Vrednote za planet

"Brez ustreznih ukrepov se bo povprečna svetovna temperatura dvignila za 1,7 do 2,4 stopinje, kar bo povzročilo vročinske valove, suše, viharje in poplave, to pa bi hudo poškodovalo infrastrukturo in poljščine." Pri tem je treba poudariti, da je povprečni dvig temperature na kopnem mnogo višji - samo poglejmo zadnji dve zimi - a celotno povprečje znižujejo oceani. Ocene prihajajo iz Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), katere članica naj bi v kratkem postala tudi Slovenija, ki je minuli teden objavila svojo napoved razvoja okolja do leta 2030. Osrednji del je namenjen boju proti podnebnim spremembam. Vendar okno za ukrepanje ni zaprto, opozarjajo pri OECD. Kot so izračunali na podlagi hipotetičnega modela, bi bilo treba žrtvovati le eno odstotno točko globalne gospodarske rasti, predvidene do leta 2030, pa bi z ustreznimi politikami dosegli zadovoljive konkretne učinke. Če je predvidena gospodarska rast za to obdobje skoraj 99-odstotna, je to zanemarljiv delež. Skladno s tem modelom naj bi emisije CO2 namesto za 37 odstotkov narasle le za 13 odstotkov, izpusti dušikovih oksidov in žvepla pa bi se, namesto da bi ostali skoraj nespremenjeni, zmanjšali za tretjino. Za bolj ambiciozne cilje, na primer znižanje izpustov za 39 odstotkov do leta 2050 v primerjavi z letom 2000, pa bi morali teoretično žrtvovati povprečno desetinko gospodarske rasti na leto. A to je teorija.

Kruta streznitev

"Stanje je dejansko kot v letu 1938, pred drugo svetovno vojno. Zelo jasno je bilo, da bo katastrofa. Karkoli so naredili za preprečitev, vsak poskus je spodletel, saj so bile stvari tako prepletene med seboj," ugotavlja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, slovenska "voditeljica" v boju proti podnebnim spremembam. Na podlagi najnovejših meritev za leti 2005 in 2006, ki jih danes dostopna obširnejša poročila še niso zajela, opozarja, da so utegnili v Medvladnem odboru Združenih narodov za podnebne spremembe(IPCC), katerega članica je tudi sama, odločno podceniti vpliv in hitrost podnebnih sprememb. Tiste napovedi, ki smo jih predstavili kot najbolj črne, meritve na terenu potrjujejo." Ob tem omenja še bolj skrb zbujajočo možnost, in sicer spremembo v ogljikovem ciklu. "Ta cikel je do zdaj tekel tako, da so nekaj CO2, ki ga je človek izpustil v ozračje, še vedno požrli oceani in rastline, vsako leto pa se ga je nekaj naložilo v atmosferi." Zdaj pa so oceani in rastline, kot ugotavljajo strokovnjaki, začeli stavkati. Če je to res, potem noben sporazum iz Kjota ali z Balija ne bo pomagal, pravi Kajfež Bogatajeva. "Reši nas le naše neznanje," torej da se te ugotovitve izkažejo za napačne.

Brez "nuje" se še čevelj ne obuje

"Vsaka človeška odločitev izhaja iz nuje. Nuja pa nastane takrat, ko je škoda zaradi podnebja večja od dobička. Absolutno kapitalistični vidik. Prvi horizont, ki ga vidim za prve res hude posledice, je nekje od leta 2020 naprej. Takrat pa bo prepozno", svari Kajfež Bogatajeva. Kako torej prepričati ljudi, ki se niso pripravljeni odreči svojemu načinu življenja? Za strokovnjake OECD gre lahko boj proti podnebnim spremembam z roko v roki z globalizacijo. "Okoljske in družbene cilje bi morali vključiti v prizadevanja za liberalizacijo trgovine in investicij. Liberalizacija okoljskih dobrin bi lahko uresničila ta cilj." A Kajfež Bogatajeva prav izvoz zahodnih vrednot, ki sledijo vsakršni tržni liberalizaciji, vidi kot del problema, ne pa del rešitve. "5 milijardam ljudem smo vsilili slog, ki ga ta planet ne zmore." Večina teh 5 milijard živi v državah BRIC, torej Braziliji, Rusiji, Indiji in na Kitajskem. Te države, ki se v zadnjih letih razvijajo nekajkrat hitreje kot članice OECD, so tudi največ prispevale k še enemu skrb zbujajočemu trendu. "Spet se je začela dvigovati tako imenovana "carbon intensity", torej število enot fosilne energije, ki jih porabimo na enoto proizvoda," je vse prej kot navdušena Kajfež Bogatajeva. Vse od leta 1980 je ta krivulja zaradi večanja učinkovitosti proizvodnje počasi padala. Problem skupine BRIC se zrcali tudi v poročilu OECD. "Poraba energije v Braziliji Rusiji, Indiji in Kitajski naj bi do leta 2030 narasla za 72 odstotkov, v državah članicah OECD pa za 30 %. Izpusti toplogrednih plinov v BRIC bodo narasli za 46 % in bodo večji od 30 držav članic skupaj.

Nedotakljivi

V OECD dajejo pri ukrepanju velik pomen "ustrezni ceni" za okolju škodljive aktivnosti v vseh sektorjih gospodarstva, saj naj bi tako ukrepi postali cenejši. Prepričani so, da sta cena in učinkovitost ukrepanja obratno sorazmerni s številom sodelujočih držav, in opozarjajo, da ministri za okolje nikakor ne zmorejo vsega sami. Poudarjajo pomen načrtovanja energetske infrastrukture. Tista, ki jo gradimo danes, bo namreč "za desetletja vnaprej določila izpuste toplogrednih plinov". A kakršnokoli ukrepanje ni mogoče brez spremembe vrednot, prav sprememba vrednot pa bi bila najboljši in najnujnejši ukrep. "Nekatere stvari smo, globalno, kot družba, postavili kot nedotakljive. Vsi govorimo o zmanjševanju emisij, to je dotakljivo. Nedotakljiva pa sta glavna vzroka, ki sta do tega privedla. Rast prebivalstva in življenjski slog. To, da nas je danes sedem milijard in da želimo živeti enako," odločno povzdigne glas Kajfež Bogatajeva. Ob omembi izraza "nadzor populacije" nekateri vedno dvignejo obrvi, a za učinkovit boj proti podnebnim spremembam je po njenem mnenju potrebno prav to. Pa sploh ne v obliki, na katero najprej pomislimo. "Ni treba zakonov, kot je omejevanje števila otrok na družino. Potrebno je samo izobraževanje žensk. Ženska brez izobrazbe bo rodila osem otrok, ženska, ki dokonča kakršnokoli šolo, štiri otroke, ženska, ki konča formalno osnovno šolo tri, ženska z višjo izobrazbo pa 1,2. Problem Afrike, Indije in Kitajske je samo spraviti ženske v šole. To pomeni samo, da bomo imeli leta 2050 namesto 10 milijard ljudi tako populacijo, kot jo imamo danes. Ampak to je nedotakljivo." Osrednja težava je po njenem mnenju materialistično enoumje. "Problem je pomanjkanje domišljije. Trošenje se mi ne zdi sporno, ampak zakaj kupovati škatle, če lahko trošimo za duhovno rast? Če si ti danes frajer, ker imaš velik avto, bi morala politika to usmerjati na način, da si spoštovanja vreden, ker znaš osem jezikov. Dokler bo to nedotakljivo, bomo v začaranem krogu in ne bomo prišli nikamor."

Slovenska realnost

Slovenski politiki po mnenju Kajfež Bogatajeve podnebnih sprememb še vedno ne jemljejo dovolj resno, zato jih brez težav označi za klimatske skeptike. "Strategijo imamo samo na papirju. Nikoli pa nismo šli v izvajanje česarkoli, kar smo opredelili. Podpisali smo vse sporazume, pravih dejanj, ki se kažejo predvsem v spremembah zakonodaje in fiskalnih instrumentih, pa nismo naredili. Ker so ti ukrepi nepopularni, seveda." Najbolj pa jim zameri popolno odsotnost druge strani ukrepov - prilagajanja, ki je po njenem opažanju potisnjeno na rob. "Kot da je važno samo zmanjševanje emisij. Pri zmanjševanju emisij je inovacije drugih držav enostavno prenesti k nam, pri prilagajanju pa se mora vsaka država znajti sama. Še malo, pa bomo na tem področju 20 let za drugimi razvitimi državami. Problemi pa so enako veliki."