Resolucija o otomanskem snu

Se še spomnite, kaj se je zgodilo, ko je iranski predsednik Ahmadinedžad rekel, da je bil nacistični Holokavst le mit? Ko je torej zanikal obstoj nacističnega Holokavsta? Ahmadinedžada so poslali v oslovsko klop. Še več, njegovo zanikovanje Holokavsta, je postalo ultimativni dokaz, da je novi Hitler.

Vprašanje je le: ali bodo v oslovsko klop, v katero so poslali Ahmadinedžada, poslali tudi Busha? In seveda: ali bodo tudi Busha razglasili za novega Hitlerja? Ne pozabite namreč, da je Komisija za zunanje zadeve predstavniškega doma (The U.S. House Committee on Foreign Affairs), kongresni pandan Senatne komisije za mednarodne odnose (Senate Foreign Relations Committee), nedavno sprejela resolucijo, s katero je obsodila turški genocid nad Armenci, ki se je zgodil med I. svetovno vojno, in v kateri je tudi ameriško vlado, Bushevo administracijo pozvala, naj turški genocid nad Armenci razglasi za zgodovinski fakt. Končno. Specifično: 27 članov Komisije je resolucijo podprlo, 21 pa jih je glasovalo proti. Ameriško-armenski lobi, ki je še zlasti močan in vpliven v Kaliforniji, je le leta in leta agitiral, pritiskal in moledoval, da naj Amerika že enkrat obsodi turški genocid, toda vse ameriške vlade so tovrstno resolucijo vedno znova blokirale - tudi Bill Clinton leta 2000 ni hotel slišati za kako tako resolucijo.

Bushu in njegovim je film počil že prej. Ali bolje rečeno: Bush je obsodil obsodbo turškega genocida nad Armenci. Bush je bil ves iz sebe, pa četudi resolucija nima nobene pravne teže, le moralno in simbolno, in četudi je malo verjetno, da jo bo sprejel tudi senat, ki je zbral le 32 podpisnikov pobude za resolucijo. Še preden so člani Komisije glasovali, se je zatekel k zastraševalni retoriki, ki je postala njegov zaščitni znak: "Ta resolucija ni pravi odgovor na zgodovinske množične pokole - njen sprejem bo zelo škodoval odnosom z našim ključnim zaveznikom v Natu in vojni proti terorju." Reči je hotel: obsodba turškega genocida nad Armenci bo poslabšala in ogrozila ameriške odnose s Turčijo. Bil je vidno vznemirjen, da ne rečem razkačen.

In nič drugače nista izgledala obrambni minister Robert Gates in ministrica za zunanje zadeve Condoleezza Rice, ki sta takoj intonirala zgodbo o tem, kako bo Amerika zaradi te "neodgovorne" resolucije izgubila Turčijo, kako je turško zavezništvo ključ do ameriške zmage v Iraku, kako 70% vsega ameriškega letalskega tovora v Irak potuje prek Turčije, kako Amerika prek Turčije v Irak dobavlja 30% vsega goriva in 30% vseh armiranih vozil, kako bi Amerika izgubila dostop do turških letališč in turških cest ter kako bi to ogrozilo ameriške nacionalne interese, ameriško nacionalno varnost, vojno proti terorju in zmago v Iraku. Kot da ni zmaga v Iraku že davno izgubljena. In kot da ni Turčija leta 2003 najprej ostro in brezkompromisno zavrnila logistično podporo ameriški invaziji na Irak, potem pa je Bush na široko odprl denarnico in vse je bilo v trenutku okej. Busheva administracija je v zanikovanje turškega genocida nad Armenci takoj vključila tudi nekdanje zunanje ministre, od Henryja Kissingerja in Alexandra Haiga do Jamesa Bakerja in Colina Powella, vse pa je povedala Condoleezza Rice, ko je rekla: "Menim, da zgodovinske okoliščine zahtevajo, da znanstveniki zadevo podrobno in trezno raziščejo. Turke in Armence vzpodbujamo, da naj ustanovijo skupne zgodovinske komisije, ki bi to raziskale in ki bi preiskale preteklost - le tako bi lahko preteklost presegli."

To, kar je rekla, si lahko preberete še enkrat. Mar ni Ahmadinedžad rekel, da bi morali znanstveniki nacistični Holokavst še malo raziskati in da je debata o nacističnem Holokavstu še vedno odprta? Je Condoleezza Rice rekla kaj drugega? Natanko: debata o turškem genocidu nad Armenci je še vedno odprta - znanstveniki naj se dobijo in zadevo razčistijo. Dobro veste, kako besna in kako užaljena je bila mednarodna skupnost, ko je Ahmadinedžad v Teheranu sklical simpozij o nacističnem Holokavstu, na katerem so se potem zbrali najbolj razvpiti zanikovalci Holokavsta - in tudi nekaj neonacistov in ortodosknih Judov, ki imajo o vsem skupaj "ločeno" konspirološko mnenje. Kaj hočejo reči bušiji: da bi se morali Armenci dobiti s kakimi turškimi fašisti, recimo s "Sivimi volkovi", in zadevo razčistiti?

V Turčiji se ne bi mogli dobiti: debata o turškem genocidu nad Armenci je namreč prepovedana. Pika. Turški pisatelj Orhan Pamuk, sicer Nobelovec, je hotel debatirati o turškem genocidu nad Armenci, pa so ga postavili pred sodišče. Tudi Hrant Dink, turško-armenski novinar, je hotel debatirati o turškem genocidu nad Armenci, pa so ga ubili. Zato ne čudi, da je Turčija ob sprejemu resolucije ponorela, priredila demonstracije - in celo začasno odpoklicala svojega ambasadorja v Ameriki. Zanikanje turškega genocida nad Armenci je v Turčiji edina opcija. V Franciji je ravno obratno: zanikanje turškega genocida nad Armenci je kaznivo. Tako kot je v Franciji kaznivo zanikanje nacističnega Holokavsta. Kar seveda ni povsem nelogično: turški genocid nad Armenci je bil načrt za nacistični Holokavst. Hitler - tisti pravi, avtentični Hitler - je namreč leta 1939, na predvečer Holokavsta, rekel: "Kdo se pa danes še spomni eksterminacije Armencev?" Imel je prav: nihče. Teden dni kasneje je napadel Poljsko, kjer je odprl nekatere svoje najbolj razvpite lagerje smrti - žrelo Holokavsta. Ko je Hollywood leta 1933 najavil ekranizacijo Werflovega romana Štirideset dni v Musah Daghu, ki popisuje turško čiščenje armenske vasice v vzhodni Anatoliji, je turška vlada ponorela in Ameriki zagrozila z represalijami - in Hollywood je snemanje opustil.

Zanikanje genocida

Turčija je med I. svetovno vojno stala na strani Nemčije. In turški notranji minister, Mehmed Talaat, ultranacionalistični "Mladi Turek", je na začetku leta 1915 oznanil, da v Turčiji ni prostora za kristjane - kmalu zatem so začeli razoroževati Armence, ki so služili v turški vojski. In ko so zavezniki aprila napadli Turčijo, je dal Talaat v Istanbulu usmrtiti 250 armenskih nacionalistov in intelektualcev. S tem se je skala zavalila po klancu navzdol - in ni se več ustavila. Turki so začeli zapirati armenske cerkve in šole, spreobračati učitelje - in seveda, začeli so se pokoli, eksekucije, posiljevanja, odpiranja glav in množične deportacije, dolga, mučna, pogubna karavanska pešačenja v sirijsko puščavo, v lagerje, ki še niso bili pripravljeni, zato so Armencem, kot je rekel Talaat, "zagotovili večni počitek" že kar med potjo. Zakaj? Ker so "skušali uničiti mir in varnost v otomanski deželi".

Ko so nemški misijonarji v Nemčijo sporočili, kaj počnejo Turki, so nemški politiki le zamahnili z roko in rekli, da gre za "čiste izmišljotine" in "huda pretiravanja". Ko so britanski mediji objavili fotke armenskih trupel in beguncev, britanska javnost ni niti trznila, britanski zunanji minister Edward Grey pa je poudaril, da britanska vlada nima "direktnega vpogleda" v zadeve in da se "pokoli dogajajo na obeh straneh." Mednarodna skupnost je dobrodušno pustila, da se je turški genocid odvrtel do konca.

Tudi ameriški predsednik Woodrow Wilson je sklenil, da se ne bo vmešaval v notranje zadeve Turčije, sploh pa da ameriške javnosti ne bo opozarjal na turške grozote - bal se je, da bi to Američane tako pretreslo, da bi zahtevali ameriško vojaško intervencijo in posledično ameriški vstop v I. svetovno vojno, pa četudi ga je Henry Morgenthau, ameriški ambasador v Turčiji, stalno zalagal z alarmantnimi, več kot prepričljivimi informacijami o turških pokolih ter poudarjal, da se v Turčiji pod pretvezo vojaških operacij dogaja "rasni umor" in da očitno "obstaja sistematični načrt za uničenje armenske rase", četudi je New York Times stalno objavljal pričevanja in številke ("800.000 Armencev uničenih!", "Milijon Armencev ubitih!") ter svaril, da je to "brez primere v sodobnem času", in četudi je Joseph Pomiankowski, avstrijski vojaški ataše v Istanbulu, tedaj poročal, da so Turki začeli "z eksterminacijo armenske nacije v Mali Aziji".

Ko je Turčija leta 1915 sklenila, da bo rešila "armensko vprašanje", izrazi "holokavst", "genocid" in "etnično čiščenje" še niso obstajali, tako da se tisti Armenci, ki so kalvarijo preživeli, niso imeli v mednarodnem pravu na kaj sklicevati. Zavezniške vlade so sicer sprejele neke sorte deklaracijo, ki je obsodila "zločine proti človeštvu in civilizaciji" in zažugala turški vladi, toda kot piše Samantha Power v knjigi America and the Age of Genocide, so bile to le fraze - vsi so se raje ukvarjali z vojno kot pa z etničnim čiščenjem Armencev. In ko so zaveznice, Britanija, Francija in Rusija, po koncu vojne najavile ustanovitev neke sorte mednarodnega kazenskega sodišča, ki naj bi obsodilo zločince proti človeštvu, tudi Turke, je Amerika sporočila, da bo ta tribunal bojkotirala. Primer "turških zločinov proti človeštvu" je tako hitro zvodenel - Britanci, okupatorji Turčije, so sicer obsodili nekaj turških voditeljev, predvsem tistih, ki so še pravi čas pobegnili in v tujini uživali imuniteto, recimo Talaata, arhitekt tega milijonskega izbrisa, ki je mirno živel v Berlinu in pisal memoare, dokler ga ni leta 1921 na ulici likvidiral neki Armenec.

Kdo bo dominatrix?

Ergo: mednarodna skupnost je milijon Armencev vpisala v rubriko "kolateralna škoda", med vojne žrtve, in jih obravnavala kot notranjo zadevo Turčije, ne pa kot mednarodni problem. Iz taktičnih razlogov je stalno bežala pred retroaktivno definicijo in obsodbo napol pozabljenega, napol prikrivanega, "zastarelega" turškega zločina. Zakaj bi že itak krhke, napete, ranljive in hitro pokvarljive mednarodne odnose obremenjevali z drezanjem v predpotopne travme? To, da je bila Turčija v času hladne vojne strateško zelo pomembna članica Nata, je status quo kakopak le še učvrstilo. Mednarodna skupnost prvega modernega genocida ni hotela niti priznati niti prepoznati, s čimer je dala spin prihodnosti svoje slepote - prihodnosti svojega geopolitičnega oportunizma, svojega strahu pred angažmajem, svojega interesnega oklevanja, svoje pasivnosti, svojega humanitarnega blefiranja in svoje filozofije, da se mora genocid najprej odvrteti do konca - šele potem lahko rečemo, če je šlo res za genocid. Kar se je zgodilo v Kambodži, Bosni in Ruandi - in kar se dogaja v Sudanu.

Genocid je postal le talec pravne gimnastike in ciničnih geopolitičnih iger. Hej, samo poglejte, kako se resolucija, s katero je Komisija ameriškega kongresa obsodila turški genocid nad Armenci, vmešča v nove geopolitične igre. Pazite: Komisija obsodi turški genocid nad Armenci. Turčija zagrozi, da bo ameriški vojski odtegnila logistično podporo. Toda Turčija tega dejansko ne sme storiti: ne le da je vojaško preveč odvisna od ameriške vojaške industrije, ampak je prav Amerika edino jamstvo, da Kurdi, ki živijo na severu Iraka, ne bodo dobili neodvisnosti in svoje države, s čimer bi lahko prebudili separatistični sen turških Kurdov, česar pa se Turčija najbolj boji. Dodatna komplikacija: Turčija se steguje po Iraku, predvsem po kurdskem teritoriju, kamor se je iz Turčije zateklo okrog 3.000 militantnih, separatističnih Kurdov, članov Kurdistanske delavske stranke, ki jih ima Turčija za “teroriste” in s katerimi je že leta v vojni - nedavno so vleteli v Turčijo in pobili 13 vojakov. Kar je bila bazično le retaliacija: turška vojska je julija tajno vletela v Irak, tudi s helikopterji, toda Turčija in Amerika sta to potem zanikali. Oktobra je turška vojska zagrozila, da bo masivno intervenirala v severnem Iraku.

Ker pa Amerika noče še dodatne turške destabilizacije Iraka, je sklenila, da bo turški problem rešila kar sama - kot je poročal Washington Post, je Pentagon izdelal tajno operacijo, s katero bi ameriške Posebne enote obračunale s kurdskimi “teroristi”. Ne brez dodatnega razloga: čez to področje teče naftovod Baku-Ceyhan, ki povezuje ameriške tankerje, parkirane v turškem morju, in kaspijski bazen. Amerika noče izgubiti Turčije, navsezadnje, Turčijo ponuja kot dokaz, da lahko islam in demokracija koeksistirata. Plus: če bi se Turčija stegnila v Irak, bi to geopolitično šahiranje v "regiji" le še naelektrilo - Iran bi takoj reagiral, ker bi dobil občutek, da se hoče Turčija, ki ima največjo vojsko v regiji, vse močnejšo ekonomijo in vse hujše nacionalistične popadke, preleviti v regionalnega playerja, celo v regionalno velesilo. To pa je vloga, ki jo skuša po eliminaciji Iraka zavzeti Iran. Pomeni: izbruhnil bi boj za regionalni primat. Ameriki in Iranu je jasno, da bi bil turški obračun s kurdskimi "teroristi" le pretveza za ekspanzijo turških interesov, moči in vpliva. Kar spet ne bi bilo dobro: iraški Kurdi in njihovi voditelji so največji fani ameriške okupacije Iraka, Amerika pa si še ene fronte v Iraku ne more privoščiti.

Še dodatna komplikacija: Amerika, ki skuša destabilizirati Iran, podžiga in servisira iranske Kurde, ki so povezani s turškimi Kurdi in kurdskimi "teroristi" v severnem Iraku, Turčija pa skuša Iran vključiti v naftovod Nabucco, ki bi iranska naftna polja povezal s Turčijo in Evropo. A to še ni vse: ameriški načrt, po katerem bi kaotični in očitno nerešljivi Irak razdelili na tri avtonomne dele, šiitskega, sunitskega in kurdskega (in v katerem nekateri vidijo načrt za genocid!), najbolj ogroža prav Turčijo: kurdska avtonomija bi lahko prerasla v kurdsko državo. Turčija bi si tako težje povrnila dominantno vlogo v regiji, ki jo je nekoč, v otomanski verziji, že imela. Razlog več, da Turčija v resoluciji, s katero ameriška kongresna Komisija obsoja turški genocid nad Armenci, vidi več kot le resolucijo - do genocida je prišlo prav v času otomanskega imperija, potemtakem v času, ko je bila Turčija dominatrix regije.