Vojaki na nevidni fronti

Odprete knjigo oziroma začnete proces sprejemanja črno-bele informacije, ki je ločena od ilustrativnega dela tiskovine, in že po nekaj minutah branja, čeprav je vsebina popolnoma v redu, dobite občutek vizualnega nelagodja? Niti ne veste, zakaj, vendar se oči hitro utrudijo, omenjena tiskovina pa se znajde v zaprašenem kotu, od koder se preseli v smetnjak. Marsikdo bi trdil, da ste občutili moč oblikovanja tiskane besede - tipografijo. Celo huda kletvica v "resni" tiskani obliki dobi povsem drugačen pomen. Tipografija ni le oblikovanje besedila, ki temu da neki ton, kot ga določa radijski govorec z višanjem ali nižanjem glasu, je tudi zaznamovalec razvojnih stopnic na lestvici človeškega razvoja. Najprej klesanje črk v kamen, lesorezi, lepopisni slog srednjeveških pisarjev, prvi prelom z Gutenbergovim tiskarskim strojem in druga revolucija - računalniška.

Če ste tipograf, lahko delate na dva načina: oblikujete tiskano besedilo (izbirate pisavo, format, razmik med vrsticami, oblikujete posamezne dele besedila glede na stran) ali pa se spustite v eksperiment in začnete oblikovati svojo tipografijo.

Prvega načina dela so se lotili študentje četrtega letnika oblikovanja na ALU (Mina Žabnikar, Martina Gobec, Jure Engelsberger, Živa Moškrič in Tomato Košir) in pod mentorstvom doc. Eduarda Čehovina pri tipografiji ustvarili in s pomočjo tiskarn Radio in Mat, d. o. o., natisnili knjižice na izbrano temo in za to dobili "oskarja" v tipografskem svetu, eno od treh enakovrednih nagrad Type Directors Cluba v New Yorku v kategoriji študentskih del - Certificate of Typographic Excellence. Ko na hitro prelistate vsako od knjižic, dobite učinek animacije - predstavi se vam gibanje, prehod iz ene oblike v drugo. "Vsak je v svoji knjižici že znano tipografsko značilnost poskusil izkoristiti kot sredstvo izražanja," je razložila Mina Žabnikar, ki se je med dvomesečnim delom ukvarjala z minuskulami, malimi črkami. Tema Tomata Koširja so bile ligature: "Črke, ki se združujejo, torej živijo ravno nasprotno življenje od človeka, ki se najprej rodi, nato živi. Ligature najprej živijo in se šele kasneje rodijo, ta proces sem poskusil prikazati v knjižici." Še ena značilnost tipografije, prikazana je v knjižici Martine Gobec, je serif - poudarjen zaključek črke. Specifika, ki loči univerzalne črkovne zapise v dve skupini: ene, ki imajo poudarjene zaključke, to so antikve, in druge, brezserifne, ki se imenujejo groteske. Jure Engelsberger je uporabljal condensed - zoženo črko. Živa Moškrič pa light - svetlo, nepoudarjeno črko: "Nagrada nas je vse prijetno presenetila. Poleg referenc in možnosti za prodor v tujino sem dobila tudi občutek, da se vsak trud obrestuje." Mentor Eduard Čehovin, ki že drugo leto predava na ALU (pred tem je diplomiral iz tipografije v Beogradu in pridobival izkušnje pri projektu sarajevske olimpiade in zimske olimpiade v Švici), je zasledil začudenje nad uspehom slovenskih študentov tudi pri kolegih v tujini. Vendar nasploh poudarja, da je nova generacija študentov sama po sebi izjemno nadarjena in, kot kaže, konkurenčna v svetu. "Če bi Slovenija vlagala več denarja v izobraževanje, ne bi videl razloga, zakaj se ne bi prihajali sem učit iz tujine, saj imamo odlične predavatelje," je razložil Čehovin, "manjkajo pa nam računalniki (zamisli ne). Imamo samo dva uporabna, to je katastrofalno. Tako kot če bi v preteklosti manjkalo svinčnikov in papirja."

Od petih nagrajencev se namerava samo Tomato Košir po diplomi ukvarjati z oblikovanjem s poudarkom na tipografiji. "Od čiste tipografije je skoraj nemogoče živeti," je pojasnil Tomato. "V Sloveniji že zdaj, ko smo še študentje, čutimo pomanjkanje vzgojenih naročnikov, torej naročnikov, ki bi se zavedali pomembnosti oblikovanja črno-bele informacije - besedila." Kot pravi Tomato, je zdaj, ko je tipografija računalniško dostopna skoraj v vsakem stanovanju, "knjižna tipografija prepuščena v roke človeštva, to pa je podobno posamezniku, ki misli, da lahko brez ustrezne izobrazbe, samo s kleščami za puljenje zob, opravlja delo zobozdravnika." Med pogovorom o tem, kateri slovenski oblikovalci po mnenju nagrajenih študentov znajo delati s tipografijo, so se spomnili Matevža Medije, ki se med drugim ukvarja z vizualno podobo Mladine: "Zanimivo pa je, da nikoli ni študiral na našem faksu."

Enciklopedično znanje

"Dvakrat sem neuspešno opravljal sprejemne izpite za ALU. Potem sem sklenil, da bom delal po svoje," je v prostorih studia Medija & Karlson pojasnil Matevž Medija, ki sam sebe nima za tipografa, "ker daleč premalo vem o tem". Kaj pa je treba vedeti? "V poštev pride enciklopedično poznavanje tipografskih specifičnosti. Namembnosti črke glede na to, na katerem papirju bo natisnjena, zakaj so posamezne črke take, kot so - zato, da veš, kako jih lahko spreminjaš oziroma ujameš dinamiko spremembe črkovne vrste in tako naprej."

Omenjeni Type Directors Club je lani sestavil lestvico Top 100 Types of All Times - "šrifte", ki so naredili največ za tipografijo v vsej njeni zgodovini. Verjetno je hudičevo težko izmisliti si kaj novega, če upoštevamo, da je črkovna vrsta Claude Garamond, ki jo je naredil francoski tipograf Claude Garamond sredi 16. stoletja, še zmeraj kreacija, ki jo uporabljajo oblikovalci različnih tipografskih podjetij. Pravzaprav je bil na temelju Garamonda narejen Garamond podjetja Berthold, leta 1972 je Gunter Lange izoblikoval Gunter Gerhard Lange, obstaja še različica korporacije International Typ Club - ITC Garamond pa Adobe Garamond in Garamond 3 podjetja Linotype, v letih 1993-95 pa je po licenci ITC rusko podjetje ParaGraph ustvarilo še različico v cirilici, ki se imenuje PT ITC Garamond. Če smo že pri cirilici, je treba povedati, da se nacionalni značaj tipografij ne navezuje samo na različne abecede, ampak tudi na druge značilnosti posameznega jezika. Nemščina ima gromozansko množico velikih začetnic. Slovenščino odlikuje ravno nasprotno, poleg tega ima šumnike in kombinacije, kakršna je recimo "LJ". Razdalja med tema črkama je težavna še posebej za tujce, saj ti zaradi razmika med črkami naredijo večji premor in zato zelo čudno izgovorijo L JUBL JANA. "Imamo še nenavadne kombinacije soglasnikov, ki določijo drugačen ritem, a to so že malenkosti," pojasni Matevž Medja, ki ima poleg oblikovanja besedila kot takega za sabo več poskusov oblikovanja novih tipografij. "Ko sem šel na mednarodni trg, sem hotel dobiti potrdilo, da počnem nekaj, kar je vredno denarja. Prodal sem tri pisave korporacijam, ki se ukvarjajo s trženjem in izdelovanjem pisav." Eno od tipografij je kasneje odkupil Newsweek za eno od svojih prilog. Je tipografija nosila ime avtorja? "Ne. Zdi se mi, da je v zadnjem času vse manj tipografij, ki jih imenujejo po avtorju. Nekaj črkovnih vrst je imenovanih po naročniku." Recimo "font", ki je nadomestil črkovno vrsto pisalnega stroja na računalniku, times new roman je imenovan po naročniku New York Timesu. Zdaj si avtor izbere ime, ki še ni zasedeno in dobro zveni (naletimo tudi na zabavna poimenovanja, takšno je ime tipografije, ki jo je Type Directors Club nagradil lani - terminator), obstaja tudi sistem poimenovanja s številkami. Dostopnost je tipografijo pripeljala do tega, da si lahko, kot pravi Medija, pisavo naredi vsak v uri in pol. "Vendar to ni dovolj za to, da ustreza higienskemu minimumu, ki ustreza odkupnim korporacijam. Tipografija ni samo 20 pa še nekaj znakov abecede. To je najmanj 256 znakov, ki jih je treba izrisati, nato pa še prilagoditi določenim tehnološkim standardom."

Manipulacija

Kot pogosto ponavljajo tipografi, " mora biti tipografija neopazna"; če jo bralec opazi, je z njo nekaj narobe. Črkovna vrsta je zaradi ujemanja s "temperaturo" besedila tako samoumevna, da je pogosto težko prepričati uporabnika, da mora zanjo plačati kot za kakršno koli drugo storitev in da je to pomemben dejavnik pri oblikovanju celostne podobe podjetja oziroma ustanove. Da so lahko posledice uporabe neustrezne tipografije, recimo v cestnem prometu, katastrofalne. Povprečnemu "uporabniku" tiskane informacije še na misel ne pride, da s tipografijo lahko prihranimo marsikaj. "Znan je primer, ko je nizozemski oblikovalec Oxenaar dobil projekt oblikovanja razkošnega svetega pisma," je povedal Boštjan Botas Kenda, ki se je s svojo domiselno pisavo bola 94 predstavil tudi na mednarodnem prizorišču, "izkazalo se je, da dodeljenih sredstev ni dovolj. Analitično je ugotovil, da se v besedilu najpogosteje pojavlja črka e. Tipograf je zožil samo to črko, s tem zmanjšal število strani v knjigi in tako z eno potezo rešil večstranski problem gospodarnosti." Obstaja še posebna tipografija za telefonski imenik: prilagojena je slabemu papirju in vsebuje posebne trike za večjo berljivost. Berljivost, ki je bila v preteklosti temeljno tipografsko vodilo, kakor so povedali študentje in kakor misli tudi marsikateri tipograf, je danes na drugem mestu. V ospredje stopa tipografija, ki nekaj izraža, ki je opazna, s tem pa dobi vlogo ilustracije. To je lahko posledica večje dostopnosti tipografije - danes ni več tehnoloških omejitev, kakršne so bile v času uporabe svinca. Veliko vlogo je odigralo oglaševanje, saj to zaradi svoje narave zahteva od vsakega znaka sporočilnost. "Tudi pločnik ima svoje zahteve," je pojasnil Botas, ki je v okviru istoimenskega studia sodeloval s POP TV pri izbiranju nove tipografije, sodeloval je tudi z radioyoyom in pri oblikovanju šolskih učbenikov in drugih knjig. Je potemtakem mogoče sklepati, da bo z večjo angažiranostjo tipografije kot ilustracije tipografija končno stopila na "spolzka" tla umetnosti? "Umetnik v svojem delu ponazori občutke. Oblikovalec, še posebej pa tipograf, upošteva željo naročnika," meni o razmerju med umetnostjo in obrtjo Medija. Botas, ki predava grafiko na Fakulteti za Arhitekturo ter eksperimentalno tipografijo na Istituto Europeo di Desigu v Milanu, še posebej poudarja, da lahko odnos med naročnikom, oblikovalcem in končnim uporabnikom zaradi različnih stališč postane zelo napet, "zato oblikovalec naredi analizo konzumenta, usklajuje svoj pogled z naročnikom, ker so lahko njegove predstave drugačne, nazadnje pa vso odgovornost nosi sam." Kot pravijo tipografi, ki so še posebej občutljivi za malenkosti, ki jih povprečen uporabnik tipografij še opazi ne, je 95 odstotkov končnih izdelkov neprimernih za gledanje oziroma za objavo.

Drobnjakarstvo

"Da si tipograf, moraš biti fetišist," je vzdihnila nagrajenka Mina Žabnikar, "na toliko malenkosti moraš biti pozoren, da ti gredo, če ti niso všeč, na živce." "Ljudje mislijo, da mora biti tipograf potrpežljiv, marljiv itd. Nič od tega nisem," je odgovoril Matevž Medija po dolgem razmišljanju o lastnostih njemu znanih tipografov, "sem pa fetišist pri svojem delu. Mogoče celo več. Pogosto se tipografi začnejo ukvarjati s stvarmi, ki so nepomembne, ki nikoli ne bodo plačane, a z njimi delajo in delajo." Kot sem se prepričala na svoje oči, sploh ni nujno, da ima tipograf lepo oblikovano svojeročno pisavo. "Eeee," pravijo, "to je že kaligrafija. S tipografskim delom nima kaj dosti skupnega." Tipografi zaradi neopaznosti oziroma samoumevnosti svojega končnega izdelka, kot sami trdijo, nikoli ne bodo postali "zvezde", vendar se vsaj na prvi pogled zdi, da kot vojaki na nevidni fronti uživajo v svojem bojevanju s črnino črk proti belini papirja.

povezava