"Tukaj je ženska vredna pol moškega"

Mož svoji ženi odrezal prste na nogah in ji zlil vrelo vodo na glavo. Množično posilstvo mladih deklet na severu Afganistana. Moški ubil svoji dve ženi s sekiro. Agencija OZN: materinsko zdravstvo je največji izziv, s katerim se spoprijema Afganistan. Ženska prodala hčerko za 10 dolarjev. Črni obeti za milijon in pol afganistanskih vdov. Mož svoji ženi Nasifi odrezal nos in uho. Tukaj je ženska vredna pol moškega. V provinci Farah vse številnejši samozažigi žensk.

To so naslovi nekaterih poročil o položaju žensk, ki so zadnji mesec in pol prišla iz kaotičnega in z orožjem ter drogo preplavljenega Afganistana. Na spletni strani takšna poročila redno objavlja organizacija Revolutionary Association of the Women of Afghanistan (RAWA). Zgodbe tamkajšnjih žensk, ki prihajajo v svet, segajo onstran meja grozljivega in so pravzaprav tipične. Za prvim navedenim naslovom se skriva ena izmed njih. Pred kratkim so v bolnišnico v Heratu pripeljali dvaindvajsetletno Fatimo, ki jo je mož surovo mučil tako, da ji je odrezal prste na nogah, ji z rokami pulil lase in zlil vrelo vodo na glavo, pokončati pa jo je hotel s strelom v trebuh. Fatima, ki so jo v bolnišnico pripeljali v kritičnem stanju, je že dalj časa prosila afganistansko vlado in mednarodne človekoljubne organizacije, naj ji pomagajo pri ločitvi od nasilnega moža. Predstavniki neodvisne afganistanske komisije za človekove pravice (AIHRC) ob tem navajajo, da je "nasilje nad ženskami v provinci Herat zadnje leto izjemno naraslo". V drugih delih države razmere niso nič drugačne.

Mineva šesta zima, odkar je prva dama ZDA Laura Bush dejala: "Zaradi naših vojaških uspehov v Afganistanu ženske niso več ujetnice svojih domov. Boj proti terorizmu je tudi boj za pravice in dostojanstvo žensk." Človekoljubne organizacije njeno izjavo navajajo kot dokaz zahodnega cinizma. Resničnost na terenu veliko bolje povzemajo besede predsedujočega afganistanski generalni skupščini Sibghatulla Mojadeddija iz decembra 2003, ko je potekala razprava o novi ustavi: "Vendar mora biti ženskam jasno, da se ne smejo postavljati na isto raven kot moški. Že Bog jim ni dal te pravice in po njegovih zakonih sta dva ženska glasova enaka enemu moškemu."

Najprej je treba odmisliti zgrešeno predstavo, da je splošno kršenje človekovih pravic in nasilje nad ženskami obstajalo zgolj v času petletne talibanske strahovlade in da je zdaj Afganistan vendarle demokratična država. Optimistični projekti za izboljšanje položaja žensk, zastavljeni na začetku leta 2002, so zvodeneli. Razmere so danes enake, kot so bile pod talibani, in v nekaterih delih države celo slabše. V vse več poročilih je uporabljena formulacija "epidemija nasilja nad ženskami". Statistični podatki, ki so jih zbrale človekoljubne organizacije, razkrivajo, da se 87 odstotkov žensk pritožuje zaradi nasilja, v glavnem družinskega, in pri polovici gre za spolno nasilje. Šestdeset odstotkov zakonskih zvez je vsiljenih, in čeprav zakon prepoveduje poročanje mladoletnih oseb, je kar 57 odstotkov nevest mlajših od 16 let. Težava je tudi v tem, ker veliko ljudi sploh ne ve za obstoj tega zakona. "Prepovedana navada ponujanja denarja za dekle je še vedno razširjena, skupaj z izročitvijo dekleta za povračilo dolga ali pomiritev spora," navaja agencija Afghan Women Resource Centre. Cene za otroško nevesto se vrtijo okoli nekaj tisoč evrov in s širjenjem revščine se bo ta problem bržkone le še stopnjeval. Unicef je za fotografijo leta 2007 izbral portret enajstletne deklice, ki sedi poleg svojega zaročenca, 29 let starejšega moškega iz province Ghor. Njen bodoči mož Faiz je zagotovil, da bo svojo bodočo ženo poslal v šolo, čeprav je kruta resničnost ta, da jo bo najverjetneje "uporabil" za rojevanje otrok. Nepismenost med ženskami je 88-odstotna in le 5 odstotkov deklet je vpisanih v srednje šole. Navadno domov ne smejo zapustiti. Katastrofalno je tudi materinsko zdravstvo. Vsaka deveta ženska umre pri porodu in ta statistika uvršča Afganistan na svetovno dno, poleg Sierre Leone.

Zaradi skorajda nepopisne stiske je v tej državi vse več tako imenovanih protestnih samozažigov, ki so značilni predvsem za mlade ženske in tiste, ki so se v Afganistan vrnile iz begunskih taborišč, raztresenih po širši okolici. Številke so vrtoglave. Januarja so lokalne oblasti samo v provinci Farah ugotovile 30 samozažigov, to je dvakrat več kot lani. In ne gre zgolj za samozažige, temveč tudi za druge oblike samomorov. Nedavno se je v provinci Parwan 18-letno dekle ustrelilo; po navedbah očeta "ni bila srečna z zaročencem, ki smo ji ga določili". V organizaciji AIHRC so v drugi polovici leta 2007 registrirali 250 samomorov med ženskami, vendar je popolnoma nemogoče ugotoviti, koliko se jih v resnici zgodi, saj na odmaknjenih ruralnih območjih ni mogoče vzpostaviti učinkovitega nadzora. Od prej omenjenih 30 samozažigov se jih je večina zgodila prav v mestu Farah.

Oblast v Kabulu je nezmožna rešiti te težave. Poleg tega organizacija RAWA kritizira predsednika Hamida Karzaija, ker se je v vladnem kabinetu obdal z ljudmi, znanimi po trgovanju z mamili in sistematičnih kršitvah človekovih pravic. Tudi ministrstvo za ženske zadeve je v rokah fundamentalistk. Karima Salik s tega ministrstva je recimo ob samozažigih v Farahu pripomnila, da je "ta negativna praksa v islamu prepovedana". To razlago seveda zlahka obsodimo. Vendar je treba zraven obsoditi še molk zahoda.