Slogan: Pri nas ni mučenja

Sanje skoraj vsakega študenta komunikologije ali oblikovanja so služba v eni izmed marketinških agencij in čim prej pridobiti naziv takšnega ali drugačnega direktorja. Vendar kot pravi koordinator projekta Propaganda Oliver Vodeb, vsi ti kreativci kljub zvenečim nazivom v agencijah nimajo možnosti razvijati svoje kreativnosti, saj delajo za trg, ki ima pač svoje zakonitosti in omejitve ter pogojuje določeno odvisnost. "V Sloveniji je uspeh že dosežen, če le zagotovimo dovolj frekventno pojavnost kake ideje, izdelka ... v državah z velikimi trgi je drugače. Tu se najbolje znajde oglaševanje, ki glede na omejitve naročnika, trga in lastnih sposobnost kaže v mednarodni konkurenci visoko mero kreativnosti manipuliranja v preseganju družbenih norm, okusov, stereotipov, klišejev ...," pravi Vodeb in nam kot primer navede Oliverja Toscanija. Ker pa pri nas ni Benettona oziroma dovolj pogumnih naročnikov, je pod okriljem Fakultete za družbene vede, v povezavi z Akademijo za likovno umetnost, Ekonomsko fakulteto ter Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, nastal znanstveno-strokovni projekt Propaganda. Propaganda se ne ukvarja samo z oglaševanjem, saj je, kot že samo ime pove, propaganda širši pojem od oglaševanja. Udeleženci 14-dnevne delavnice za dosego cilja lahko uporabljajo vsa sredstva in tehnike - legalne in nelegalne, moralne, nemoralne ... brez tržnih in zakonskih regulacij. Projekt se posveča trem dimenzijam komunikacijskih akcij: estetski, vzgojno-izobraževalni in funkcionalni. Npr. če bi na Propagandi oblikovali marketinško akcijo za pralni prašek, bi morali iz končnih izdelkov izžarevati estetika, tržnost, vzgoja in izobraževanje. Oglas nas nikakor ne bi smel poneumljati, kar pomeni, da bi nam Propaganda ponudila intelektualno rešitev, kako priti do popolne beline našega perila.

Na letošnji Propagandi so se študentje zgoraj omenjenih fakultet ukvarjali z mučenjem oziroma z vseslovensko akcijo proti mučenju za potrebe Amnesty International. Skupine študentov so pod mentorstvom različnih strokovnjakov in profesorjev morale najprej same ugotoviti, kaj mučenje sploh je in za kakšno mučenje gre. Vsaka skupina si je izbrala svojo temo od vpliva medijskega nasilja do mučenja žensk, otrok, istospolno usmerjenih, beguncev ...

Strategija za pripravo marketinške akcije - problem mučenja ilegalnih pribežnikov - je bila v trenutku vsem jasna. Žal pa slovenske Amnesty International mučenje ilegalnih prebežnikov ne zanima. Kljub zgledni raziskavi in interesu študentov, da bi se ukvarjali s to obliko mučenja, so dame iz te organizacije študentom raje ponudile druge oblike nasilja (npr. nad ženskami, otroci, homoseksualci ...).

Na terenu

Ustvarjati v neki majhni istrski vasici nekje bogu za hrbtom, izolirani v naravi, brez kakršnihkoli sredstev, seveda opremljeni z računalniki in internetom, je nekaj povsem drugega kot delo na šoli ali v agenciji. "Če za projektom stoji kdo z veliko denarja, je to seveda veliko razkošje, je pa lahko tudi težava," pravi prof. Zdravko Papič. Nadaljuje pa: "Zato so ravno taki projekti za neprofitne organizacije zelo primerni za izobraževanje, ker te nujno pahnejo v improvizacijo, in to daje še poseben karakter celi zadevi, da se znajdeš iz nule."

Pa ne samo v improvizacijo, tudi v raziskovanje. Pridružili smo se skupini oblikovalcev, ki se je lotila problema mučenja ilegalnih pribežnikov. Cilj, ki smo si ga zastavili, je bil bližnje srečanje z ilegalci. Na meji s Hrvaško ali na meji z Italijo. Menda je ilegalcev že toliko, da se pogumnejši niti več ne izogibajo vasem in domačine žicajo za hrano in denar. Skratka, če se vam zahoče oditi na Hrvaško brez dokumentov, je najboljše, da izberete to pot, in če ob poti srečate še kakšnega Kurda, morda Romuna, mimogrede opravite še dobro delo in ga pretihotapite v Slovenijo. Možnosti, da vas bo čez dan kdo ustavil, so majhne. Potem ko smo sicer srečali po naši oceni tri Irance, ki jih je proti Sloveniji peljal starejši možakar, smo bili skorajda prepričani, da bomo tudi sami naleteli nanje. Nismo.

Naš raziskovalni projekt smo nadaljevali na naši zahodni meji, in sicer na miljskih hribih v bližini maloobmejnega prehoda Čampore. Pešpoti, ki vodijo od tukaj v Italijo, je veliko. Opremljeni s fotoaparati, kamerami in celo termovizijsko napravo, smo na dobri razgledni točki pripravili zasedo, polegli v travo in čakali. Po kakšnem polurnem ležanju v travi smo opazili dve postavi: "Tam so, tam so!" Begunca nista razumela naše prijateljske nestrpnosti in sta jo takoj popihala nazaj v gozd.

Na ta način očitno ne bomo izvedeli, kaj se dogaja z begunci, ko padejo v roke naše policije. Imeli smo idejo več - pretvarjajmo se, da smo ekonomski migranti in se nastavimo policijo. Sredi noči smo se zapeljali do gradu Socerb, katerega okolica je prava meka begunskih stranpoti, policiji smo sporočili, da se tam gibljejo sumljive osebe in spet čakali. Policistov ni in ni bilo. Upanje, da nam bo akcija uspela je plahnelo. Namesto da bi oni iskali nas, smo mi iskali policiste. Seveda so bili policisti, že za našimi hrbti. Prijazna policista sta nas seveda najprej opozorila, da so menda prebežniki nepredvidljivi oziroma nevarni. Povedali so nam tudi, da večina prebežnikov na Zahodu konča v kriminalu.

Tudi pri ostalih projektih ni šlo brez težav. Na delavnici so namreč pod isto streho tako kot v agencijah delali komunikologi in oblikovalci, med katerimi se je vsaj prve dni bil pravi boj, kdo je pravi kreativec oziroma kdo je avtor končnega izdelka: ali tisti, ki napiše strategijo, ali tisti, ki jo zvizualizira. "Komunikologi delajo po šablonskih vprašanjih, dajo nanje odgovor in sklenejo strategijo. Pri vizualizaciji recepta ni," pravi prof. Papič. Nadaljuje pa: "Našim kreativcem pravimo ustvarjalci. Kreativnost ne pomeni več kot ustvarjanje. Ta termin so uvedli komunikologi, ko so svojo stroko šele gradili, da bi jo naredili pomembnejšo. Nekaj je - kreativnost se ne da učiti - oni pa jo učijo. Kdo smo oblikovalci in kdo so komunikologi, je jasna stvar. Na koncu pa se znajdemo v istem poslu."

V štirinajstih dnevih so mladi kreativci izdelali več kot 20 plakatov, celostno podobo, nekaj tiskanih oglasov, zgibank, spotov in marketinških strategij s skupnim sloganom "Pri nas ni nasilja". Veliko za štirinajst dni. Na koncu pa so se vsi strinjali, da največja inspiracija ni izoliran tabor ali narava, temveč rok za oddajo.