"Za Slovenijo sploh ne vidim koristi"

Kakšno je vaše mnenje o genetiki in kje so njene omejitve?

Glede na to, da sem po izobrazbi genetičarka, imam seveda o genetiki dobro mnenje. Predvsem z medicinskega stališča, saj nam pomaga pri raziskovanju in zdravljenju bolezni, med najnovejšimi načini zdravljenja je seveda genska terapija. Genetika sama je v bistvu povsem kemični proces, je igranje z genomom oziroma s kromosomi. To ni nikakršno igranje z Bogom. Gre za enostaven kemični proces. Podoben je sestavljanki. Dele, ki jih poznaš, lahko prestavljaš, premikaš. Omejitve so samo etične oziroma moralne.

Zakaj se torej zavzemate za moratorij za gojenje GSO v Sloveniji?

Področje v Sloveniji pravno še ni urejeno. Vsak lahko dela tako rekoč, kar želi. Vsak lahko začne saditi semena gensko spremenjenih rastlin. Slovenci pa smo taki, da ko kaj imamo, nam je to zelo težko odvzeti. Nasploh je problem procesa vnašanja GSO v okolje v tem, da je ta proces ireverzibilen. Moratorij je potreben, da preprečimo morebitne zaplete v prihodnosti, ko bomo dejansko sprejeli ustrezen zakon, naj bo zelo mil ali zelo strog.

Je strogo nadzorovano gojenje GSO v Sloveniji sploh mogoče?

Pomemben problem v Sloveniji so varovalni pasovi. Tak pas, v bistvu tamponska cona, mora biti približno 20-kilometrski, da je zmanjšana verjetnost prenosa GSO po drugih poljih. Kje v Sloveniji pa bomo našli tak pas za eno malo njivico? Nimamo ogromnih monokultur. Drugo je zahtevana praktična sterilnost delovnih strojev, ki prehajajo med konvencionalnimi polji in polji z GSO, saj je treba preprečiti prenos na ta način. A očistiti npr. traktor do te mere je tako rekoč nemogoče. V predlaganem zakonu je tudi določilo, da mora kmet, preden začne gojiti GSO, pridobiti dovoljenje lastnikov vseh sosednjih parcel. Mislite, da je to v Sloveniji sploh mogoče? Prav tako niti nimamo vzpostavljenega sistema inšpekcije, ki bi to nadzorovala.

Administrativne težave so ljudem manj znane, bolj jih skrbijo morebitni negativni vplivi na njihovo zdravje in okolje.

Težava je v tem, da te tehnologije tako rekoč nihče še ne pozna do obisti. Razvija pa se zelo hitro. Kmetje naj bi se po zdaj veljavnem predlogu zakona izobraževali enkrat na dve leti, tehnologija pa se razvija iz meseca v mesec. Težava je tudi s testiranjem ustreznosti GSO. Če neka rastlina ustrezno uspeva v laboratoriju, jo bomo pač prenesli na polje in bo namenjena človeški prehrani. Zdravilo potrebuje približno 14 let od laboratorija do končnega porabnika. Pri GSO pa, kakorkoli grozno se sliši, pogrešam poskuse na živalih. Z GSO je po svoje še huje kot z zdravili. Zdravila pač ne bomo zaužili, če se nam bo zdelo sporno. Pri GSO pa te možnosti postopno ne bo več. Že zdaj opažam vse ohlapnejša pravila glede vsebnosti GSO, torej da lahko konvencionalna živila vsebujejo neki minimalni delež GSO.

So torej neznanke bolj grozeče, kot so mamljive koristi uporabe GSO?

Sama kakšne posebne koristnosti GSO za Slovenijo ne vidim. Večina prednosti se nazadnje spremeni v težavo. Na primer trditev, da gensko spremenjene rastline porabijo manj vode. Izkušnje iz tujine kažejo, da je ravno nasprotno. Enako je s količino pridelka. Tudi kakšnih hudih prehranskih primanjkljajev ne poznamo. Podjetja, ki prodajajo GSO, so vsa po vrsti tuja. Kakšno korist bo Slovenija sploh imela od tega?

Kakšna je dejansko vloga multinacionalk pri tem?

Z GSO se ukvarja čedalje manj podjetij in čedalje manj znanstvenikov, s čimer se po svoje področje vse bolj monopolizira. V vsaki državi, v katero vstopijo multinacionalke, ki prek patentov obvladujejo GSO, se pojavijo tožbe, in to večmilijonske. In naše sodstvo, ki ima že tako težave, se bo ukvarjalo še z vprašanji, ali je nekdo ukradel GSO ali je ta po naključju prešel na drugo polje. So pa multinacionalke zelo agresivne pri osvajanju trgov in je potrebno kar dosti volje, da se jim upreš. Mislim, da bomo zmogli.

Pa sam nadzor nad končnimi izdelki? Večino raziskav o ustreznosti in neškodljivosti GSO opravijo podjetja sama.

Saj veste, kako je z nadzorovanjem samega sebe. Poleg tega znanstvenikom onemogočajo dostop do podatkov, neodvisne raziskave pa nato pokažejo povsem drugačne, bolj skrb zbujajoče ugotovitve. Podjetja seveda te raziskave obtožijo netočnosti. Pri tej tehnologiji skoraj ni mednarodnih objav raziskav neodvisnih laboratorijev. To bi nas moralo skrbeti.

Nam z monopolizacijo trga z GSO po vašem mnenju grozi nadzor majhnega števila podjetij nad pridelavo hrane?

Zgovoren je primer Indije, kjer so na delu ozemlja multinacionalke z obljubami o večjem pridelku in manjši porabi vode, gnojil in pesticidov prepričale kmete, naj začnejo saditi njihove proizvode. Kmetom so pobrali njihovo seme in jim prodali svoje. Nobena od obljub se ni uresničila, za pesticide so morali najemati posojila, letine so bile katastrofalne. Sto petdeset tisoč kmetov je naredilo samomor, ker niso mogli uporabljati svojih avtohtonih semen, tujih pa brez denarja niso mogli dobiti.

Mar niso že zdaj vsi organizmi, z ljudmi vred, gensko spremenjeni, ni genski inženiring samo pospeševanje naravne selekcije, to pa s križanjem rastlin počnemo že dolgo.

Če bi pri rastlinah čakali na evolucijo, bi čakali res dolgo. Koruza na primer ne more dohajati rasti prebivalstva. In genska tehnologija tu lahko pomaga pri pospeševanju razvoja. Res je, da smo vsi, če hočete, gensko spremenjeni - vendar je razlika v tem, da se pri rastlinah hitro lahko zgodijo nepredvideni dogodki, saj na razmnoževanje vpliva veliko dejavnikov - veter, voda, žuželke, ptiči itd. Nobenega od teh dejavnikov ne moremo nadzorovati. Kar se tiče argumenta, da bomo s tem odpravili svetovno lakoto: hrane na svetu sploh ni premalo, samo neenakomerno je razporejena. GSO ne bodo rešili vprašanja lakote, rešila ga bo politika.

Gensko spremenjene rastline naj bi bile odpornejše proti škodljivcem in naj bi zato potrebovale manj pesticidov.

V tujini so se te obljube uresničile le v prvih nekaj letih, potem je bilo potrebnih kvečjemu več pesticidov. Rastline so postale odporne proti klasičnim pesticidom, ki se uporabljajo v GSO-tehnologiji. Bati se je še, da bo postal odporen tudi plevel, saj se rastline hitro prilagajajo. Težava je v tem, da podjetja, ki izdelujejo GSO, izdelujejo tudi pesticide. Rastline so namreč modificirane tako, da lahko sprejmejo ogromne količine točno določenih pesticidov. Tako je po eni strani kmet popolnoma odvisen od dobavitelja (za semena in pesticide), vprašanje pa je, ali te rastline dejansko ne vsebujejo kvečjemu več pesticidov, saj je njihova toleranca za pesticide visoka. Uporaba pesticidov in drugih kemikalij v kmetijstvu je tudi sicer velik problem. Zemlja pri nas je zasičena s kemikalijami, bila naj bi desetkrat pregnojena.

Negativni zdravstveni učinki naj ne bi bili dokazani. Alergije, na katere naj bi se sklicevali nasprotniki GSO, naj ne bi bile nič nevsakdanjega.

Vsekakor GSO zagotovo ne bodo pripomogli k boljšemu zdravju prebivalstva. Nihče trenutno ne more predvideti, kakšne bodo posledice. Ta podatek bi sicer od tistih, ki uvajajo to tehnologijo, pričakovali. Posledice za zdravje se bodo pokazale šele čez nekaj časa, saj so kumulativne. Poleg čedalje bolj stresnega življenja in večje onesnaženosti okolja bomo sedaj jedli še hrano, ki je morda sporne kakovosti. Veliko se omenjajo alergije. Če pogledamo primer alergije na oreške. Njihove gene na veliko vstavljajo v GSO. Potem se lahko zgodi, da poješ paradižnik in imaš enako reakcijo, kot če bi pojedel orešek.

Kaj se lahko na dolgi rok pri GSO bistveno spremeni, poslabša?

Dober primer je papaja na Havajih, prvo gensko spremenjeno drevo. Sadeže so na veliko izvažali na Japonsko. Zaradi monokulturnega gojenja se je čez nekaj časa pojavil virus, ki je zdesetkal pridelek, zato so z genskim inženiringom izdelali drevo, odporno proti njemu. Prvo in drugo leto je proizvodnja naraščala, po tretjem letu pa naglo upadla. Dolgoročen problem je v tem, da se bodo avtohtona semena zmešala z gensko spremenjenimi. In to je nepovraten proces. Danes znanstveniki iz tujine hodijo v Slovenijo po vzorce genskega materiala jablan in hrušk, ker imamo tako odporne avtohtone vrste. Če začnemo gojiti GSO, bo s tem konec.

Za prepoved se v Sloveniji zavzemajo predvsem nevladne organizacije, večina strokovnjakov pa v GSO ne vidi posebne težave. Zakaj?

Po mojem ni čisto tako. Mislim, da so tudi znanstveniki razdeljeni glede tega vprašanja in da se ne eni ne drugi nočejo izpostavljati. Je pa res, da ljudi, ki nasprotujejo GSO, takoj označijo za nekakšne hipije, sovražnike novih tehnologij in napredka. Morda so zato bolj zadržani. Res je tudi, da so zagovorniki te tehnologije agresivnejši in zato na videz glasnejši. Sicer pa so nevladne organizacije zelo dobro poučene o vprašanju GSO, zelo dobro poznajo razmere v svetu, tako da pri njih nikakor ne gre za nepoznavanje. Le poslušati jih je treba.

Se bomo enkrat v prihodnosti smejali svoji previdnosti?

Mogoče, saj smo se že neštetokrat. Eden boljših primerov se mi zdi umetna oploditev. Ko se je pojavila zamisel, se je zdela nezaslišana. Zdaj je to splošno sprejeto, a kljub temu še vedno ne vemo natančno, kaj bo s temi otroki, ko dosežejo določeno starost. Če je tehnologija GSO res tako dobra, jo bomo z veseljem sprejeli. Genski inženiring ni natančna metoda, glede tega se strinjamo vsi. Mi samo zagovarjamo previdnost in distanco, dokler to ne postane predvidljiva tehnologija in dokler ni svetovnega ali vsaj evropskega konsenza.