Intifada na srbski način

Kosovo nikoli več ne bo del Srbije in pika! To zadnje dni vsakih nekaj ur sporoča najmočnejša sila na svetu Amerika.

Kosovo bo vedno del Srbije in pika! Tako vsakič znova odgovarja nemočna kolonija Srbija.

Za zdaj je to vse, dlje od verbalnega ne gre - razen benigne odločitve Beograda, da veleposlanika iz Washingtona pokliče na posvet. Poteza je razumljiva - v tem trenutku pač poteka svojevrstno svetovno izrekanje o kosovskem vprašanju. Washington in Beograd se še nista odkrito spopadla, ker si oba prizadevata za čim večjo podporo medsebojno izključujočih se stališč.

Vajenost Američanov, da je v vsetu vse po njihovo, je botrovala nekoliko nepremišljeni domnevi, da bodo tudi Srbi po nekaj dneh protestiranja in žalovanja dojeli in sprejeli, da je Kosovo "del" Amerike in da Američani do konca branijo svojo domovino, kjerkoli se ta pojavi. A Washington je storil napako, ko ni upošteval, da kosovsko vprašanje lahko nenadoma postane ameriško. Natančneje, da se na dnevnem redu lahko znajde ameriško upravljanje sveta. In prav to se zdaj dogaja. Ameriško prepričanje, da bo tudi tokrat, kot ob bombardiranju Srbije in vojni v Iraku, "preostanek planeta" prej ali slej molče sprejel in s tem legaliziral akcije "svetovnega gospodarja", se je izkazalo za zmotno.

In prav zato, ker je Amerika, in ne Kosovo, postala predmet izrekanja sveta, se ji je Beograd drznil postaviti po robu. Da to počne tako odločno in pogumno, pa je zasluga Rusije. Pred pol leta je Vladimir Putin obvestil svet, da se Rusija vrača na Balkan. Zdaj se je to zgodilo. Putinov morebitni naslednik Dmitrij Medvedev je v ponedeljek v Beogradu sporočil, da je s Srbijo podpisal dogovor o gradnji plinovoda - kot dokaz podpore Moskve Beogradu v boju za Kosovo.

Rusija s takšno ekonomsko politiko vse uspešneje preganja strah Srbov, da brez popolne poslušnosti Ameriki in njenim evropskim zaveznicam zanje ni življenja, kaj šele boljšega življenja. Ob tem pa Moskva vztraja, da Srbija mora biti del EU, s čimer zapira usta tistim, ki opozarjajo, da se Srbi zdaj odločajo med evropsko in rusko prihodnostjo.

Nenavadno nežno aktualno ravnanje Amerike s Srbijo je posledica nečesa, o čemer zahodni mediji molčijo - tega, da je od 17. februarja na delu intifada na srbski način. Vandalski napadi na ameriško in druga veleposlaništva so preglasili resničnost, v kateri mladi Srbi, v glavnem študenti in srednješolci, vsak dan mirno protestirajo v Srbiji, na Kosovu in v Republiki srbski. Množičnost odziva mladih Srbov je presenetila celo domače strokovnjake. Po mnenju večine gre za nepričakovan izbruh kolektivne frustracije. Ne vidijo konca krivicam, ki jih doživljata njihova narod in država, dovolj jim je poniževanja in izsiljevanja ter obljub Amerike in Evrope, da bosta tudi za Srbe in Srbijo uporabili isti vatel kot za druge države, predvsem tiste na Balkanu.

Toda rušilni napadi na veleposlaništva in carinske izpostave - ne glede na to, kdo stoji za njimi - so le posredni proizvod srbske kolektivne frustracije. Zagotovila Beograda, da se bo za Kosovo boril zgolj z diplomatskimi in mirnimi sredstvi, so zdaj brez pomena. V igri je frustrirano ljudstvo, ki ga ni mogoče ves čas in na vsakem koraku nadzorovati.

To lahko razumemo približno tako - kakor ste iz strahu pred nasiljem doslej vedno ustregli zahtevam Albancev, boste zdaj morali ustreči Srbom. Ob nedavni izjavi Dmitrija Rogozina, ruskega predstavnika v Natu, da bodo morali Rusi, če Nato in EU ne bosta upoštevala pravil ZN, "uporabiti oboroženo silo, da se bodo ta pravila spoštovala", postane še očitneje, da se želi vzpostaviti "ravnotežje sil". Čeprav je Rogozin izjavo pozneje spremenil, vsebina, ki ga je Moskva poslala Washingtonu, ostaja enaka.

Od tod aktualnost dileme - je pred vrati dogovor Američanov s Prištino in z Beogradom o delitvi Kosova? Ni ga boljšega uvoda kot spopadi "šibke intenzivnosti", v katerih bo, žal, tudi nekaj človeških žrtev. A prav ti spopadi so tisti, ki lahko na terenu vzpostavijo delitveno črto. Na Kosovu tako zdaj vladajo nekakšne tajvansko-ciprske razmere, in ko se bo izoblikovala podoba, v kateri bosta oba naroda, srbski in albanski, tako frustrirana, da se bo delitev zdela pravična, tedaj bo morebiti mogoča "zmaga razuma" in se bodo vsi strinjali z delitvijo. Čez deset let, morda.

Zdaj so na vrsti ZDA in EU. V rokah imajo močan, čeprav sporen adut - neslogo v vrhu srbske oblasti. V tem trenutku bi bilo dovolj, če bi EU Beogradu ponudila podpis sporazuma o pridružitvi po načelu "vzemi ali pusti", pa bi v Srbiji zavladali politična zmeda in nestabilnost. Najmočnejša stranka na oblasti, DS predsednika Srbije Borisa Tadića, bi seveda prispevala svoj del podpisa, njena koalicijska stranka premiera Vojislava Koštunice (DSS) pa tega ne bi storila nikoli. Sledila bi padec vlade in razpis izrednih parlamentarnih volitev.

Toda takšna zmeda bi hkrati pomenila grožnjo interesom ZDA in EU. Na volitvah bi se srbsko politično prizorišče brez dvoma preoblikovalo. Srbija bi lahko postala še odločnejša in zahtevnejša.

A četudi bi EU Srbiji v tem trenutku ponudila takojšnje polnopravno članstvo, seveda brez Kosova, je vprašanje, kakšen bi bil izid morebitnega glasovanja državljanov. Dejansko pa se v tem trenutku Srbiji obeta samo negotova možnost, da bo čez 15 do 20 let morda postala članica EU, če bo bo izpolnjevala vse zahteve, tudi tiste o odpovedi ozemlju. Tadić na tem v sedanjih razmerah težko gradi svojo politiko. Tudi zato Washington in Bruselj še čakata in še nista ponudila tega jabolka spora vrhu srbske oblasti.

ZDA in EU lahko z nepremišljenim zagotavljanja države Albancem veliko izgubita - če se vse skupaj ne bo izšlo, kot se predstavlja danes. A sprememba odločitev in stališč glede Kosova bi prav tako pomenila okrnitev tega položaja. Amerika in EU lahko torej tudi sami nenadoma postaneta talki svoje kosovske politike.