Čas razdora

Predsedniške volitve v Srbiji so dejansko pomenile izpolnitev zadnjega pogoja, da se končno razglasi neodvisnost Kosova po načrtu posebnega odposlanca ZN Marttija Ahtisaarija. To se je potrdilo že prvi dan po volitvah, natančneje tisti hip, ko sta v Beograd iz Bruslja sočasno prispela besedilo začasnega političnega sporazuma in novica o sklepu, da bo na Kosovo napotena misija EU.

Iz tabora premiera Vojislava Koštunice so takoj sporočili, da neomajno vztrajajo pri svojih stališčih. Po njihovem bi podpis kakršnega koli sporazuma z EU po odločitvi o napotitvi sporne misije pomenil, da je "Srbija prva priznala neodvisnost Kosova". Torej se ne morejo ukloniti "odkritemu izsiljevanju Srbije", pa če zaradi tega nikoli ne vstopijo v EU.

Popolnoma drugače so se odzvali zbrani okoli novega/starega predsednika Srbije Borisa Tadića. Po njihovem so bile predsedniške volitve vseljudski referendum o vstopu v EU ali o zavrnitvi vstopa. Torej Tadićeva zmaga pomeni, da več kot polovica državljanov Srbije z ničimer, niti s položajem Kosova, ne pogojuje približevanja svoje države članstvu v EU.

Koštunici in njegovim somišljenikom pa so Tadićevi sporočili, da nimajo več niti politične niti moralne pravice ovirati Srbijo na evropski poti.

Kdo bo močnejši? Vse bo odvisno od pravne rešitve vprašanja, ali bo o podpisu sporazuma z EU odločal parlament ali srbska vlada. Če bo odločal parlament, bodo Tadićevi izgubili bitko, ne glede na to, kako zavzeto bodo ljudi prepričevali, da čeprav tudi sami nasprotujejo misiji EU, ta ne more biti razlog za zavrnitev podpisa ponujenega sporazuma. Preprosto, Koštuničev narodnjaški blok in njegovi somišljeniki pri tem vprašanju, radikali, v parlamentu sestavljajo občutno večino.

Če bo odločala srbska vlada, bo Koštunica postavljen pred nedvoumno izbiro - ali bo popustil Tadiću ali bo zrušil svojo vlado. Če se odloči za drugo, kar je veliko verjetneje, ima spet dve možnosti - ali skupaj z radikali sestavi novo vlado ali spodbudi izredne parlamentarne volitve.

To pomeni, da Srbija ni bila še nikoli bolj razdeljena in sprta, kot je zdaj, po predsedniških volitvah. In zaradi tega še nikoli tako nemočna v obrambi tistega, o čemer se vsaj javno tako rekoč vsi strinjajo - da bi Kosovo moralo ostati del srbskega ozemlja.

In vendar bi bilo lahko vse drugače, če le Tadić po prvem krogu predsedniških volitev in demoralizirajočem porazu, ki mu ga je pripravil radikal Tomislav Nikolić, ne bi bil spoznal, da mu njegovi ameriški in evropski "prijatelji", prav tako pa tudi domači soborci iz časov "petooktobrske revolucije", na primer Koštunica, bolj škodijo kot koristijo.

Natančneje, če ne bi bil navsezadnje spoznal, da bi v bližajoči se končnici "bitke za Kosovo" obojim veliko bolj koristila Nikolićeva kot njegova zmaga in da v skladu s tem tudi ravnajo. Približno takole: če bo na oblast prišel Nikolić, bo Srbija občutno zaostrila odnose z ZDA in s članicami EU, zaradi česar bosta udejanjenje in razglasitev neodvisnosti Kosova neprimerno lažja. Na tej "krivdi" radikalov za izgubo Kosova pa bodo opešane stranke neobstoječega "demokratičnega bloka" gradile svojo "postkosovsko" podobo in rejting.

Soočen s to in takšno dvojno "izdajo" in prisiljen zmagati (ker bi Demokratska stranka, če bi doživel poraz, postala lahek plen radikalnih demokratov Čedomirja Jovanovića in makiavelistično usmerjenega Vojislava Koštunice) se je odločil, da bo vse stavil na karto preteklosti, na strah volivcev pred tem, da bi se ponovila mračna preteklost iz 90. let.

Sočasno je tudi štab radikalov ugotovil isto kot Tadićev - da njihov Nikolič uživa tako rekoč "nenaravno" podporo domačih demokratov in zahodnih sil. In na nemajhno presenečenje in ob precejšnjem negodovanju številnih privržencev, ki se jim je zdelo logično, da bi morali Tadiću vrniti milo za drago, so radikali svojo kampanjo omejili na umirjeno zgodbo o boljši prihodnosti. Ni jim bilo več do zmage, ki bi jim prinesla omenjeno krivdo za izgubo Kosova.

Prvobitni strah pred vrnitvijo preteklosti je bil močnejši od vere v boljšo prihodnost kljub splošno znanemu dejstvu, da niti strah pred prvim niti vera v drugo nimata nobene podlage v dejanskem delovanju obeh političnih opcij. Tako je Tadić namesto najbolj zaželenega Nikolića prevzel največje breme rešitve kosovskega vprašanja na svoja pleča. Tako je Koštunica namesto najbolj zaželenega Nikolića postal glavna ovira na srbski poti v evropsko prihodnost.