Vrnili se bomo mrtvi

Dandanašnji Let 3 ni več ista ekipa kot leta 1986, ko ste začeli. Ostala sta sama.

Človek pride v leta, ko se je težje ukvarjati z rokenrolom ali s tem, s čimer se mi ukvarjamo. Mnogi s tem žurom enostavno prenehajo. Zaradi tega sva našla nove fante, ki so bili pred prihodom v naš bend pravzaprav naša zvesta publika. Sicer pa so izredni glasbeniki. Spoprijateljili smo se zaigrali in sliši se zelo dobro.

Koliko plošč ste posneli?

Two Dogs Fuckin, El Desperado, Peace, Živi kurac (dvojna živa plošča), Nečuveno, Jedina. Vse skupaj šest. Včasih se zdi, da je to malo za tako dolgo obdobje, vendar nikoli nismo delali tako, da bi si narekovali tempo, da bi morali izdati vsako leto nov album. Enostavno delamo, ko lahko. Ko se konča neki ciklus, ko material dozori in dobimo celo zgodbo, idejo, projekt, potem gremo v finalizacijo.

Video za zadnjo ploščo imate v hrvaščini, v internacionalni verziji in slovenščini. Tudi svoje prve plošče ste izdali pri slovenski založbi Helidon. Od kje ta usmerjenost na Slovenijo?

Reka je bila od nekdaj navezana na Slovenijo, še zlasti novovalovska scena in punk, še iz časov Parafov, Termitov, Grča, Grada ... Kompilacija Reka-Pariz-Texas. Še pred tem pa kompilacija Novi punk val, kjer so bili ob Termitih in Parafih Berlinski zid, Pankrti, Problemi. Tako da ta stalna zveza obstaja že dalj časa. Pri nas je odigral veliko vlogo Rečan Zoran Lisica-Fox, ki je s časom postajal vedno bolj aktiven v Ljubljani. Pravzaprav je bil on pobudnik kompilacije Reka-Pariz-Texas. To je bil naš prvi diskografski korak. Od takrat smo prisotni tako v Ljubljani kot v Sloveniji.

Koliko plošč ste izdali pri Helidonu?

Dve. Vendar je tudi pod prvi dve plošči podpisan Dallas kot izvršni producent. V tem času Dallas še ni imel svojega založništva, ampak so bili neodvisna založba, ki je izdajala albume pri drugih.

In izdal je ploščo Jedina. Obljubljali ste edino, zdaj pa jih je 7000.

Kot vemo, se plošča sploh ne prodaja tako dobro. Slišali smo, da so ljudje podprli našo idejo, prodanih naj bi bilo le nekaj sto komadov, vendar je tudi ta številka vsak dan manjša. Mi smo proti razmnoževanju plošče, ker je to brezhibno delo. Sicer pa glasbenotematsko na tej plošči najdete vse: polke, bonanze, žaganje, energijo, moreške, serenade, tudi nekaj različnih vrst strupov, puškarjenje, geografijo, tajne kabalistične formule, balade, veselje in veliko usmiljenja. Edinstvena originalna oblika Jedine kaže njeno vsebino. Eden je Alah in ena je Jedina. Naš kolektivni samomor v Ljubljani v petek, 13., je povezan z razvojem dogodkov okoli Jedine, vendar je samomor samostojno, neodvisno dejanje. Iskreno povedano smo se mi že prej nameravali ubiti, saj so ljudje vedno želeli občutiti, kako je tam, kjer te ni.

Samomor ste naredili že v Zagrebu ...

Kar se nas tiče, je bil cilj dosežen, kri je bila prelita in mi smo mrtvi. Naj nam kdo dokaže, da nismo. Mi nismo edini, ki vemo, da obstaja nešteto realnosti, eno od teh realnosti gradi skupina Let 3. V tej realnosti smo mrtvi, tako kot je mrtva stolova noga. Mi nismo prenehali biti živi, ampak smo postali mrtvi. Ravno zaradi tega za nas smrt nima meja, ni konca, ni začetka, tukaj je vse mogoče. Ker ljudje v Sloveniji ne verjamejo, kot kaže, tudi vidva ne verjameta, da se pogovarjata z mrtveci, zato je treba samomor dopolniti in razširiti. Zato ga bomo naredili tudi v Ljubljani.

Ali bi v primeru, da vam v Ljubljani ne bi uspelo, poskusili kje drugje? Skopje, London, Dallas?

Mogoče v Dallasu, tam je Kennedyju uspelo, najbrž bi bilo tudi nam lažje.

Bi založba Dallas plačala potne stroške?

Zdaj verjetno imajo denar, ko so to našo ploščo tako pizdunsko izdali. Vendar to ne bo potrebno, ker se bomo v Ljubljani definitivno ubili. Poslali smo obvestilo slovenski javnosti, da pridejo pred Prešernov spomenik, da se prepričajo o naših poštenih namerah, o zavestni in temeljiti usmrtitvi. Povabili smo tudi nadškofa Rodeta.

Pravite, da je bila plošča izdana pizdunsko ...

Ja, pizdunsko, sicer pa imamo dogovor, da lahko ves denar zadržijo, nam pa naj samo pokrivajo stroške za naše nastope.

Tudi mrtvi boste še vedno nastopali?

Nekaj časa ne bomo. Večnost je tudi "nekaj časa". In obratno. Samomor in smrt za nas ne pomenita poti skozi bleščeči tunel svetlobe v nič, ampak resno in odgovorno vlaganje v prihodnost. Pričakujemo ugoden rezultat in mogoče dobiček.

Vrnimo se spet k Jedini. Zakaj ste video posneli v več jezikih? Predvsem v internacionalni verziji je jezikov kar nekaj.

V tistem trenutku se nam je zdelo to OK. Pri italijanski verziji nam je pomagal prijatelj, ki je Italijan, angleško verzijo so sforsirala dekleta, back vokalistke, ki sicer študirajo angleščino. Benkvik pa je Cigan in poje, kot mu najbolj paše. Najprej je pel v albanščini, ker je to njegov materni jezik, potem pa še romsko.

Zakaj se dekleta na videospotu niso slekla, tako kot vi?

Niso hotela fukat.

Mogoče jim niste dovolj plačali?

Nič nismo plačali. Po mestu smo polepili obvestila, da rabimo statiste. Napisali smo, naj pridejo v kopalkah. Tako ali tako se je vse skupaj dogajalo pri +40. To, kar se vidi na spotu, se je dogajalo tam, v reškem pristanišču.

Zakaj nagobčnikov nimajo tudi ženske?

Zato ker mi nismo napadalni, one so napadalne. Mi se vedno samo branimo. One napadajo nas, zato damo mi ta nagobčnik gor, da se branimo. One pa se zaletijo in si pri tem polomijo zobe.

Torej so nagobčniki deviški pas za moške? Kdaj ste odkrili, da jih potrebujete?

Uporabljamo jih že skoraj eno leto. Prej smo imeli velike penaste kurce. Ker vse ni bilo pod kontrolo, smo se odločili, da se moramo malo bolj vzdržati. Zato smo naše male prijatelje dali v kletke. Da bi ohranili našo moškost, saj je to edino, kar je moškim še ostalo.

Ste na plakatih, ki so bili prepovedani v Rogaški Slatini, že imeli nagobčnike?

Ne, ta fotografija je z albuma Živi kurac, na kateri sva midva z velikima penisoma. To je arhivska slika, ki je bila na ulicah Rogaške Slatine zaradi lokalnih oblastnikov prepovedana. V bistvu gre za vabo. Na ulice postavimo plakate, da bi vsi ljubitelji kurcev, dekleta in tudi moški, prišli, potem pa si pritrdimo nagobčnike. Glavno, da pridejo in plačajo karte. Na tem plakatu pa je bistveno nekaj drugega, to je del kompleksnega sporočila. Na fotki sva midva, naga z ogromnima kurcema, ki sta izdelana po naravni predlogi, na nogah pa imava bele nogavice. Sporočilo plakata je mnogim ušlo: to je alkimijski izraz za usmiljenje. Usmiljenje je, poleg ljubezni, najpomembnejša ideja in občutek našega umetniškega izraza.

Je res, da ste v teh pomanjkljivih kostumih igrali tudi pri -7 stopinjah?

To je bilo pred tremi leti, malo pred novim letom. Ampak bilo je minus sedem z burjo, kar pomeni, da je bilo še manj. Na trgu je fontana, ki je bila takrat čisto zmrznjena. Bilo je dobro, super, samo pred koncem koncerta, ki je trajal uro, uro pa pol, nas je že dohitevala bela smrt.

To je bil koncert s celim šovom ali je bil to samo koncert?

Naši koncerti niso nikoli samo igranje, tu so še ostale zadeve, animacija publike, naša igra, scenski efekti, kostumografija, koreografija, različni rekviziti, gosti. Naš stalni izziv je gradnja osebnega izraza, ki mora biti tako močan, da postane komunikacijsko dejstvo, neodvisno od vsebine, nekaj, kar mi imenujemo "javno općenje". Delamo z različnimi metodami in postopki, pri čemer so koncerti enakopravni drugim javnim nastopom, performansom, imidžem, šepetanju z živalmi, ploščami.

Ste bolj glasbeniki ali bolj igralci?

Predvsem glasbeniki, čeprav to lahko imenujemo tudi scenska umetnost, to v bistvu lahko imenujemo glasbeno-scenska umetnost. Ukvarjali smo se tudi z gledališčem, vendar v funkciji, da smo prišli delat glasbo; potem smo čez čas prišli na oder in pravzaprav zasenčili profesionalne igralce, vsaj kar se publike tiče, saj smo pripeljali našo publiko v gledališče.

Kje ste igrali?

V Zagrebu, v gledališču ITD.

Koliko časa ste to počeli?

ODG Predstavo Fedra smo igrali tri gledališke sezone, odigrali smo okoli 100 predstav. Bili smo celo v Venezueli, na enem mednarodnem gledališkem festivalu. Prepotovali smo pol Evrope, bili smo tudi v Ljubljani. V tej grški je nastopal cel bend. Za to priložnost smo naredili glasbo, ki je nismo odigrali na običajne inštrumente, kot so kitare in bobni, ampak smo vlekli zajle in potem igrali nanje. Dobili smo nagrade Kazališnog glumišta in porina za scensko glasbo.

Če se spet vrnemo na Jedino - zakaj je niste spiratizirali, da bi vrnili udarec Dallasu?

S tem bi sami sebi skočili za vrat, mi smo generalno proti razmnoževanju. S tako potezo bi si zabili nož v hrbet. Tako pa je naša vest čista. Za nas obstaja Jedina samo ena sama, to, kar pa se kupuje ... Mi smo zato naredili kolektivni samomor, tako smo enostavno v večnosti, tako mi kot Jedina. Vendar zakaj bi karkoli delali, se šli vojno in podobno, če pa je v nas toliko ljubezni?. Za nas je ljubezen merilo za vse, povsod je prisotna, večna, edina. Ljubezen človeka približuje božanskemu. Čeprav je to z besedami težko opisati, jo lahko malo približamo z naslednjo ilustracijo: zaljubim se v mladega fanta s plavimi očmi, ki je pravnuk Ivana Gorana Kovačića. Star je 20 let, ime mu je Anđel, in mu rečem: "Đe si Anđele moj, Bog te nejebo." Ampak Anđel se upira, noče me. Zaradi tega bi se lahko počutil zelo slabo, ampak se ne, ker sem prepojen z ljubeznijo do njega, ta ljubezen me vzdiguje in plemeniti, postaja univerzalna, preraste trivialno življenje. Jaz sem blažen, jaz sem bog. V takšni duhovnosti mi živimo, iz tega je nastala Jedina. Ko bomo odhajali v smrt, ko bomo čakali na rafale, se bomo prepustili veselju in blaženosti, neslišno si bomo ponavljali: "Đe si Anđele, Bog te nejebo. Đe si Anđele, Bog te nejebo. Đe si Anšele, Bog te nejebo."

Nekateri poslušalci pravijo, da je vse skupaj le marketinški nateg.

Kaj nateg sploh pomeni? Kako bi lahko nas, kot globoko religiozne ljudi, zanimalo nekakšno nategovanje? Mi nimamo časa, da bi se hecali, ker cele dneve meditiramo in kontempliramo o usodi človeka in vesolja. Človek je končno bitje, sestavljeno iz telesa in duše. Njegovo bivanje je določeno z zunanjimi vzroki. Mi smo panteisti - Bog je povsod, v materiji, v duhu in na Krvavcu. Samo mi nismo intimni z običajno, skozi religijo posredovano sliko Boga. Zelo težko nam je verjeti, da kakšen pameten stric nekje sedi, grdo gleda, vse ve, vse vidi in z vsem upravlja. Bolj verjetno je, da tam gori nekje gori večni ogenj, iz katerega vse nastaja, ogenj pa vzdržujejo milijoni ruskih kurjačev, ki 24 ur na dan mečejo oglje z lopatami v ogromno peč. Ti kurjači pa niso kar nekdo, to so visoko kvalificirani strojniki, kakršne imajo tudi ruske podmornice kot Kursk. Rusi samo zaradi velikega spoštovanja do teh strojnikov govorijo, da gre za atomske podmornice in ne lopatjuše.

Maček v žaklju je komad Belih vran, ki ste ga prevedli in predelali. Kaj mislite o slovenski pop in rock sceni? Kateri so vaši najljubši slovenski bendi?

Trenutno slovensko sceno bolj slabo poznam, saj pravih informacij pri nas ni. Prej smo poslušali Buldožerje, Pankrte, Lačnega Franza.

Kaj pa Magnifico?

Slišali smo zanj, dober zabavljač je, ima potrebnega duha. Od teh novih smo igrali skupaj s Skartizani, bendom iz Bele krajine, naredijo dober žur. Potem so tu naši stari dobri prijatelji iz Demolition Group. Od novih imen poznam Martina Strela, ki je preplaval Donavo, in človeka, ki se je spustil s smučmi z Mont Everesta, to je slovenska scena, vi ste na to foro. Majhna država, majhen narod, pa toliko ekstremnih tipov. No, tudi papež vas je obiskal. Ko smo že pri njem: kljub temu da je papež podprl razmnoževanje Jedine, mu tega ne zamerimo. Nekateri bi bili na našem mestu revoltirani in bi rekli: "Ma ko jebe papu, šta on zna, kuži se u smrt, ko Marica u krivi kurac." Vendar smo mi tolerantni in polni razumevanja, vemo, da vprašanja edinosti, svete trojice, vzrokov življenja in božanskosti, sodijo pod ingerenco cerkve. Tudi papež se je moral opredeliti za razmnoževanje, ni smel dovoliti, da bi se ustvarjala kaos in nered okoli naše Jedine. Pozivamo ga na fair play, naj bo tudi on toleranten do nas, kot smo mi do njega, naj ne "muti" z Bogom, božjo kaznijo in podobnimi triki.

povezava