Se zgodovina ponavlja?

V sredo, 2. aprila, smo v dnevnem časopisju prebrali dvoje zanimivih notičk. Žurnal 24 je o krompirju poročal takole: "Krompir smo dobili med zadnjimi v Evropi, pa še takrat so nas morali prisiliti v sajenje. Zdaj pa je pražen naša nacionalna jed," je zanimivost izpostavil Stane Menard, predsednik Društva za priznanje krompirja kot samostojne jedi. "V zahvalo, da je Slovence rešil lakote, bodo krompirju sredi Šenčurja na Gorenjskem postavili spomenik." Druga vest istega dne je bila iz Dela. Avtorica članka o koruzi je zapisala, če povzamem, takole: Evropska unija nam z direktivami vsiljuje pridelavo gensko spremenjene (GS) koruze, ki pa bo okužila naša polja in s tem skvarila našo neonesnaženo pridelavo. Strah je upravičen, saj naraščajo obolenja za rakom v državah, kjer pridelujejo in pojedo največ tovrstne hrane. Gre za neusmiljene pritiske multinacionalk.

Na videz nepovezani vesti. O našem vsakdanjem krompirju in o gensko pokvečeni koruzi, vsiljevani zato, da bomo umirali za rakom v korist nekakšnih nadnacionalnih podjetij.

Se zgodovina ponavlja? Razprava o gensko spremenjenih rastlinah se v javnosti pojavlja v valovih. Tokrat kot predvolilna tema, drugače ob različnih akcijah, denimo enkrat zveze potrošnikov, drugič gibanj ekoloških kmetov ali v času kislih kumaric. Trenutne razprave je sprožila stranka Zares z vložitvijo zakona, ki prepoveduje poljske poskuse z GSO v Sloveniji.

Prav je, da najprej nekatera dogajanja pojasnim. Prvič, Slovenija je tako kot pri klasičnem žlahtnjenju tudi pri uvajanju sodobnih oblik žlahtnjenja povsem na repu med evropskimi državami in tudi neprimerljiva s svojimi tekmicami iz nekdanjega vzhodnega bloka. Samo Ciper, Estonija, Islandija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta in Slovenija še niso izpeljali nobenega poljskega poskusa z GSO. Edina v Evropi za pridelavo dovoljena koruza vsebuje gen za odpornost proti koruzni vešči. Ličinke koruzne vešče vrtajo rove po steblih in storžih koruze, povzročajo slabo rast in lom stebel, v rovih pa se razvije plesen. Koliko škode povzroča, je odvisno od števila generacij škodljivca, v toplejših krajih je škoda zato večja. Jeseni so bili objavljeni podatki, zbrani pri poljskem poskusu v severni Italiji, rezultati so bili prav neverjetni. Pokazali so, da je imela GS sorta, odporna proti koruzni vešči, kar 28-43 odstotkov višji pridelek, poleg tega so bile v njej vsebnosti fumonisina, nižje od 60 ppb, vsebnosti v navadnih sortah pa so presegale 6000 ppb. Fumonisin je domnevno rakotvoren mikotoksin, izloček glive Fusarium sp., parazitske glive, ki se naseli na poškodovanih mestih na koruzi. V Italiji se široka koalicija zelenih gibanj zavzema za ohranitev "zdrave" italijanske prehrane brez GSO. Ironično je, da iste organizacije nasprotujejo predlogu za znižanje dovoljene meje mikotoksina v koruzi, namenjeni človeški prehrani, s sedaj dovoljenih 4000 delcev na 2000, saj tako znižanih vrednosti ekološko pridelana hrana ne dosega.

Kot vemo, se v Sloveniji podnebne razmere spreminjajo, zato kolegi ugotavljajo, da nam koruzna vešča povzroča vse večjo škodo. Torej bi bilo smiselno opraviti poskuse, s katerimi bi ugotovili dejanske prednosti sort z MON810, denimo na vsaj treh podnebnih območjih Slovenije. Naj povem, da smo prav take poskuse že načrtovali, a jih pristojno ministrstvo očitno iz političnih razlogov ni želelo uvrstiti med predloge strokovnih nalog. Zato lahko sedaj samo ugibamo, ali bi nam pridelava omenjene koruze koristila ali ne. Seveda bi bilo smiselno opraviti še druge poskuse, recimo preskusiti novejše GS sorte koruze, odporne proti novemu in še hujšemu škodljivcu, koruznemu hrošču. Lahko bi tudi, tako kot to recimo delajo marsikje po Evropi (466 poskusov v zadnjih šestih letih), preskusili svoje lastne GS sorte z vnesenimi tržno zanimivimi lastnostmi.

Iz večletnih razprav o GSO je mogoče izluščiti nekaj značilnosti. Prvič, argumentirano je z nasprotniki GSO težko razpravljati, ker neprestano spreminjajo obtožbe na račun te nove tehnologije žlahtnjenja. Obtožbe so navadno zelo skrb zbujajoče in objavljene vsepovsod. Recimo leta 1999 je bila to koruza bt, ki naj bi uničevala čudovite metulje, letos isti koruzi v Sloveniji pripisujejo domneven vpliv na čebele. Potek dogodkov je predvidljiv. Nasprotniki izrečejo alarmantne, sicer slabo argumentirane obtožbe, te pa pograbijo mediji. Znanstveniki nato opravijo večletne raziskave in obtožbe zavrnejo ali postavijo v povsem drugo perspektivo, a njihove ugotovitve medijev praviloma ne zanimajo več. Skratka, ko se razblini en strah, nasprotniki prav gotovo najdejo drugega. Zato se v javnosti vztrajno ponavlja vtis, da sodobne GS sorte prinašajo velika tveganja in so skratka nekaj povsem nezaželenega. Tema je za manipuliranje toliko privlačnejša, ker je za razumevanje pač potrebnega nekaj osnovnega znanja iz genetike, žlahtnjenja in biotehnologije, torej s področij, ki jih še med visoko izobraženimi obvlada le malo ljudi. Privlačna je zato, ker seveda malo ljudi pozna tisoče opravljenih raziskav z GSO in jih je zato preprosto naplahtati, da je "tema premalo raziskana". Privlačna je tudi zato, ker v Sloveniji niti kmetje niti potrošniki ne smejo preskusiti katerega koli proizvoda, ki bi vseboval GSO, in se odločati na podlagi svojih izkušenj.

Kljub slabim izkušnjam, ki jih imamo s komunikacijo v javnosti, pa vendarle obstaja neovrgljivo dejstvo, da edino poglobljena razprava lahko razblini v začetku prisotne strahove. Intenzivnejša ko je, več ljudi razume pomen sodobnih raziskav in bolj se javno mnenje nagiba v korist zagovornikov GSO. Za ponazoritev: ob vprašanju, komu najbolj zaupajo - okoljskim organizacijam (Greenpeace, World Wildlife Fund itd.) ali znanstvenikom -, je v raziskavi iz leta 2004 večina zaupala okoljskim organizacijam (42 odstotkov) in manjšina znanstvenikom (32 odstotkov), danes je položaj izenačen (36 odstotkov).

Eden od razlogov, da razprav o GSO nikoli ne pripeljemo do kakršnega koli zaključka, je tudi, da se nam neprestano ob že kar grotesknem strašenju z GSO vsiljujejo napačni odrešeniki, ki ponujajo cenene rešitve. Uporabljam religiozni besednjak, ker dejansko vse bolj opažam, da se razprava odmika v sfero prepričanj in iracionalnosti, kot bi rekli filozofi, s čaščenjem Narave zapolnjujemo praznino potrošniške družbe. Kot vsako verstvo pa tudi to potrebuje svoje dogme in potrebuje grešnike. Kmetijski ustreznik čaščenja Narave zlahka prepoznamo v ekološkem načinu pridelovanja. Že samo javno izražen dvom o tem novodobnem verstvu sproži najhujše reakcije. Lahko torej govorimo o dogmi? Priznam, kot strokovnjak za kmetijstvo o tej temi zelo nerad pišem, v splošnem razpoloženju med prebivalstvom, ki je že dolga leta obveščano le o domnevni koristnosti takšne pridelave, pa si kakih pozitivnih točk prav gotovo ne bom prislužil. Pa vendar: mar ni nenavadno, da celotna strategija ekološkega kmetijstva temelji na nikjer dokazanih trditvah o tem, da je ekološka hrana bolj zdrava in da je način pridelovanja za okolje manj škodljiv? Prebral sem kar nekaj znanstvenih študij na to temo in prav vsi zaključki teh študij prej omenjene teze ne potrjujejo. Ekološko pridelana hrana je preprosto povedano ekvivalentna konvencionalno pridelani, način pridelave pa tudi nič manj ne obremenjuje okolja. Če ne verjamete takšnim znanstvenim trditvam, denimo člankom z več sto citati, morda preverite tudi na spletu dostopne izjave državnih regulatornih organov, evropskih in severnoameriških, ki trdijo isto.

Kronski dokaz, da je ekološka hrana varnejša, naj bi bila popolna odsotnost ostankov sintetičnih škropiv v ekološki prehrani. Krompir je v Slovenijo prišel z 200-letno zamudo, kemofobija v obliki senzacionalnih člankov o škodljivosti sintetičnih škropiv pa je prišla k nam s 30-letno zamudo. Servirano nam je bilo, da so ostanki pesticidov v hrani in vodi vzrok najrazličnejših obolenj. Ne dvomim, da bi danes težko našel koga, ki takšnim skrb zbujajočim podatkom ne bi iskreno verjel. In seveda vem, da je le redkim znana tudi resnica druge vrste. Najlepše jo ponazorim s kratkim povzetkom raziskav dr. Amesa. Izumitelj enega od ključnih testov, s katerimi preverjamo mutagenost kemikalij, Bruce Ames, eden najpogosteje citiranih znanstvenikov, je opravil raziskave naravnih substanc na način, s katerim sicer preverjamo mutagenost in toksičnost sintetičnih kemikalij. Pravi takole: 99,99 odstotka vseh pesticidov, ki jih zaužijemo, je proizvod narave, proizvajajo jih rastline, da se branijo pred boleznimi in škodljivci. Ne le pesticidi, tudi druge naravne snovi so, če jih testiramo posamično in v velikih odmerkih, enako škodljive kot tiste, ki jih proizvajamo sintetično. Za prikaz je vzel skodelico kave. V njej najdemo 1000 različnih substanc, od teh so jih 28 v velikih odmerkih testirali in za kar 19 od njih ugotovili, da so za glodavce karcinogeni. Ames pravi, da če računamo le teh 19 testiranih snovi, zaužije s skodelico kave povprečni Američan toliko škodljivih kemikalij, kot jih sicer z ostanki škropiv v hrani v vsem letu! In vendar Ames sploh ne trdi, da se s pitjem kave zastrupljamo. Takšna spoznanja o ekvivalentnih učinkih naravnih in sintetično proizvedenih snovi so v marsičem preusmerila raziskave v iskanje pozitivnih učinkov živil, torej proučevanje tistih snovi, ki hkrati s škodljivimi obstajajo v hrani in nas pred negativnimi učinki varujejo. Spoznanja se pravkar oblikujejo v novo področje znanosti, nutricistično genomiko, v kateri igra izbira funkcionalne hrane, prilagojene posamezniku, odločilno vlogo. V luči teh spoznanj bi racionalno zelo težko zagovarjali tezo, da so škropiva naravnega izvora, dovoljena v ekokmetijstvu, bolj zdrava od podrobno preverjenih sintetičnih škropiv. Da ne omenjam bakra, težke kovine, ki v ekokmetijstvu zamenjuje hitro razgradljivi fungicid! To je torej tehnologija, ki jo ponujajo odrešeniki. In kdo so grešniki?

Grešniki smo seveda podkupljeni in neodgovorni znanstveniki in grde multinacionalke. Da je to vžgalo pred desetimi leti, bi človek še razumel, ampak leta 2008? Danes, 13 let po uvedbi komercialne pridelave GS poljščin, je zmagovalec vendar znan! Pridelava GSO po vsem svetu dejansko naglo narašča, trenutno dosega 114,3 milijona hektarjev. Vrtoglava številka, regij, ki bi se izogibale pridelavi sodobnih sort, je vsako leto manj. Vodilna podjetja napovedujejo serijo novih izdelkov, med prvimi sorte, odporne proti suši, torej odgovor na vse težje razmere pridelovanja, nastale zaradi podnebnih sprememb, poleg njih pa tudi več za potrošnika neposredno koristnih proizvodov. Že danes je po svetu vse manj izvoznikov vodilnih poljščin, ki bi sploh ponujali gensko nespremenjeno hrano. Prav zato velika večina krme tudi v Evropi in, da, tudi v Sloveniji, seveda vsebuje GSO. Prav tako pa so znani poraženci. To je med prvimi Evropa. Otipljivo dejstvo, ki ga doživljamo v Evropi, je draženje hrane. Oviranje uvoza in zavračanje pridelave GSO hrano draži za 10 do 20 odstotkov. Strošek, ki ga ob tem dejansko nosi okolje, sploh ni vštet.

Morda najpomembnejše in za razvoj majhne države, kot je Slovenija, še posebnega pomena pa je, da nam sodobna tehnologija ponuja celo vrsto novih in inovativnih izdelkov, ki se ne omejujejo le na hrano, temveč še na številne druge tržne aplikacije. Slovenija premore kar nekaj dobro usposobljenih raziskovalnih laboratorijev za biotehnologijo in ima razvito visokošolsko izobraževanje, primanjkuje pa ji kreativnih podjetij in tržnih aplikacij. Prav nad tem bi se morali resno zamisliti. Številnim mladim vrhunsko izobraženim strokovnjakom želimo zagotoviti, da bodo svoje znanje lahko izkoristili v praksi. Boleče je, da imamo politike, ki nas pri tem ovirajo. Če se bo antitehnološka usmeritev v politiki dejansko uveljavila, je slovenski scenarij povsem predvidljiv, vodi lahko le v upad in ne v dvig življenjske ravni in v splošno zaostalost. Hudo narobe ravnamo, ko prav na področju biotehnologije, vodilne znanosti 21. stoletja, ne le v Sloveniji, temveč po vsej Evropi dopuščamo tehnološko zaostajanje. Izvijanje politikov češ: znanost naj kar razvija svoje visokotehnološke laboratorijske proizvode, njihova tržna aplikacija pa za nas nikakor ni sprejemljiva, v resnici pomeni zaton panoge. V takih razmerah se podjetja odselijo, vlaganja v znanost oslabijo, produktivna delovna mesta izginejo, tehnološka odvisnost pa se iz dneva v dan povečuje. In potem se nam dogaja, da tuje visokotehnološke izdelke uvažamo, mi pa izvažamo proizvode, značilne za države s ceneno delovno silo. V razmislek: Kitajska napoveduje samo za leto 2008 nov vložek v rastlinsko biotehnologijo,in sicer v znesku 1,4 milijarde dolarjev. In kam se želimo uvrstiti mi?