”Dobivamo le neuradna poročila o mrtvih”

Razlogi za proteste obstajajo že dolgo. Že desetletja so prebivalci Tibeta zatirani, kratena jim je svoboda govora, kršena pravica do udejanjanja vere, s tem so povezani tudi nenehni režimski napadi na osebnost dalajlame. Poleg tega so izpostavljeni ekonomski marginalizaciji, zato so ljudje obupani že dalj časa. Seveda vedo, da so letos oči sveta uprte v Kitajsko, vendar razlogi za demonstracije tičijo v teh dolgoročnih težavah, ne v OI.

Protesti so obudili vprašanje kulturnega genocida, o njem govori tudi dalajlama.

Tibetanski jezik je resno ogrožen, ljudje so izpostavljeni kitajščini že v šolah, ki so izjemno slabo financirane. Vzporedno s tem se v Tibet priseljujejo Kitajci, priseljevanje financira država, priseljenci pa prevzamejo vodilne položaje v družbi. Krajevne oblasti se nenehno vtikajo tudi v samostane in od menihov, ki zagotavljajo brezplačno izobraževanje, zahtevajo, da se odpovedo dalajlami. Te oblasti sprejemajo tudi pravila, ki omejujejo število menihov v samostanih. Na več ravneh je tibetanska kultura odrinjena na rob.

Kitajski državni voditelji vztrajajo, da za uporom stoji predvsem dalajlama.

To so popolnoma neutemeljene trditve, saj vsi vidimo, da gre za spontane proteste ljudi, ki si v trenutnih razmerah upajo stopiti na ulice, in tu ni nobenega usklajevanja dogodkov od zunaj. Poleg tega je dalajlama že od začetka zagovarjal mnenje, da so OI priložnost za Kitajsko, da se svetu pokaže kot dobra gostiteljica. Opozoriti velja tudi na to, da se dalajlama zavzema za mirno rešitev vprašanja Tibeta, in edina prošnja, s katero je nagovoril Peking, je prošnja za začetek dialoga. Tibetanska vlada v izgnanstvu je tudi protestnike zunaj Tibeta vedno prosila, naj se vzdržijo nasilja.

Protesti, ki so se začeli v mestu Lhasa 10. marca, so kmalu prerasli v regionalne upore. Kaj je bil glavni razlog za to?

Ljudje so se na tisti dan spominjali 49. obletnice vstaje proti kitajski okupaciji. Prvotna zahteva demonstrantov je bila izpustitev zaprtih menihov, ki so oktobra poskušali praznovati podelitev zlate medalje, ki jo je dalajlami prejel od ameriškega kongresa. Več sto menihov iz bližnjega samostana Drepung se je skušalo pridružiti ljudem v Lhasi, vendar so jih ustavili in jih okoli 60 aretirali. Zaradi tega so se protestom pridružili vsi trije glavni samostani na območju Lhase. Nekateri menihi so celo začeli gladovno stavko, kar je novost za nas. Vojska jih je obkolila, in ko je poskušala vdreti v manjši samostan v mestu, so se ljudje na to množično odzvali. Kitajske sile so poskušale proteste krvavo zadušiti, imamo poročila o ducatih mrtvih. Potem se je začel upor širiti po drugih provincah, predvsem na vzhodu, z zahtevo po svobodi in vrnitvi dalajlame. Od povsod so začela prihajati poročila o mrtvih in tudi sami veste, da je bilo vpoklicanih veliko vojaških in paravojaških sil s težko oborožitvijo vred.

Poleg tega Peking uporablja še taktiko zastraševanja.

Da, gre za ultimat, ki je potekel v ponedeljek opolnoči. Ultimat je ljudi zelo prestrašil. Morate tudi vedeti, da ranjenih ne sprejmejo v bolnišnice ali pa sami nočejo tja, ker se bojijo, da bi jih identificirali kot protestnike.

Vidimo tudi fotografije trupel, ki jih vojska pušča pred samostani v opozorilo menihom in drugim ljudem.

Da, te fotografije so iz mesta Ngaba v provinci Sečuan.

Ob nedavnih protestih menihov v Burmi se je postavilo vprašanje, ali si bo vojska upala streljati nanje zaradi njihove verske avtoritete in pomena za ljudi. Zakaj so v Tibetu razmere tako zelo drugačne?

Gre seveda predvsem za to, da so vojaki v veliki večini netibetanskega rodu. Nečloveškemu ravnanju z menihi smo priča že vrsto let, razlike med njimi in drugimi političnimi zaporniki ni. Kitajski vojaki in policisti pri mučenju ne ločujejo med menihi in drugimi prebivalci, pri čemer se jasno kaže njihov odnos do Tibetancev nasploh.

Kolikor razumemo, kar zadeva sedanje razmere v Tibetu, že nekaj dni vlada informacijski mrk. Je Tibet povsem odrezan od preostalega sveta?

Da, že od konca prejšnjega tedna je izjemno težko dobiti kakršne koli podatke denimo iz Lhase. Tam vlada popoln informacijski mrk. Imamo posredne podatke o množičnih aretacijah, a te novice prihajajo do nas prek tibetanskih izgnancev, ki so v Indiji in drugih okoliških državah. Zdaj je tudi nemogoče telefonirati iz Lhase. Iz vzhodnega Tibeta prihajajo nekatere informacije, in sicer spet o aretacijah in preiskovanju hiš od vrat do vrat. Ter seveda o nadaljevanju protestov.

Koliko tujcev je zdaj v Tibetu?

Po naših podatkih jih je že na začetku protestov velika večina zapustila Tibet, in kolikor vemo, zdaj tam ni nobenega več.

So odšli sami ali jim je bilo rečeno, naj gredo?

Kitajske oblasti so jim rekle, naj odidejo. Pred nekaj dnevi je po istih navodilih Tibet morala zapustiti tudi skupina novinarjev iz Hongkonga.

Edini, ki torej svet še seznanjajo z dogajanjem v Tibetu, so kitajski mediji. Po njihovih trditvah naj bi se v sredo sto protestnikov iz Lhase vdalo policiji.

Ljudje so se bali vdati policiji, pa tudi policija sama je še pred iztekom ultimata izpeljala več obsežnejših aretacij. Tako so bili denimo aretirani vsi nekdanji politični zaporniki. Vojska in policija sta razkazovali ujetnike po ulicah. Kolikor vemo, se nobeden od njih ni vdal prostovoljno. Veseli nas, da mednarodna skupnost ne naseda Kitajski. Na nasilje so se odzvali OZN, EU in zunanji ministri številnih držav, ki zahtevajo neodvisno preiskavo dogajanja v Tibetu.