Bravo za forestgampovce

Odnos evropske družbe do telesno in umsko prizadetih se je v zgodovini spreminjal, od pobijanja iz bojazni pred drugačnostjo, norčevanja iz invalidov v potujočih in dvornih gledališčih, kjer so se usposabljali za poklic "norčkov", do sodobnega počasnega vključevanja še vedno "odpisanih" posameznikov v povprečno normalno življenje. VI. mednarodni festival kulturnih skupin invalidov, FESTINVAL 2000, naj bi prispeval prav k temu: k razumevanju in sprejemanju drugačnosti nasploh. Poleg tega pa še opozarjal na prilagajanje zakonodaje, razvijanje tehničnih pripomočkov za invalide in odstranjevanje arhitekturnih ovir za telesno prizadete. Vodja festivala Jelka Bratec, programski vodja v Zvezi društev za cerebralno paralizo Slovenije - Sonček, meni, "da prav šesti festinval, ki ga že tradicionalno simbolizira metulj, pomeni nekakšen prodor umetnosti invalidov iz ozkega kroga gledalcev v širšo javnost. To se izraža v kakovostnejšem programu festinvala, v večjem zanimanju publike in tudi v preselitvi dogajanja z obale v slovensko prestolnico."

Otvoritev festinvala je potekala v Lutkovnem gledališču, kjer je gledalce s 30-minutno predstavo Pri luninem voglu presenetila dramska skupina Centra Sonček Maribor. Polna dvorana je s ploskanjem obdarila tudi lutkovno in plesno predstavo, toda pravo "strokovno" priznanje in odobravanje so dobili telesno prizadeti (nekateri tudi na invalidskih vozičkih) igralci, ki so uprizorili hudomušno razpravljanje znancev v kavarni. Tisti med gledalci, ki so pokukali v program, so ugotovili, da igralci predstave niso le igrali, ampak so skupaj z režiserjem igre Nebojšo Popom Tasičem ustvarili tudi besedilo.

Udeleženci festinvala so se izkazali za disciplinirane, stopili so korak naprej od ljubiteljstva, občasna zmedenost nekaterih igralcev pa občinstva ni motila. Moteče so bile le nekatere okoliščine - recimo predolgi premori med predstavami -, za katere so bili krivi organizatorji, ne igralci. Vendar je občinstvo zaradi neformalnega ozračja na festinvalu seveda odpustilo tudi njim.

Terapija

Festinval tudi tokrat ni povsem rešil temeljnega vprašanja umetnosti invalidov: ali naj bi bil za "gledališče drugačnosti" pomemben terapevtski učinek ali naj bi se mentorji osredotočili bolj na umetniško zanimiv končni izdelek. Terapevtski učinki soustvarjanja predstav so po mnenju Tanje Mržek, socialne delavke, ki je vodila gledališko skupino Ruj iz enote Sončka v Sežani, očitni. "Za uprizarjanje Namišljenega bolnika smo se z veseljem začeli pripravljati pol leta pred festinvalom. Najprej smo prebrali tekst in se veliko pogovarjali o njem. Kot pravi igralci smo se poskusili vživeti v vlogo. Psihološki učinki so se kazali v povečanju samospoštovanja in izboljšanju samopodobe, zdaj, po predstavi, pa smo vsi nastopajoči še bolj samozavestni in veseli," pravi Tanja, ki ni samo priredila besedila, režirala igre in izbrala glasbe, ampak je v predstavi profesionalno odigrala tudi vlogo pametne služkinje. Nedvomno je bil zvezda te predstave njen glavni junak: namišljeni bolnik, ki ga je odigral Bojan Vitez, pri tem pa občinstvo spravil v dvom, ali je res le amaterski igralec.

A ne glede na trud mentorjev in invalidov na odru še vedno prevladuje terapevtski učinek, ki bolj sodi v okvir posebnih prireditev posameznih ustanov.

Zato se je vodstvo festinvala odločilo k sodelovanju in izmenjavi znanj povabiti italijanske in hrvaške gledališčnike, ki imajo za sabo dolgoletne izkušnje pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami. V skupini Gruppo Attori per Caso iz Gorice nastopajo člani društva upokojencev (najstarejša igralka je letos praznovala 82-letnico), invalidi in profesionalci. Na odru Kulturnega doma španskih borcev so umetniki v italijanskem jeziku odigrali predstavo Hugo je tu. Še pred začetkom festinvala v Sloveniji so slovenski "drugačneži" s svojimi predstavami gostovali v kulturnem domu Via Italo Bras v Gorici. Dramski studio slepih in slabovidnih iz Hrvaške Novi život, kjer se z gledališčem ukvarjajo že od leta 1949, je s predstavo Kupujte Hrvaško pod geslom "Rekreacija duha prek sluha" slovenske gledalce zabaval s humorističnimi prigodami iz življenja gluhih. Skupaj dvanajst predstav, okrogla miza in pet delavnic za mentorje, ki so jih vodili strokovnjaki za gledališče, glasbo in ples.

Dobra spodbuda za ljudi, ki delajo z invalidi, in za navdušene sorodnike invalidov - ti so na festinvalu neprestano slikali in snemali z videokamerami - ter seveda za same nastopajoče, ki so se s srečo v očeh vračali na oder po svoj "bravo". Kdo ve, mogoče pa bodo slovenski "forestgampovci" z leti presegli ne samo državne meje, ampak tudi meje drugačnosti in tako s svojim ustvarjanjem pripomogli k začetku povsem nove dobe razumevanja invalidnosti v zgodovini.

povezava

povezava