilo videti, kot da oblast omahuje med pogajanji z gverilo in vojaško ofenzivo brez poprejšnjega dialoga. Uribe meni, da farki pravzaprav niso pripravljeni na sporazum, zato jim bo po njegovem prej ali slej treba napovedati bliskovito, a totalno vojno. "Ne bo igric z banditi iz FARC-a, niti ne bo demilitariziranega območja," zatrjuje. Da napadi na tabore skupine FARC res niso najboljša rešitev se je izkazalo konec junija, ko je bilo v kolumbijskih gozdovih ubitih 11 regionalnih poslancev, ki jih je skupina FARC zadrževala kot talce. Še vedno ni jasno, ali so jih pobili ugrabitelji, ali so umrli v navzkrižnem ognju med vladno vojsko in uporniki.

Njena usoda tako za zdaj ostaja negotova, po nedavnem pobegu policista Jhona Franka Pinchaa Blanca, talca iz istega kampa, je jasno vsaj, da je še živa. Na tiskovni konferenci v predsedniški palači v Bogoti je Jhon Pinchao povedal, da jo je nazadnje videl 28. aprila, da je kljub hepatitisu dobrega zdravja in da je vsaj petkrat poskušala pobegniti, za kar so jo farki hudo kaznovali. Opisal je nehumanost razmer v kampu, kjer naj bi ugrabljeni vsako noč spali za vrat privezani na druge talce. Povedal je še, da se veliko giblje, da piše, izrezuje članke iz časopisov, posluša radio in da za zdaj pri njej ni opaziti stockholmskega sindroma (ko žrtev postane tako odvisna od ugrabitelja, da naposled preide na njegovo stran). "Ingrid je še vedno močna in enako odločena, da bo preživela, a je vseeno, ko jo je nekega dne zajela globoka žalost, strgala zvezek, v katerega sicer redno piše," je še dodal Pinchao Blanco za AFP. Da je Betancourtova še živa je v video posnetku pretekli teden potrdila tudi neka druga talka, ki naj bi jo pred nekaj dnevi videla živo.

Nekdanja kandidatka zelenih za kolumbijsko predsednico je postala pravi simbol in ikona boja proti ugrabitvam, po katerih ta srednjeameriška država s 30 tisoč talci v taboriščih v neprehodni džungli daleč prednjači pred vsemi drugimi. Farki zajemajo talce v vseh pokrajinah v državi, iz vseh socialnih slojev, veliko je politikov in pomembnežev, a tudi povsem navadnih ljudi, pogosto mladoletnikov, država pa za preprečevanje tega pojava namenja znatna sredstva za stalne vojaške akcije in posebne enote za reševanje in preventivno delovanje, ki misijo začenjajo že v osnovnih šolah. Vojska dneve in noči s helikopterji preletava sumljiva in neraziskana območja, bazo ima v nekdanjem kampu farkov, kjer so se ti ukvarjali s preprodajo droge, njen edini cilj je rešiti talce, ki medtem postajajo pravo trgovsko blago in predmet izsiljevanja. Boj proti ugrabitvam je glavna skrb države in politike, policija uporablja posebne metode raziskovanja, že dalj časa je namreč očitno, da ljudi, ki jih gverilci vzamejo za talce, pogosto prijavijo uslužbenci ali najbližji na podlagi njihovega premoženjskega stanja. Premožnejši prebivalci Bogote so zaradi tega tako rekoč zabarikadirani v svojih hišah, prevažajo se z blindiranimi avtomobili, posel varnostnih služb in podjetij pa cveti, saj se želijo tudi manj premožni zavarovati na vse dostopne načine. Nekaj nekdanjih zagrizenih farkov se je celo odzvalo na program vlade za reintegracijo v civilno življenje. Ta jim ponuja državno varstvo, ker pa obvladajo gverilske metode, jim poleg nekakšne tihe abolicije omogoča tudi velike zaslužke pri prodaji dragih zaščitnih sredstev in pripravi samoobrambnih tečajev.

Bleščeča kariera hčere ministra in miss

Ingrid Betancourt Pulecio se je rodila v kolumbijskem glavnem mestu Bogoti 25. decembra 1961 očetu Gabrielu Betancourtu, ministru za izobraževanje v času diktature generala Gustava Rojasa Pinille in poznejšemu kolumbijskemu veleposlaniku pri Unicefu v Parizu, ter nekdanji miss kolumbijskega departmaja Cundinamarca Yolandi Pulecio, poznejši senatorki in dobitnici nagrade ZN za delovanje v civilni družbi. Večino otroštva in mladosti je preživela v tujini, predvsem v Franciji, študirala je na pariškem Inštitutu za politične študije, kjer je takrat poučeval nekdanji francoski premier Dominique de Villepin, s katerim sta ob priliki postala prijatelja. Zaradi poroke s francoskim diplomatom Fabriceem Delloyejem je dobila francosko državljanstvo, se leta 1990 ločila in vrnila v Kolumbijo ter se zaposlila na ministrstvu za finance. Kasneje je postala poslanka in senatorka in se ukvarjala predvsem s človekovimi pravicami ter z bojem proti korupciji, ki jo je širila narkomafija, in razpečevanju kokaina, ki je deželo v zadnjih štiridesetih letih pripeljalo v tako rekoč brezizhoden položaj. Prav tako je veliko pisala in si prizadevala za uspeh mirovnega procesa s farki. Leta 1998 je ustanovila stranko s pomenljivim imenom Oxigeno Verde in se pripravljala za kandidatko zelenih na predsedniških volitvah 2002 z glavnim ciljem ozdraviti najbolj skorumpirano državo Latinske Amerike in jo popeljati v bolj zdrave vode. Z direktorico kampanje Claro Rojas se je kljub opozorilom iz Florencie odpravila v kakih 160 kilometrov oddaljeno mestece San Vicente del Caguan na jugu Kolumbije, kamor je 23. februarja 2002 dopotoval takratni kolumbijski predsednik Andres Pastrana Arango, da bi po neuspelih pogajanjih s farki v regiji ponovno vzpostavil državno jurisdikcijo. Kljub vojaški zapori je vožnjo na lastno odgovornost nadaljevala in že čez nekaj kilometrov skupaj z Rojasovo padla v roke farkom. Marsikdo v Franciji je danes prepričan, da bi se ugrabitvi lahko izognila in da je za ujetništvo kriva sama, saj je menda dovolj dobro poznala domače razmere. Vseeno pa skoraj ni Francoza, ki ne bi poznal njene zgodbe in si ne bi želel, da jo izpustijo. Na pariški mestni hiši je dolgo visel velik plakat z njeno sliko, na nedavnih predsedniških volitvah je bila deležna podpore vseh strank in vseh kandidatov. Farki bi za svojih petsto mož, ki gnijejo v kolumbijskih zaporih, radi zamenjali Ingrid Betancourt in še 57 ugrabljenih, od teh tri Američane. Če bo Uribe zares sprožil vojaško akcijo, je malo možnosti, da bi Betancourtova živa prišla iz ujetništva.

Najmočnejša južnoameriška levičarska sila

Marksistična gverilska organizacija FARC šteje od 12 do 18 tisoč mož in že več kot štirideset let nadzoruje 35 do 40 odstotkov kolumbijskega ozemlja. Organizacija se financira pretežno s trgovino z mamili, drugi viri so pobiranje "vojnih" in "kokainskih" davkov od prebivalcev, trgovcev in podjetnikov na območju, ki ga nadzirajo. Njeni letni prihodki so ocenjeni na 250 do 300 milijonov dolarjev. Glavni cilj te leta 1964 ustanovljene organizacije, ki jo ZDA in EU prištevajo med teroristične, je padec sedanje in vzpostavitev komunistične agrarne države. Začetki organizacije segajo v čas desetletne državljanske vojne po letu 1940, ko je režim omogočal nastanek nekakšnih neodvisnih komunističnih "republik", zadrug znotraj nacionalne države. Zadruga Marquetalia visoko na andskih planotah je štela kakih tisoč članov, vodil jo je takrat 18-letni Pedro Antonio Marin, kasnejši šef FARC-a Manuel Marulanda Velez ali Tirofijo (natančen strel), gverilec z najdaljšim stažem na svetu. Leta 1964 je kolumbijska vojska z napalmom napadla to neodvisno republiko, da bi vzpostavila državno oblast na vsem ozemlju, preživeli so napovedali vojno Kolumbiji in vzpostavili Južni blok, iz katerega je dve leti pozneje nastala organizacija FARC. Farki od takrat po vsej državi organizirajo različne oblike upora proti oblasti, vplivu ameriške politike in kapitalizmu ter si prizadevajo za propad državnega gospodarstva. V 70. in 80. letih so farki vzpostavili svoje šolstvo, pravni sistem, agrarno gospodarstvo in zdravstvo, tako rekoč pravo državo na odmaknjenih območjih južne Kolumbije. Organizirani so bili v bataljone po vsej državi in postali največja levičarska skupina v Južni Ameriki. Zaradi precejšnje podpore levih politikov in javnosti se je prejšnji predsednik Belisario Betancur Cuartas sredi 80. let začel pogajati za premirje s farki, iz vrst katerih je nastala stranka Union Patriotica (UP), nekakšno neoboroženo krilo organizacije, ki si je prizadevala za visoke kazni za preprodajalce mamil in gospodarske reforme. Stranka je pridobivala vpliv, to pa ni bilo pogodu desničarskim paravojaškim organizacijam, ki so od leta 1984 umorile več kot tri tisoč njenih članov, med njimi tudi predsedniške kandidate in župane. Organizacija FARC je zato ponovno okrepila nasilje, saj so člani UP menili, da je jezik nasilja edino sredstvo političnega vpliva. Farki so prevzeli popoln nadzor nad polji koke in si pridobili znatna sredstva, ta pa so jim omogočila nabavo sodobnega orožja in politično delovanje. Ob koncu 90. let so z nekaj učinkovitimi vojaškimi akcijami zasedli precej vojašnic in skladišč orožja uradne kolumbijske vojske in organizirali upore v zaporih. Predsednik Pastrana je farkom, da bi naposled opustili nasilje, ponudil demilitarizirano območje na kakih 42 tisoč kvadratnih kilometrih; pogajanja o premirju niso bila uspešna, a gverilci so vseeno izpustili nekaj sto talcev, ki so bili v ujetništvu več let. Od oblasti so zahtevali, da jih prizna kot politično skupino in izpusti člane njihove organizacije iz zaporov. To se ni zgodilo in spet se je začel val zelo surovega nasilja, ubojev ministrov in ugrabitev letala s senatorjem, zato je Pastrana februarja 2002 demilitarizirano območje razpustil in poskusil ponovno vzpostaviti nadzor nad njim. Takrat se je v past ujela tudi Ingrid Betancourt, njena družina pa ima po zadnjih dogodkih veliko dodatnih razlogov za upanje.