Tudi vojna je žanr

Menda ga ni človeka, ki ne bi imel idolov. Če že ne idolov, pa vsaj ljudi, za katere bi trdil, da so absolutni frajerji. Tudi novinarji imamo svoje skrite zvezde. Bila sem še srednješolka, ko sem v knjižnici odkrila knjigo Coca-cola art Bogdana Tirnanića. Tako me je prevzela, da sem si jo izposodila, jo branila pred opomini in tožbami ter vztrajala toliko časa, da še vedno stoji na moji knjižni polici. Za vedno.

Bogdan Tirnanić je ... kolumnist vseh pomembnejših jugočasopisov od NIN-a, Politike do Evropljanina; ... zapisovalec majhnih banalnosti, analitik medijskih fenomenov in politični komentator; ... občasni filmski igralec, ki mu je polovica Jugoslavije zavidala, ko se je v filmu Želimirja Žilnika pred njim gola sprehodila Milja Vujanović; ... novinar, ki mu je Al Gore v hotelsko sobo poslal karton Jacka Danielsa; ... Beograjčan, ki je v sedemdesetih letih napisal vodnik Beograd za početnike in lani še Beograd za ponavljače ... model, ki je v beograjskem klubu književnikov posedal z Danilom Kišem, Ljubišo Ristićem, Dušanom Makavejevom in celo Sophio Loren in Marcellom Mastroianniem; ... nogometni obsedenec, član upravnega odbora Crvene zvezde in nečak tistega Tirnanića, ki je leta 1930 zabil prvi gol na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu; ... legenda, vsaj v mojih očeh.

Ne boste verjeli - takoj, ko sem se predstavila, je gospod Tirnanić vprašal: "A, vi ste tisti, ki ste iz knjižnice ukradli mojo knjigo!" Nekdo me je že zašpecal.

Kdaj ste bili prvič na tekmi Crvene zvezde?

Ha, tega se ne spomnim. Vem samo, da je bilo to pred mnogimi desetletji. Bil sem še otrok. Dva razloga sta, da sem navijač Crvene zvezde. Prvi je ta, da sem iz nogometne družine. Drugi, da smo stanovali blizu stadiona. Kar je za ves preostali svet normalna opredelitev med dvema mestnima kluboma, je za Beograd ideološka opredelitev. Kdor je navijal za Crveno zvezdo, je bral Politiko, navijači Partizana pa Borbo. V zadnjem desetletju je pripadnost klubu pomenila celo delitev na opozicijo in komunistično oblast. Crvena zvezda je simbol beograjskega meščanstva, Partizan plebsa. Delitev je bila celo taka, da je bil Partizan vojaški, Zvezda pa policijski klub. Ko sem postal član uprave Crvene zvezde, sem Džajića vprašal, ali je v upravi tudi kakšen policist. Rekel je, da seveda, ker je to tradicija, ki jo je treba negovati. Kljub policistu pa se Crvene zvezde spet drži oznaka opozicije, ker se v klubu menda zbirajo Miloševićevi nasprotniki. Mogoče res. Po zaslugi predsednika Džajića je Crvena zvezda zdaj edini jugoslovanski športni klub, v katerem ni politikov, ki bi nadzorovali tudi pretok denarja. V upravi ni predstavnikov strank, temveč so poslovneži, odvetniki, novinarji tako kot jaz, skupno jim je le to, da so vsi po malem nogometni navdušenci.

Kdaj se je zgodilo, da je Crvena zvezda postala "nepolitičen" klub?

Verjetno takrat, ko je predsednik postal Dragan Džajić, ki je predvsem nogometaš in ne politik. Oblasti so večkrat grozile upravi, celo s tem, da nas bodo aretirali. Vse so hoteli narediti, da bi spet zavzeli pozicije v klubu. Zaščitila nas je UEFA s tem, ko je poudarila, da bo iz evropskih tekmovanj izključila vse jugoslovanske klube, kjer vladajo politiki. Takrat so še posebej poudarili, da ravno Crvena zvezda preprečuje, da tega še niso storili.

Kaj pa Partizan?

Partizan je političen klub. Naj bo takoj jasno, da Partizana ne sovražim več tako, kot sem ga takrat, ko sem bil majhen. Zdi se mi, da je Partizan prejšnje prvenstvo izgubil ravno zato, ker se je poistovetil z državo. Klub Partizan je prav tak element oblasti kot vlada, cerkev, policija. Zato v upravi kluba vlada izkrivljen pogled na svet, saj so bili v njej prepričani, da je tako ali tako že odločeno in določeno, da bodo državni prvaki. Zdelo se jim je, da je dovolj že samo to, da sem in tja premagajo kakšen slabši klub z dvanajstimi zadetki razlike. V pomladni del prvenstva so prišli z devetimi točkami prednosti pred Zvezdo, končali so s šestimi točkami manj, kot smo jih imeli mi. Izguba petnajstih točk je katastrofalna. Seveda so takoj začeli vpiti, da je nekdo zrežiral prvenstvo. Zato ima sedaj Ljubiša Tumbaković težko nalogo, da klub loči od nogometne ekipe in začne od začetka.

Ali navijačev Partizana ne moti, da spodbujajo režimski klub?

V vsej moji navijaški karieri se je samo enkrat zgodilo, da sem bil tepen na stadionu - bilo je v Ljubljani, ker sem na tekmi med Partizanom in Olimpijo navijal za Olimpijo. To je bilo davno ... v sedemdesetih letih. Bil sem pri prijatelju, ki je stanoval ob stadionu, in sva šla na tekmo. Odločil sem se, da bom navijal za Olimpijo - malo zato, ker nisem hotel navijati za Partizana, malo zaradi tega, ker je bila Ljubljana prijetno mesto. Hudo je bilo, ker sva pristala na tribuni navijačev Partizana.

Sedaj bo potrebna krajša sociološka analiza. Navijači Partizana so iz srednje vladajoče strukture. To so sinovi oficirjev. Otroci Novega Beograda navijajo za Partizana, za Zvezdo navijajo prebivalci starega mesta, meja je reka. Verjetno pa bodo ravno navijači tisti, ki bodo Partizanu, nogometnemu moštvu, pomagali, da se popravi, obnovi. Pred kratkim so na tekmi navijači spet začeli prepevati staro in znano pesem vsakega jugoslovanskega kluba "Uprava napolje".

Ima Crvena zvezda sponzorje?

Ne. Na žalost živimo od prodaje igralcev.

Ja, ravno to sem hotela vprašati: kdaj bo Zvezda spet klub, ki bo vzgajal dobre igralce in jih prodajal za visoke zneske, ne pa razprodajal za drobiž?

Saj sploh nimamo več kaj prodajati. Nimamo več mladih kakovostnih igralcev. Poleg tega smo se odločili, da vsaj tri leta ne bomo prodajali dobrih igralcev. Hipotetično lahko torej odgovorim, da bo Crvena zvezda spet velik klub čez dve leti in pol.

Za vas je Crvena zvezda del

To je mit. Duh Beograda vsak tolmači drugače. Vsekakor je bil duh, ki je bil sestavljen iz elementov, ki so se pojavljali in izginjali. Recimo življenje na ulici. Ko je bil Beograd majhno mesto, so vsi sedeli pred svojimi hišami na ulici, to je pomenilo komunikacijo, druženje. Ker smo bili obsojeni na sivino socializma, smo verjetno zaradi razočaranja nad tem, da bomo vse življenje prebili na istih vogalih, razvili posebno vrsto črnega humorja, s katerim smo se spoprijemali z vsakdanjikom. Verjetno je ta specifičen humor tisto, kar privlači vse, ki pridejo v Beograd. Bilo je celo tako, da je bil črni beograjski humor nalezljiv in vsak prišlek, ki se je sprehodil po Knez Mihajlovi, je na koncu ulice že mislil, da je Beograjčan. Beograd načeloma sprejme vse, ne glede na narodnost. Zakaj? Ker Beograjčani sami sebe razumejo kot nacijo! Pa niso nacionalisti v smislu srbskih nacionalistov. Tako kot vsaka nacija tudi Beograjčani niso prenesli eksodusa, ki se je zgodil v času izolacije. Težava je bila v tem, da je prej Beograd prišleke sprejemal drugega za drugim in večinoma so prihajali zato, ker jih je privlačilo mesto kot mesto. Sedaj so tisoči prišli naenkrat, in to neprostovoljno. In so na Kalemegdanu jedli čebulo.

Zakaj ste vi ostali v Beogradu?

Ker sem star. Ne govorim tujih jezikov, torej bi lahko v tujini samo pomival posodo. Nikoli nisem hotel oditi za dalj časa. Vedno, kadar sem za več mesecev zapustil Beograd, me je zgrabila nostalgija. Vse, kar je povezano z mojim življenjem - ljubezni, pisanje, prijatelji -, vse je v Beogradu. Na žalost sem človek, ki se mu vedno izpolnijo le slabe prerokbe.

Ste medijski človek. Ste se odločili za kakšno mnenje ali ste ostali nevtralni?

Res je, da sem medijski človek, toda pravzaprav ne delam več v medijih. Leta 1996 sem se medijsko upokojil. Sicer sem se skušal čim bolj oddaljiti od politike.

Na koncu kariere ste bili podpredsednik Politike. Kaj niti na tem položaju ni bila potrebna politična korektnost do oblasti?

Tedaj je bil režim mehak. Prav v Politiki sem imel kolumno, v kateri sem neprestano napadal Miro Marković. Leta 1996 smo doživeli poskus, da bi se Politika vrnila v profesionalne vode. Izkazalo pa se je, da smo bili spet naivni. Pri prečiščevanju starih kadrov so na položaje prišli mladi, a se je zanje izkazalo, da so še trdneje navezani na oblast. Toda saj Politika ni samo politika. Športne in kulturne strani so popolnoma normalne. In ker se Politika bere od zadaj, ko pridete do notranjepolitičnih strani, pač odvržete časopis. Težava ni povezava časopisa in oblasti, temveč to, da taka povezava patološko škoduje poklicu, ker se znižujejo kriteriji.

V svoji zadnji knjigi

V knjigi so zbrani teksti iz obdobja zadnjih desetih let. Ko je založnik želel zbrati tekste, sem začel razmišljati o tem, kako se vojna kot vsaka druga institucija izraža v nizu žanrskih oblik. Recimo pornografizacija jezika, prenašanje mitskih junakov pop kulture v realnost ... Vojna se hkrati izraža v drugih žanrih, recimo turbo folku, televizijskih poročilih in ljudski poeziji; ker pravzaprav "napade" vse druge žanre, se sama transformira v žanr, ki definira druge. Ima tudi žanrske junake, denimo Christian Amanpour, ki se mora obnašati po točno določenih žanrskih pravilih, tako kot junaki soap oper. To je zanje v bistvu dobro, ker so junaki soap oper nesmrtni.

Toda tudi v soap operah se včasih zgodi, da proti koncu vse pobijejo.

Dokler publika ne zahteva, da ponovno oživijo.

Pa veste, da je Pink TV v Sloveniji zelo priljubljena?

Pinkovske televizije poneumljajo ljudi. Tudi na Hrvaškem so popularni ti produkti srbske dužbre kulture. To je tam neke vrste eksotika, pri nas pa bistvo življenja.

Bi lahko trdili, da je torej tudi politika žanr?

Vse, kar se pojavlja z definiranimi pravili, je lahko žanr. Jasno je bilo, da bomo morali pisati o politiki, ker je ta postala tako pomemben del našega življenja. Celo tako hudo je, da so gledališki kritiki, ki bi morali svoj poklic opravljati tako, da bi najprej prebrali Lukacsa, se oborožili s teorijo in šli na predstavo, najprej spraševali: "Ej, za koga je ta režiser? Za Vuka? Marš." Politika je kot žanr perfidna in deluje tako kot vojna - prevzame identiteto vseh drugih žanrov. Toda ne bi mogel reči, da je balkanski tip politike kurba - prostitutke so poštene delavke. Pa ne, da bi imel z njimi resne izkušnje. Ena izmed tipičnih značilnosti balkanskega tipa politike je ustvarjanje mitov in fantazmagoričnih konstruktov boja proti novemu svetovnemu redu. Kaj to pomeni? Da bi morali mi skupaj z nekim novim Che Guevaro, Džingiskanom ali Sadamom začeti sveto vojno.

Omenili ste Che Guevaro. To ni legenda, da ste se srečali z njim?

Ne, to je bilo v Beogradu v petdesetih letih, na sejmu tehnike, ki je bil takrat prava atrakcija. Vsi so hodili na sejem tehnike občudovat traktorje. Che Guevara je bil direktor kubanske banke in je bil na sejmu na uradnem obisku. Tako se je sprehodil med nami, med ljudstvom. Bil je zelo majhen človek.

Kako to, da pišete o malih fenomenih, o pasulju, kioskih ...?

Majhne stvari ustvarjajo življenje, če uporabim to nekoliko neumno poetsko razlago. Nekaj že mora biti na tem. Majhne stvari so menda res bistvo življenja. Kar pa se tiče nas, ki o tem pišemo - ti zapisi so majhne slike, ki sestavljajo polje družbene izkušnje človeške eksistence, bede, radosti ... Po drugi strani je bila to v sedemdesetih letih neke vrste politična odločitev, češ da je pisanje o tem nekakšna vojna, v kateri se banalnost uporablja kot orožje proti neumnosti. Zakaj bi pisali le o neuvrščenih, če pa lahko tudi o hulahopkah in kondomih.

Toda če gledate s stališča novinarske kariere, je verjetno bolje pisati o politiki in športu kot o vsakdanjostih.

Mogoče. Toda jaz nisem delal kariere v običajnem smislu. To se sliši kot prepotentna laž, kajne? V resnici nisem ničesar počel zavestno v prid kariere. Večina stvari se je zgodila sama od sebe.

Ste bili kdaj pravi športni novinar?

Ne, nikoli. In žal mi je zato - lahko bi bil pisal o stvareh, ki so mi pri srcu, in pri tem še stal na svežem zraku. In veliko potoval.

Bi lahko rekli, da so vaši teksti na meji med novinarstvom in literaturo?

To pogosto govorijo, meni pa gredo take oznake na živce. V tradiciji srbskega novinarstva je med najpopularnejšimi žanri reportaža. Mene to ni nikoli zanimalo. Če bi hotel biti literat, bi pisal romane. Zdi se mi, da niti teoretično ni mogoče preskočiti iz žanra literature v novinarski žanr ali nasprotno. To pa seveda ne pomeni, da književnik in novinar ne bi mogla obravnavati enakih tem. Sem tipičen časopisni pisec, ne pa novinar.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se naveličali besed?

Samih besed ne. Kopičenja besed pa. Kopičenje besed je naš mali profesionalni trik, ki nam pomaga napisati dolge članke. Nikoli ne napišite samo Bill Clinton, ampak William Jefferson Clinton.

Kaj pa novinarke? Brala sem vaš tekst o seksu v Srbiji in tam ste napisali, da so bile v nekem obdobju novinarke kot ženske neverjetno popularne.

Res je. To je bilo na začetku Miloševićeve dobe. Ko so na sceno stopili različni politiki in povzpetniki, so, ker so bili zelo izobraženi ljudje, vedeli, da so mediji ključni teritorij osvajanja. Odkrili so, da je v medijih precej deklet, in zakaj ne bi združili prijetnega s koristnim. Mlade novinarke ob boku so postale statusni simbol. To je delovalo, ker so mlade novinarke, razmeroma pametne osebe, ugotovile, kako bodo uspele v poklicu. Tako ima sedaj vsaka stranka svojo lepotico, ki piše. Nekatere so se poročile in nehale pisati, druge pišejo ljubezenske romane. Sedaj so najbolj priljubljene damice, ki so bile v Italiji in so videle svet.

Se vaše ime kdaj pojavlja v trač rubrikah?

Ne. Vedno sem živel transparentno - vse se je videlo, tudi to, s kom pijančujem.